"Če prehitro rečemo, da bo vse v redu, težave ne bomo rešili"

Nekoč, ko nas ni bilo več je zgodba o ločitvi staršev in prehitrem odraščanju, ki jo je napisala danska avtorica in režiserka Lotte Faarup. Predstava je bila na Danskem v režiji avtorice krstno uprizorjena leta 2013, prejela pa je tudi Reumertovo nagrado za najboljšo otroško predstavo. V Lutkovnem gledališču Ljubljana je za dramaturgijo poskrbela Petra Pogorevc, režijo je prevzela Anja Suša, v predstavi pa nastopajo Rok Kunaver, Jernej Kuntner, Ajda Toman in Nataša Tič Ralijan.

Ko se o ločitvi pogovarjajo odrasli, praviloma prevzemajo terapevtski diskurz, ko pa se o ločitvi pogovarjamo z otroki, smo neverjetno politično korektni. Vaša predstava Nekoč, ko nas ni bilo več se tega loteva nekoliko drugače. Res je, moje izhodišče je bilo, da sprejmemo življenje takšno, kot je. Ne verjamem, da je težave treba rešiti, še preden se v njih znajdemo. Če se otrok udari in ga boli in mu rečeš: ne joči, saj bo bolje, mu to sicer rečeš z dobrim razlogom, ker veš, da tako bo, vendar s tem ne sprejmeš dejstva, da otrok zdaj čuti bolečino. Ko bo minilo, mu ne bo treba več pomagati, ko ga boli, pa je treba to bolečino vzeti na znanje.

S to predstavo sem želela, da bi nekaj časa ostali v tem obdobju obupa, da vidimo, da je ločitev res "sranje", grozna je za otroke, saj skušajo rešiti težave svojih staršev, čeprav tega ne bi smeli početi; to ni njihova naloga.

Ko smo predstavo igrali na Danskem, doživela je skoraj sto ponovitev, so nekateri otroci jokali, ker so bili v podobnem položaju, na nekaterih mestih pa so se lahko tudi smejali. Ampak to, da so videli življenje takšno, kot je, jim je omogočilo, da so se spopadli s situacijo, v kateri so zdaj, ne s tisto, ki šele pride. Kajti če prehitro rečete, da bo vse v redu, ali če težave nočete videti, s tem ne naredite nič dobrega. Pomembno je, da nekaj časa ostanemo v stanju, ko se ne počutimo dobro.

Na Danskem ste predstavi režirali vi, v Ljubljani pa jo je režirala Anja Suša. Kako je bilo primerjati dva različna režijska pristopa? Seveda sem jo sama režirala drugače, sem pa zelo vesela, da moje besedilo lahko uporabljajo tudi drugi. Pomembno je, da se je slovenska ekipa besedila lotila po svoje, ga uporabila v svojem kontekstu.

Slovenska različica se mi zdi zelo zanimiva, Anja Suša je odlična režiserka, ki se je predstave lotila na nekoliko bolj stiliziran način, kot sem se je lotila jaz. Sama sem se bolj zanašala na koreografijo in ples, nekoliko bolj pa sem bila realistična pri tem, kako družina razpada.

V Sloveniji radi gledamo danske nadaljevanke, kot so Oblast, Preiskava, Dediščina, ki jih povezujemo s posebno vrsto skandinavskega realizma. Menite, da razlika v uprizoritvi izhaja tudi iz tega vidika? Ne bi rekla, da gre v tem primeru za to, čeprav razumem, kaj želite reči. Sama sem precej kritična do danskih televizijskih serij, ki ste jih omenili, saj mislim, da so preveč realistične. Rada imam bolj stilizirane načine pisanja in razmišljanja v drami in gledališču.

V predstavi na primer obstajata dve ravni: besedilo se osredotoča na zelo preprosta občutja in rešitve, je zelo odkrito. Hkrati pa je v njem veliko absurdnih podob in situacij. Ko se ti ravni lahko podpirata, dobimo res dobro delo. Dobro je, da besedilo, ki govori o osnovnih človeških čustvih, to počne prek zelo stiliziranih podob. Tako otrokom pomagamo, da se z besedilom poistovetijo z distance, da jih psihološko ne mučimo. Ingmarja Bergmana na primer nikoli ne smete predvajati otrokom, ker so čustva v njegovi filmih, predvsem najbolj zgodnjih, psihološko tako globoka, na primer obup, depresija in kaos, da bi z njimi otroke samo mučili.

Predstava je delno avtobiografska, je bilo travmatično občutja iz otroštva prenašati na oder? Da. Zgodba v predstavi je delno podobna moji osebni zgodbi iz otroštva, a sem ji seveda morala dodati nekatere stvari, sicer ne bi dobili drame. Moja osebna zgodba je bila samo serija slabih stvari, med katerimi sem počasi odrasla in si uredila življenje. Ampak to ni drama, le kontinuirana zgodba. Treba je bilo dodajati stvari, a ker sem veliko tega doživela tudi sama, sem lahko točno vedela, kje boli.

Seveda ni nujno, da pišeš ali režiraš stvari, ki si jih doživel tudi sam, ampak vedeti moraš, kje je bolečina in od kod prihaja. Povezati se moraš s sabo in s svojimi čustvi do teme, saj se le tako lahko poglobiš, ne pa na primer zgolj površinsko opisuješ položaja drugih.

