Nedelja, 6. 11. 2016, 3.59
7 let, 2 meseca
Intervju:
Samo Kupljen: direktor, ki vse proste dni preživi v vinogradu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
1
Rodil se je na Ptuju, odraščal v Nemčiji, zdaj že več kot desetletje spet živi v Sloveniji in zaseda eno najpomembnejših direktorskih mest v regiji. Ob vsem tem pa vodi eno najbolj zanimivih vinskih kleti v Sloveniji.
Samo Kupljen, direktor družbe Bauhaus Slovenija, je lani prevzel še en velik posel. Po nenadni smrti očeta Jožeta Kupljena, enega od pionirjev slovenskega zasebnega vinarstva, je prevzel družinsko klet v Jeruzalemu.
Mnogi bi imeli več kot dovolj dela le z enim ali drugim poslom, Kupljen pa pravi, da je mogoče obvladati oba. S pridelkom s svojega posestva ima ambiciozne načrte in je za to, da bi lahko ponudil najboljše, pripravljen veliko tvegati. Tako, kot je tvegal to jesen, ko je trgatev vlekel daleč v oktober, medtem ko je pri večini slovenskih vinarjev mošt že brbotal v kleti.
Ko smo na sončno nedeljo v drugi polovici oktobra sedli na vrt Kupljenove domačije, sta v okoliških vinogradih še visela merlot in renski rizling. Z njima je Kupljen želel čakati do zadnjega. Kakšen bo izkupiček, bo pokazal čas.
Štajerski vinarji, ki smo jih gostili na naših straneh:
Danilo Flakus: bas kitarist na benediktinskem posestvu
Boštjan Protner: kralj belih vin na cerkveni zemlji
Vladimir Puklavec: Vino je trd posel, a moraš biti v njem tudi s srcem
Alojzij Gaube: Že ko režeš trto, moraš vedeti, kaj želiš doseči
Preberite še zgodbo Samovega očeta Jožeta Kupljena, s katerim smo se pogovarjali leta 2014.
"Mislim, da bo letnik 2016 pri belih vinih izjemen."
Ste verjetno zadnji vinar v Prlekiji, ki še ni potrgal vsega grozdja. Zakaj?
Če govorimo o grozdju za suha vina, potem sem res zadnji.
Eden od razlogov, zakaj drugi grozdje trgajo bolj zgodaj, je ekonomske narave. Če s trgatvijo čakaš tako dolgo kot jaz, moraš grozdje odbirati, odbrati moraš jagode ali pa cele grozde, ki niso ravno popolni. To pomeni, da boš imel manjše količine, in zato se veliko vinarjev, predvsem pa velikih kleti, ki potrebujejo velike količine, da bi zadostile povpraševanju, odloči za zgodnejšo trgatev. Preprosto si ne morejo privoščiti manjših količin pridelka.
Drugi vidik pa je čas, vložen v trgatev. Jaz za trgatev porabim bistveno več ur, pri nas je treba že v vinogradu grozd pregledati in odstraniti vse načete jagode. Z daljšim časom trgatve pa imaš seveda tudi višje stroške.
Z našim načinom dela torej z višjimi stroški pridelamo manjše količine – in zato se veliko vinarjev odloči za zgodnejšo trgatev.
Kaj pa dobite v zameno za poznejšo trgatev?
Dobim zrelo sadje. Ker sladko ni enako kot zrelo. Pred 20, 30 leti, preden se je podnebje začelo spreminjati, je resda veljalo, da je bilo grozdje zrelo, ko je bilo sladko. S spremembami podnebja, ki so se zgodile in se še vedno dogajajo, pa dobiš sladek sadež, ki še ni zrel.
Vzemite za primerjavo banane. Kupiš lepo rumeno banano in ko jo poješ, je lepo sladka. Če pa jo pustiš, da dejansko dozori, da lupina dobi rjave pike, je to nenadoma drug sadež, dobi prave tropske note.
In tako je pri grozdju, zrelost sadja se izraža v vinu?
Letos imamo lep letnik, ki bo to dokazal. Začelo se je zelo zgodaj, zdelo se je, da bo kot letnik 2015. Potem pa je prišel mrzel april, ki je vse skupaj upočasnil. Letos je bilo za razliko od lani manj vročih dni in več mokrih, sadeži pa so zato zoreli dlje in ob zmernih temperaturah. Mislim, da bo letošnji letnik pri belih vinih izjemen.
Kupljen letos poskuša tudi z dolgo maceriranim šiponom. Gre predvsem za eksperiment, za radovednost, kaj bo nastalo, je poudaril.
Če primerjamo zadnjo letino, pri kateri je sodeloval vaš oče, in letošnjo – katere so najočitnejše razlike?
