Nedelja, 16. 12. 2018, 4.00
5 let, 11 mesecev
Poljak Damian: v Sloveniji se počuti kot doma, v Avstriji pa kot "gastarbajter" #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,61
20
Ko se je Damian iz Poljske priselil v Slovenijo, ga je tukaj med drugim navdušilo slovensko vino. Tako zelo, da je začel pisati blog o njem in ga predstavljati Poljakom. Čeprav zdaj z družino živi v Avstriji, se nameravajo ustaliti v Sloveniji. Kot pravi, je ta ob Poljski njegova druga domovina.
Če je kakšen Poljak že slišal za slovensko vino, je zelo verjetno, da je za to zaslužen Damian Buraczewski, avtor bloga SlovVine, na katerem v poljščini, torej za poljsko občinstvo, piše o slovenskih vinih.
Prihaja iz mesta Bełchatów v osrednji Poljski, znanem po "največji termoelektrarni na premog v Evropi, pa tudi po zelo dobrem odbojkarskem moštvu, ki je aktualni poljski prvak", v Varšavi je študiral politologijo, pred sedmimi leti pa se je priselil v Slovenijo, kjer se je navdušil tako nad našimi vini kot nad celotno državo in ljudmi. Tukaj se namerava ustaliti z družino, čeprav trenutno živijo v avstrijskem Gradcu. "Avstrija je država, kjer delam, Poljska in Slovenija pa sta moji domovini," pravi Damian, ki je med najinim pogovorom ponudil osvežujoč pogled na Slovenijo, Slovence in naš odnos do tujcev.
Kaj vas je pripeljalo v Slovenijo?
V Slovenijo sem prišel predvsem zaradi podnebja, toplota me je vedno privlačila, na Poljskem mi je bilo preprosto prehladno. Želel sem si tudi stika z Jadranom, in ko sem se odločil za selitev, je bila Slovenija edina slovanska država v EU, ki ga je imela.
Pa ste Slovenijo kdaj obiskali, že preden ste se priselili sem?
Ne, vedel pa sem, da mi bo v tujini najlažje živeti v slovanski državi, zaradi jezika in kulture. Slovenija je najbolj razvita slovanska država, tudi ni tako nacionalno zaprta, kot je denimo Hrvaška, ampak je do tujcev bolj odprta.
Moram priznati, da me je bilo pred prihodom v Slovenijo kar malce strah. O njej sem si namreč ustvaril tako lepo sliko, da sem se bal, ali mi bo po tem, ko se bom priselil, res tako prijetno. No, potem je bilo pa še boljše, kot sem pričakoval.
Spomnim se svojega prvega jutra v Trbovljah, zbudil sem se in šel na kavo v lokal pod blokom. To je bil tak delavski bar, ki se je odpiral že ob petih zjutraj, in kava je bila odlična, stala pa je le 80 centov. V tistem času sem na Poljskem za kavo plačeval okoli dva evra.
V Sloveniji pa ravno Poljska velja za ugodno destinacijo, tja se množično odpravljamo denimo silvestrovat, ker naj bi bilo poceni.
Na Poljskem sta dve stvari, ki sta dražji kot v Sloveniji - kava in vino. In obe te stvari imam rad, tako da je bil že to velik razlog, da me je Slovenija privlačila. Dobra in poceni kava ter odlično vino, ki ga je v Sloveniji mogoče dobiti že za en evro na kozarec. Denimo haložan, ob katerem se vsi zmrdujejo, češ da je to vino za "špricar" - pa ni, je zelo harmonično vino, sveže in pitno. Za kozarec takšnega vina na Poljskem plačaš vsaj dvakrat več.
Kakšne pa so plače na Poljskem v primerjavi s Slovenijo?
Preden sem odšel iz Poljske, to je bilo leta 2011, je moja plača, delal sem v telefonski prodaji, znašala okoli 200 evrov. Garsonjera v Varšavi, kjer sva živela z zdajšnjo ženo, je medtem stala 400 evrov na mesec. Celotna moja plača je torej zadostovala le za polovico najemnine, zato so mi morali pomagati tudi starši, da sem imel za življenje.
Vaša prva postojanka v Sloveniji so bile Trbovlje, zakaj ravno to mesto?
