Pravljica o čokoladi

Ta košček pregrehe je danes tretje najbolj cenjeno potrošniško blago na svetu, prehitela sta ga le sladkor in kava (in vse troje skupaj se krasno dopolnjuje, mar ne?). Čokolada ima čisto svojo zgodbo, ki sega v davne, davne čase … Majhna sladkost dobi ime Ime "čokolada" izvira iz jezika Majev, ki so čokolado imenovali "xocoatl", medtem ko izraz "kakav" - v izvirniku "cacahuatl" izvira iz azteškega jezika. Beseda "xocoatl" (za čokolado) je sestavljena iz dveh besed : "xoco", kar pomeni "pena" in "atl", kar pomeni "voda". V prvotni obliki so namreč čokolado uživali zgolj kot napitek. Zelo hitro je kakavov strok postal simbol življenja, ki so ga vrezovali v kamne palač in templjev.

Hrana bogov

V mehiški mitologiji velja prepričanje, da so čokolado uživali njihovi bogovi v nebesih in da je bil kakavovec zaupan ljudem v varstvo kot poseben in dragocen blagoslov njihovega Boga zraka. Stari zapisi poročajo o verovanju Aztekov, da je njihov Bog Zraka - Quetzalcoatl, s kakavovcem iz Nebes pripotoval na Zemljo na repu zvezde Danice. Naučil je ljudi, kako pražiti kakavova zrna, da bodo iz njih pridobili hranljivo kremo, ki jo je mogoče raztopiti v vodi, začiniti in piti kot pijačo, ki je "vir vse modrosti in znanja". Aztekom je čokolada pomenila izvor duhovne modrosti in energije. Čokolada je bila najbolj priljubljen napitek na porokah, dajali pa so ga tudi bojevnikom za moralno podporo.

Skrivnost, ki je pretresla sladkosnede

Ko je Krištof Kolumb na zadnjem potovanju na Karibe (1502) prišel na otok Gvanaja, so mu Azteki ponudili vreče, polne kakavovih zrn. Zrna je sicer odnesel v Španijo, vendar preprosto ni vedel, kaj bi z njimi. Leta 1528 pa je Hernan Cortez s svojega osvajalnega pohoda po Mehiki prinesel kakav na dvor španskega kralja Karla V. in poleg nove rastline še mnogo več: znanje o gojenju kakavovca in obdelavi kakavovih zrn . Skoraj stoletje je bila skrivnost o čokoladi skrbno varovana. Menihi v španskih samostanih so skrivaj pridelovali kakavova zrna. Pridelava kakava je bila za Španijo zelo donosen posel, zato so plantaže kakava Španci uredili tudi v svojih kolonijah. Skrivnost je bila razkrita, ko je italijanski popotnik Antonio Carletti odkril čokoladni "čudež" in ga leta 1606 ponesel tudi v ostale dele Evrope. V samo nekaj letih se je novica o kakavu razširila v Francijo, Italijo, Nemčijo in Anglijo.

Čokoladna kraljeva poroka

Ko je španska princesa Marija Tereza prispela v Francijo, da se zaroči s francoskim kraljem Ludvikom XIV., je kot prvo darilo svojemu zaročencu podarila čokolado v lični skrinjici z bogatimi ornamenti. Njuna poroka je bila simbol poroke med čokolado in špansko-francosko kulturo.

Čoko bari Prvi čokoladni “bar” (oziroma lokal, kjer so točili čokolado), je leta 1657 v Londonu odprl francoski podjetnik. Ker je bila precej draga, je čokolada veljala za napitek, ki si ga lahko privošči le elita. Ali kot je v 16. stoletju zapisal španski zgodovinar Oviedo: "Le bogati in pomembni ljudje si lahko privoščijo čokoladni napitek, kajti piti le-tega, je, kot bi dobesedno pili denar". V tem času je namreč kakavovo zrno veljalo tudi kot plačilno sredstvo. V Nikaragvi, na primer, je v tistem času zajec veljal 10 kakavovih zrn, medtem ko je bilo za sto zrn že mogoče kupiti sužnja. Lokali, kjer so točili čokolado, so nastali nekaj let za prvimi kavarnami. A v nasprotju s kavarnami, ki so kmalu postale nekaj običajnega, se je čokoladnih barov držal ugled prefinjenosti in izbranosti.