Letnika 2014 ne bi bilo pošteno primerjati z letnikoma 2015 in 2016. Oče je dejal, da je bila med 40 letinami oziroma trgatvami, ki jih je doživel, tista leta 2014 daleč najslabša. Ta letnik zato sploh ni šel v buteljke, ampak le v litrske steklenice oziroma je šel v prodajo kot odprto vino.
Vina letnika 2015, ki zdaj že prihajajo na trg, so gostejša … Ne vem, kako bi to drugače opisal. Tista, ki gredo v barike, torej majhne hrastove sode, pa imajo potencial, da v sodih ostanejo dve leti.
Letnik 2016 bo imel nižje stopnje alkohola, gibale se bodo med 12,5 in 13,5 odstotka, kar je zelo dobro. Z vini, ki imajo višjo vsebnost alkohola, so se namreč na trgu že uveljavile države s toplejšim podnebjem, kot sta Španija in Italija. Tam je 14 odstotkov povsem običajno in vinarji se na vse načine trudijo, da bi imelo vino 13,99 odstotka alkohola, ker lahko potem na etiketo napišejo, da ima 13,5 odstotka.
"Vina letnika 2016 bodo imela nižje alkoholne stopnje in, kar je prav tako zaželeno, kisline bodo nekoliko višje. Vino brez kisline je mrtvo, nima živahnosti."
Odraščali ste v Nemčiji?
Rodil sem se na Ptuju maja 1968, jeseni istega leta sta mama in oče odšla v Nemčijo, jaz sem ostal v Sloveniji in živel pri starih starših. Ko sem imel tri ali štiri leta, sem šel v Nemčijo tudi jaz. Starša sta imela romantično predstavo, da se bosta kmalu vrnila v Slovenijo oziroma Jugoslavijo, in sta si rekla, da me nočeta zmesti in da naj grem kar v jugoslovansko šolo. Tako sem šel živet k teti v Laško, kjer sem obiskoval prvi in drugi razred.
Nato pa so se romantične predstave mojih staršev, da se bosta vrnila v Jugoslavijo, razblinile in tako sem šel nazaj k njima v Nemčijo. Tam sem šolo obiskoval od tretjega razreda naprej, tam maturiral in tudi doštudiral.
Vmes sem sicer tudi odslužil vojaški rok v JLA. Jugoslovanski zakon je takrat določal, da ti odvzamejo državljanstvo, če ne odslužiš vojske, če pa nisi imel državljanstva, nisi imel pravice do nepremičnin v Jugoslaviji. Če bi torej moja starša umrla, ne bi imel pravice do dedovanja nepremičnin, ki sta jih imela tukaj.
Kako se je začela vaša karierna pot?
V Nemčiji sem bil zaposlen v dveh podjetjih, najprej v takratnem Mannesmann Mobilfunk, ki ga je pozneje kupil Vodafone, torej v telekomunikacijah. Nato sem bil dlje časa v podjetju Freudenberg – nihče ga ne pozna, imajo pa čez 40 tisoč zaposlenih. To je podjetje, ki ima ogromno blagovnih znamk, večinoma delajo za industrijo, njihova najbolj znana blagovna znamka, ki jo vsi poznajo, je Vileda.
Mimogrede, veste, od kod to ime? Ko je med vojno primanjkovalo usnjenih krp za čiščenje, so izumili umetno vlakno, ki je kot usnje – v nemščini wie Leder.
Nazaj v Slovenijo ga je pripeljala ljubezen. Zdaj brez žene Lidije ne bi mogel delovati, poudarja, ona namreč skrbi za vso prodajo in oglaševanje.
Zakaj pa ste se potem vrnili v Slovenijo?
Vrnil sem se izključno zaradi žene Lidije, ona je bila edini razlog. Nazaj sem se priselil oktobra 1998, po 26 letih v Nemčiji.
Takrat sem začel delati v Autocommercu kot direktor takratnega hotela Austrotel, po dveh letih pa sem se na neki način vrnil v Nemčijo, ker zdaj delam za nemško podjetje oziroma natančneje švicarsko podjetje nemških korenin.
Spoznavanje z vinskim poslom pa je teklo vzporedno?
Moj oče je imel to srečo, da je imel mega ženo. Moja mama je v naših restavracijah v Nemčiji držala vse vajeti v rokah. Tako je imel oče čas, da se je lahko ukvarjal z vinarstvom. V 80. letih je bil tukaj štiri ali pet mesecev na leto, zadnja leta pa devet mesecev na leto.