Prek European Voluntary Service, evropskega prostovoljskega projekta, sem dobil mesto v trboveljskem mladinskem centru, kjer sem delal kot fotograf in snemalec. Tja sem prišel za devet mesecev in za to obdobje sem si zadal, da se bom naučil slovensko in si tako lažje našel službo v Sloveniji. To se je leto pozneje tudi zgodilo. V ponedeljek sem bil na razgovoru v Steklarni Hrastnik, v torek sem imel vlak na Poljsko, v petek sem že dobil odgovor, da sem sprejet. V mesecu dni sem se vrnil iz Poljske in začel delati, najprej v prodaji, nato v marketingu.
Zdaj odlično govorite slovensko. Vam je učenje jezika povzročalo kaj preglavic?
Največja težava je bila pravzaprav ta, da večina Slovencev govori angleško in v prvih treh mesecih v Sloveniji sem izboljšal predvsem svojo angleščino (smeh, op. p.), medtem ko sem se v slovenščini naučil le naročiti kavo.
Potem pa sem se odločil, da imam tega dovolj, in sem sodelavcem dejal, da naj z mano govorijo le še slovensko. Sprva se še komuniciral v angleščini, toda počasi sem začel osvajati slovenščino, morda povedal pol stavka v angleščini in pol v slovenščini, pa so mi pomagali s slovenščino, in po devetih mesecih, ki sem jih preživel v Trbovljah, mi je šlo že veliko bolje. Veliko pa sem se naučil tudi pozneje, ko sem delal v Steklarni Hrastnik. Tam sem občutno razširil svoj besedni zaklad, saj sem se pri delu srečeval s povsem novimi izrazi kot prej v mladinskem centru.
Moram pa omeniti, da sta bila moja pomembna učitelja slovenščine tudi haložan in radenska, torej "špricar", ki je bil najcenejša pijača v Oskarju, legendarnem trboveljskem lokalu. Pri učenju jezika je pomembno, da ga govoriš, pa čeprav narediš kakšno napako, in pijača vendarle pripomore, da se sprostiš in te ne skrbi, da se boš zmotil. Pa tudi družba, ki je že nekaj spila, tvojih napak ne opazi več (smeh, op. p.).
Katere najopaznejše razlike med življenjem na Poljskem in v Sloveniji ste opazili po prihodu sem?
Poljaki so ob Švicarjih najbolj "ameriški" narod v Evropi, živijo za to, da delajo, ne pa delajo, da bi živeli. V Sloveniji je ravno obratno in verjetno mi je bilo zato tukaj tako všeč. Prepričan sem namreč, da je smisel življenja tudi v tem, da uživamo, pa naj bo to uživanje v okusih ali pogledih.
In pri tem moram poudariti, da je Slovenija resnično lepa. Zdaj, ko sediva tukaj na kavi (intervju je potekal v Mariboru, op. p.), imam pogled na Lent, na te opečnate strehe … Tega na Poljskem ni. Dolgočasila me je tudi neskončna poljska ravnina. Pelješ se 500 kilometrov in ves čas je vse ravno. V Sloveniji pa … Spomnim se, ko sem bil prvič v Ljubljani in sem s Slovenske ceste zagledal Kamniške Alpe. Kar ustavil sem se, nisem mogel verjeti, da so tako blizu mesta.
Je Slovenija zanimiva turistična destinacija za Poljake?
Trenutno jo večina pozna predvsem s ceste, ko se vozijo proti hrvaški obali. Nekateri tudi precej dobro, ker se izognejo avtocesti, da jim ni treba kupiti vinjete.
Vsekakor bi te turiste veljalo pritegniti, da bi se v Sloveniji tudi ustavili. Večina, predvsem tisti s severa Poljske, do Hrvaške potujejo dva dneva in na poti prespijo. S tega vidika imajo na primer v Mariboru in na Ptuju priložnost, da jih pritegnejo tudi s kulinarično ponudbo in pokažejo, da so slovenska vina boljša kot hrvaška (smeh, op. p.).
Že nekaj časa pišete blog o slovenskih vinih. Koliko pa ste se z vinom srečevali, ko ste še živeli na Poljskem?
V tistem času je bila vinska kultura na Poljskem še v povojih, v zadnjih dveh letih se je opazno izboljšala. A še vedno se večinoma pije kalifornijska znamka Carlo Rossi, ki po mojem mnenju sploh ni vino, ampak sladkana alkoholna pijača.
