So draga vina res najboljša, iz butičnih kleti bolj naravna, cviček pa je le za kis?

Najbolj razširjen vinski stereotip je gotovo, da so draga vina najboljša. Načeloma naj bi to sicer veljalo, a treba je tudi vedeti, da na ceno vina ne vpliva le kakovost, temveč cel splet dejavnikov. Recimo ocene slavnih kritikov, lokacija vinograda, sloves vina in ne nazadnje tudi povezava s slavnimi. Po drugi strani pa lahko pri vinih iz manj razvpitih okolij dobite izjemno kakovost za precej nižjo ceno. Pač zato, ker niso "slavna".

Količina ne narekuje kakovosti Razširjen stereotip je tudi, da velike kleti izdelujejo le dobro, nikoli pa vrhunsko vino. Kar ni res: veliki imajo dovolj financ in znanja, da lahko razvijajo tudi vrhunska vina, res pa je, da vse velike vinske hiše pač niso usmerjene v to. A ponavadi imajo vse poleg masovne proizvodnje dobrega vina vsaj eno prestižno linijo vrhunskega vina. Stereotip velja tudi za majhne vinogradnike, češ da naj bi bilo njihovo vino bolj naravno ali, če hočete, ekološko in zato boljše. Hm, majhni lahko eksperimentirajo z biodinamiko, amforami in podobnimi tehnikami, kar vino naredi predvsem drugačno, ni pa rečeno, da je boljše. Stvar okusa in predvsem trenda.

Pluta za vrhunska, zamašek na navoj pa za cenena vina? Ena najbolj stereotipnih trditev, ki meji že na predsodek, je, da je dobro vino le v steklenicah s plutovinastim zamaškom. Kdor trdi tako, še nikoli ni bil v Avstraliji ali na Novi Zelandiji, kjer je skoraj vse vino v steklenicah z zamaškom na navoj. In ni prav nič manj kakovostno. Ta vina se lahko prav tako starajo kot vina v steklenicah s plutovinastim zamaškom.

Nekaj stereotipov je vezanih tudi na okus vina. Tako velja, da so sladka vina za ženske in začetnike. Zakaj pa so potem ena najbolj slavnih in dragih vin na svetu iz Sauternesa prav sladka?

Tudi cviček ni več le za kis En stereotip pa je povezan prav s slovenskimi vini. Namreč, da je cviček le za kis. Morebiti je bilo to res pred nekaj desetletji, zdaj to nikakor ne drži. Cviček je postal odlično vino. Prav tako modra frankinja, ki je še pred nekaj leti sploh nismo poznali kot samostojnega vina, saj je bila le sestavina cvička in drugih regionalnih mešanic, zdaj pa je vse bolj popularna kot sortno vino. Torej je dokaz, da se vsak stereotip lahko spremeni.

Pichler-Krutzler Blaufränkisch Weinberg 2011

Leta 2006 sta se Elizabeth Pichler in Erich Krutzler, oba iz znanih vinskih družin, odločila, da izpolnita svoje sanje in ustanovita lastno klet, ki sta jo poimenovala Pichler-Krutzler. Kupila sta posest v Wachauu, natančneje v Oberloibnu blizu vasice Dürnstein, kjer imata zdaj zasajena že dva hektarja vinogradov. Med belimi sortami pridelujeta izjemne renske rizlinge, zeleni veltlinec in bele pinote, med rdečimi pa gamay in modro frankinjo. Njuna vina so čista, naravna in stremijo k najvišji kakovosti.

Čeprav je to še dokaj mlada klet, vsako leto dobiva visoka priznanja na vinskih tekmovanjih in je prisotna na vse boljših vinskih kartah tako v Avstriji in Nemčiji kot tudi drugod po svetu.

Vino je intenzivno rubinaste barve z vijoličastimi odtenki. Arome, ki jih zaznamo, so zelo pestre, prevladujejo predvsem arome temnordečega sadja, češnje, višnje, arome zelišč, zeleni poper, tobak in cedra. V ustih vino deluje zelo skladno, z lepo kislino, z lepimi in zaokroženimi tanini, do izraza pride tudi rdeče sadje, predvsem češnje in borovnice. Vino ima dolg in lep zaključek.

Modra frankinja, ki nas navduši; ker pa ima velik potencial staranja, jo lahko brez skrbi nekaj let pozabimo v kleti.

To vino bo odlična kombinacija z jagenjčkom, račjimi prsmi, teletino, perutnino in zelenjavnimi rižotami.

Sorta: modra frankinja Stopnja alkohola: 13,50 % Sladkorna stopnja: suho Cena: 40,90 evra, evino.si

Ocena: 9,5

Ocenjuje: Nina Čarman, eVino.si