Tukaj smo imeli vedno zaposlene ljudi, nikoli nismo bili "one man band", in gospod Milan, ki je tudi zdaj v kleti, je pri nas že od nekdaj. Nanj se lahko popolnoma zanesem, poskrbi, da so dela v vinogradu opravljena tako, kot jaz želim, oziroma tako, kot sva skupaj dorekla. Veliko je timskih odločitev, Milan ima veliko rokodelskega in ogromno poljedelskega znanja. Nisem diktator, ki misli, da vse ve, ampak rad slišim mnenja ljudi, ki to delo obvladajo.
"Nimam vinske izobrazbe v smislu študija enologije ali vinogradništva, večino znanja sem si nabral ob delu z očetom. Tudi on ni bil šolan vinar, smo pa pri nas bili vedno pripravljeni poslušati in se učiti od drugih."
Tako smo se zdaj odločali, kdaj opraviti še zadnjo trgatev, pobrati merlot in renski rizling. V vinogradu smo žvečili jagode in se pogovarjali, kaj nam prinese tveganje, da počakamo še deset dni – ali res tako veliko pridobimo? Pri merlotu smo ugotovili, da ne bi nič pridobili, renski pa bi lahko še počakal. A le če ne bo preobilno deževje, sicer je tveganje preveliko.
Pri tveganju govorimo tudi o denarju?
Tveganje, da na koncu ne poberemo ničesar, da vse zgnije.
Je vino dober posel?
Trenutno ni dobičkonosen, a ga vidim kot investicijo v prihodnost, ko bi se lahko zavihtel na drugo raven, tudi cenovno. Ob tem pa je jasno, da je za tiste, ki gredo na drugo cenovno raven, Slovenija premajhen trg.
Na katere tuje trge se ozirate?
Bomo videli. Nemčija, recimo, je eden največjih uvoznikov vin, a ne smemo pozabiti na države, kot so Švica, Belgija, Nizozemska in Luksemburg. Na te majhne države vsi pozabljajo, medtem ko je na velikih trgih velika tudi konkurenca.
Kaj pa jugovzhodna Evropa?
Ne, tam še ni zadostne kupne moči, niti razvite vinske kulture. Z vini, kakršna so všeč meni, moraš iti na trge z globljo vinsko kulturo. Tam pa so šele na začetku te poti. Najbolj so po mojem mnenju napredovali Hrvati, razvijajo se izjemno hitro. Proti njim dela le globalno segrevanje.
Imate oziroma boste imeli ob vinu še kakšen svoj izdelek?
Zelo rad imam zemljo in uživam v tem, da nekaj zraste iz nje, vse to pa izvira iz nezaupanja v živilsko industrijo. Ko danes kupiš na primer bučno olje, ne moreš več biti prepričan, da je izključno iz slovenskih bučnic, niti da ni vanj primešano kakšno drugo, recimo sončnično olje.
In če nečemu ne zaupaš, moraš to narediti sam. Ko je oče kupoval vinograde, je kupoval celotna posestva z gozdovi in njivami, ker nihče ni hotel prodati le vinogradov. Na teh njivah, šest hektarjev jih je, bomo zdaj posadili buče, ker hočem imeti lastno bučno olje. Hkrati delamo vinjak, imenujemo ga Angel's Share (Angelov delež). Gre za izraz iz industrije viskija, tako rečejo tistemu delu viskija, ki med zorenjem izhlapi iz soda.
Kako mu uspe obvladovati dva tako zahtevna posla? Preprosto: "Nisem v nobenih nadzornih svetih, nisem predsednik kakršnihkoli športnih klubov ali zvez. Ves svoj prosti čas in ves svoj dopust investiram v vinograde."
Vaša služba v Bauhausu je vsekakor resen posel, ki bi marsikomu vzel 24 ur na dan. Kako vam uspe ob tem pridelovati še vino, žganje, olje in vse drugo?
Nisem v nobenih nadzornih svetih drugih podjetij, nisem predsednik kakršnihkoli športnih klubov ali zvez. Vseh teh multifunkcij, ki jih imajo nekateri, jaz nimam, sem izključno direktor Bauhausa in se ukvarjam izključno s tem.
In ker ves svoj dopust investiram v vinograde, klet in preostalo posestvo, se še izide. Ta "še" je pogojen z zdravjem.
Predvsem pa nič od tega ne bi delovalo, če ne bi bilo moje žene. Ona je že pred osmimi leti začela delati s tujimi trgi, zdaj pa skrbi za vse trge, za prodajo in oglaševanje. Če ne bi bilo nje, ne bi mogel delovati.
Koliko časa v letu preživite v vinogradu?
Letos bom več kot sto dni, to so moji dopusti, konci tedna, prazniki. Treba pa je vedeti, da je tehnologija izjemno napredovala, vsi imamo pametne telefone in lahko marsikaj uredimo prek videoklicev.
1