Barovič – reinkarnacija Moneta in Hemingweya

Kakšna je bila vaša pot v svet slikarstva? Baje je imelo slikarstvo v vašem življenju tudi terapevtski učinek? Vsekakor. Slikam že približno 20 let, za menoj je že 65 razstav. Začelo se je v osnovni šoli, ko sem za svoje slike prejel več nagrad. Imam nek dar za slikanje, a me je pozneje povsem premamil šport. Nato pa sem v obdobju neke duševne stiske spet poskusil. Z mlajšim sinom sem se udeležil slikarske delavnice pri akademskem slikarju Janezu Knezu in začel ustvarjati. Slikar Knez mi je takrat dejal: "Ti si slikar. Ustvarjaj!" Pri slikarstvu sem kot odvisnik od alkohola – če nimam doma platna in sobotnega popoldneva in noči samo zase in svoje slikanje, nisem pravi. Zanima me vse, še posebej pa impresionizem in ekspresionizem. To je stil, ki mi je zlezel pod kožo. Ste kdaj razmišljali, da bi slikanje postalo vaše delo in vir prihodka, da bi ustvarjali kot samostojni kulturni delavec? Mislim, da je za to malce prepozno, čeprav sem si v preteklosti s tretjim mestom na slikarski razstavi Ex-tempore že pridobil neuradni status priznanega slikarja. Sem pa povsem odvisen od likovne umetnosti in sem tudi na potovanjih reden gost galerij. So vaše slike tudi naprodaj? Polovico slik podarim v dobrodelne namene, polovico jih prodam, da imam za, kot pravim, reprodukcijo ali povrnitev stroškov. Kaj pripravljate v bližnji prihodnosti? Za november pripravljam razstavo Belo črno zlato, kjer bom povezal utrinke iz solinarstva in rudarstva. Med letošnjim dopustom sem naslikal okrog 50 novih slik. Imresionizem in ekspresionizem sta načina slikarstva, kjer ene slike ne moreš ustvarjati več dni skupaj. Zame velja, da dokler slike ne dokončam, ne končam z delom.

Lahko izpostavite svojo najljubšo sliko? Vsaka slika je kot otrok, vse so ljube, še največ mi pomenijo tiste, ki jih podarim v dobrodelne namene. No, trenutno je moja najljubša slika z naslovom Metropola, ki ponazarja Ljubljano in Pariz, ključni pa so ljudje na njej.

Komu najprej pokažete sliko oziroma kdo je vaš prvi kritik? Če povem odkrito, razen mlajšemu sinu, ki končuje študij arhitekture in na slike gleda bolj s prostorskega vidika, nikomur. Pred leti pa je moja dela imel čast najprej videti moj mentor Janez Knez, ki jim je tudi prvi namenil pohvalo ali kritiko.

Bili ste tudi pevec, na Melodijah morja in sonca ste prejeli nagrado za najboljšo melodijo, in gledališki igralec. Še gojite ambicije na teh dveh področjih? Pevska vloga je nastala bolj kot ne "iz štosa". Na Melodijah morja in sonca sem nastopal s skladbo Kam plujemo. Posnel sem 12 pesmi, imam svoj album, ki ni naprodaj, temveč ga delim zastonj. Bil sem član gledališke skupine Svoboda 1 Trbovlje, ki je v časih Jugoslavije sodila med pet najboljših amaterskih gledališč.

Katera vloga vam je bila najbolj pisana na kožo? Najbolj mi je odgovarjala vloga zdravnika v Cankarjevih Hlapcih, ki sem jo odigral leta 1976 in bi jo odigral ponovno. Zdravnik v Hlapcih je tisti, ki govori resnico. Hlapce bi celo režiral, kar predstavljam si že igralce v teh vlogah. Težava pa je, ker v Trbovljah ni več kolektivov, kamor bi se lahko vključil. Tudi godbe, ki je bila trikratni svetovni prvak, ni več. Igral sem tudi v filmu Talec, ki sega v obdobje bojev na Severnem Irskem, kjer sem na koncu kot talec tragično končal.

Na klic katerega slovenskega režiserja bi se takoj odzvali? Najbolj sem spoštoval pokojnega Janeza Drozda, z veseljem pa bi delal z Vinkom Möderndorferjem, Romanom Končarjem in Mihom Hočevarjem.

Kaj pa vloga v muzikalu, kjer bi lahko združili pevski in igralski talent? Muzikale spoštujem, a mislim, da zanje nisem dovolj podkovan. To je le ena stopnička višje.

Bi lahko bralcem portala siol.net priporočili kak kulturni dogodek, ki se odvija v poletnih dneh? Najbolj cenim festivale, ki jih parcialno, časovno in krajevno čez poletje organizira Janez Ramoveš, pogrešam pa kakšen klasičen jazz festival.

S katero knjigo bi vas v teh dneh najbolj razveselili in zakaj? V teh poletnih dneh prebiram dela Thomasa Harrisa. Sem namreč filmofil in ravno Harris je avtor vseh štirih filmov Ko jagenjčki obmolknejo. Sem pa v teh dneh prebral še Prešernov Krst pri Savici, Sonete nesreče in Cankarjeve Hlapce. Aja, pa že 133. sem na dah prebral Hemingwejevo legendarno delo Starec in morje.

Ko omenjate trilogijo … Kakšno je sicer vaše mnenje o filmskih nadaljevanjih? Večkrat se začne z obetavnim prvim filmom, nato pa se zgodba izpoje … Odvisno. Lahko izpostavim dve trilogiji, kjer so vsa nadaljevanja odlična: Bournova trilogija in Boter.

Kateri slovenski film ste si ogledali nazadnje? Doma imam na DVD-jih vse klasične slovenske filme, tako da sem nazadnje gledal Kekca. Z aktualnimi slovenskimi filmi nisem tako na tekočem, izbiram pa jih bolj na podlagi igralske zasedbe in režiserja.