Sam sem na Poljskem pil predvsem gruzijska vina, ki so odlična in med Poljaki, ki se na vino spoznajo, tudi zelo priljubljena. Ko sem prišel v Slovenijo, pa sem seveda začel spoznavati slovenska vina. Ta so, prvič, zelo poceni, tukaj lahko v gostilni ob kosilu spijem kozarec vina, pa me to ne bo stalo pol cene celotnega kosila. Kot drugo pa moram poudariti, da so slovenska vina zelo dobra.
In ko sem se začel poglabljati v to, sem ugotovil, da Slovenija kot vinska dežela na Poljskem sploh ne obstaja. Rekel sem si, da bi lahko na tem področju sam nekaj naredil in začel pisati poljski blog o slovenskem vinu. Opravil sem tečaj za sommeliera - ljubitelja, kjer sem dobil odlično podlago, spoznal vinsko kulturo in dobil veliko stikov, nato pa sem šel v akcijo in začel pisati.
Imate svoje priljubljeno slovensko vino ali pa vinorodno deželo?
Ne, rad imam izključno dobra vina, pa naj bo to polno rdeče vino iz Primorske, svež rizling iz Štajerske ali odlična penina iz Posavja.
Se vam zdi, da ste v tem času pripomogli k prepoznavnosti slovenskih vin na Poljskem?
Seveda, pred časom je prvi poljski uvoznik, ki sem ga napotil v Slovenijo, slovenska vina že predstavil v svojih trgovinah, nedavno pa je po mojem nasvetu Vipavsko dolino in Goriška brda obiskal še en uvoznik iz Poljske, ki oskrbuje vse najboljše restavracije in hotele na Poljskem.
Prav tako je bila nagrada, ki sem jo dobil za blog, nekakšna potrditev, da delam dobro in da ljudje to radi berejo. Bila pa je tudi nekakšna brca, da se bloga znova lotim bolj resno. S selitvijo v Avstrijo in rojstvom sina mi je bilo težje pogosto obiskovati Slovenijo in tukajšnje vinarje.
Po dobrih treh letih življenja v Sloveniji ste se odselili v Avstrijo. Kako to?
Da, z ženo in sinom že dobra tri leta živimo v Gradcu, ker je žena tam dobila službo in ko je prišel otrok, je bila selitev tja pač najlažja rešitev. A čez leto ali dve se nameravamo vrniti v Slovenijo, ta cilj sva si z ženo zadala že ob selitvi v Avstrijo in že takrat kupila parcelo v Vipavski dolini, kjer bo naš dom.
Vas avstrijska vina niso navdušila?
Težava avstrijskih vin je, da so postala zelo prepoznavna, zaradi tega pa je treba za dobro vino plačati več. V Sloveniji enako kakovostno vino stane dvakrat ali pa celo trikrat manj.
Po drugi strani pa so vinske ceste na avstrijskem Štajerskem v razvoju svetlobna leta pred slovensko stranjo.
Da, to pa je zato, ker dajo Avstrijci vedno prednost svojemu, lokalnemu oziroma avstrijskemu, tudi če je to občutno dražje. Zavedajo se, da se jim bo vrnil vsak evro, ki ga dajo avstrijskemu pridelovalcu oziroma trgovcu, na tak način se gradi gospodarstvo.
Zdaj v Avstriji živite že približno tako dolgo, kot ste v Sloveniji. Kako bi primerjali življenje na tej in oni strani meje?
V Avstriji je drugače, kot je bilo v Sloveniji, tam sem izključno "gastarbajter". V Sloveniji se nikoli nisem počutil kot tujec in tudi ljudje so me vzeli za svojega, po enem letu sem imel že vrsto res dobrih prijateljev, tako dobrih, da so se pripeljali na Poljsko na mojo poroko.
Zdaj pa po vsem tem času nimam nobenega prijatelja Avstrijca, vsi znanci so priseljenci, pa naj bo iz Poljske, Slovenije, Hrvaške ali Vietnama. Ne morem reči, da sem povsem ločen od Avstrijcev, a z nobenim nisem razvil bližjih odnosov. Morda tudi zato, ker na Avstrijo gledam kot na državo, kjer delam, ne pa kot na domovino. Moji domovini sta Poljska in Slovenija.
Preberite še:
20