Pri nas je predstava namenjena otrokom od 12 let naprej, na Danskem pa celo od devet let naprej. Čemu takšna razlika? Tudi na Danskem smo starostno mejo sicer dvignili na deset let, a morda smo res bolj vajeni govoriti o tej in drugih tabu temah. Sama še vedno mislim, da je resničnost precej hujša od tega, kar vidimo v gledališču, a gledališče ima to prednost, da se lahko težkih tem lotimo v varni, kolektivni situaciji, namesto da to spopadanje prepustimo posamezniku ali posameznici.

Pri pisanju sem upala, da če si jo bodo otroci ogledali skupaj, da bodo tako tisti, ki jih bo prizadela, ker so nekaj takega doživeli doma, kot tisti, ki jo bodo lahko gledali manj obremenjeno, videli, da je to nekaj, kar se dogaja, da ni tabu. Da bo lahko otrok, ki tega ni doživel, občutil bolečino svojega prijatelja ali prijateljice, in tako bolj razumel, kaj se dogaja pri njih doma.

Pogost odziv na tovrstne predstave je: zakaj bi otroke obremenjevali s tako težkimi temami, naj imajo lepo otroštvo in se v gledališču sprostijo. Seveda naj se vsak odloči, kaj je dobro za njih, ne maram ljudem govoriti, kaj je za njih najbolje, postanem pa živčna, če je vse, kar je povezano z gledališčem za otroke, veselo. Življenje ni takšno, tudi otroci niso takšni, na dvorišču so lahko tudi zlobni in egoistični, pa tudi veseli, žalostni, so ves spekter čustev in če tega ne sprejmemo, potem ne razumemo otrok.

Marsikdo se bo temu uprl ali rekel, da je to neprimerno, nevarno, da bi morali iz gledališča odhajati veseli, a umetnost počne tudi kaj drugega, je provokativna, spodbuja različna čustva, v tebi mora nekaj premakniti, sicer to zame ni umetnost. Tudi v muzeje ne hodimo gledat stvari, ki jih že poznamo, ampak gremo tja zato, da nam predstavijo nekaj novega. Zato je eksperimentalno in avantgardno gledališče vedno tako kontroverzno, ker le redki ljudje pridejo v gledališče in rečejo: dajte, spremenite nas.

Predstava kljub težki temi na koncu vendarle ponudi uteho. Res je, v njej lahko vidimo, da gre življenje naprej. Sama sem imela zelo težko otroštvo zaradi ločitve staršev, pa sem odrasla v bolj ali manj normalno osebo (smeh, op. a.), nisem ločena, imam dva otroka, ljubim svojega moža, ne pijem. S tem, ko se spopademo s tabujem, mu odvzamemo nekaj nevarnosti.

V predstavi je eno od pomembnih čustev, s katerimi se spopadata otroka, tudi sram, ki jima onemogoča, da bi si poiskala pomoč, saj ves čas prikrivata, da doma nekaj ni v redu. Gre za zelo zanimivo človeško čustvo, ki je povezano z našo identiteto. O sebi imamo neko sliko, ki jo vzdržujemo, in sram občutimo, ko nas drugi vidijo v luči, v kateri nismo želeli biti videni. Otroci včasih celo bolj kot odrasli občutijo, kako jih dojemajo drugi, in velik del vedenja otrok izhaja iz občutka sramu ali pa preprečevanja tega.

Spomnim se, kako me je bilo sram, ker je moja mama ob ločitvi začela piti. Sram je močna sila, ki razžira otroke, a bolj ko se o tem lahko pogovarjajo, ko začutijo, da se to dogaja tudi drugim, bolj se lahko distancirajo od tega. Nisem jaz, ki pijem, moja mama pije. In pri tem je pomembno, da se zavemo, da je grozno, če nekdo od staršev doma pije, ampak ni pa to zločin, ki bi ga morali skrivati, ni konec sveta, predvsem pa to ni nekaj, kar so zagrešili otroci, ki tako pogosto prevzamejo krivdo.

Nekje ste zapisali, da se moramo pri gledališču za otroke stalno preizpraševati, zakaj ga potrebujemo. Ne zato, ker ne poznamo odgovora, ampak ker odgovor, ki smo ga imeli lani, letos morda ne drži več. Kakšen odgovor bi danes dobili na to vprašanje? Ne vem, kako je v Sloveniji, a na Danskem je bilo gledališče za otroke v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zelo politično, umetniško pa nezanimivo. V osemdesetih letih je postalo bolj poetično, zadnja leta pa se zdi, da spet dobiva didaktično, izobraževalno noto. Mislim, da je to predvsem posledica gospodarske krize, saj se lažje pridobi financiranje za projekte, ki so izobraževalni, kot pa za projekte, ki so umetniški. Umetnost je za številne nepomembna, če se iz nje otroci nečesa ne naučijo.

Številne institucije zato uprizarjajo predstave z zelo jasnimi nauki, na primer naravovarstvenimi ali zgodovinskimi, s čimer pa na žalost zelo pogosto zmanjšujejo umetniško vrednost predstav, ker ta preprosto ni dovolj cenjena.

Jaz vem, zakaj je umetnost pomembna, vendar je pomembno in hkrati zelo dobro biti v položaju, ko si moramo to vprašanje vedno znova postavljati. Umetnost bo vedno odprt prostor, kjer je prisotnih veliko dvomov in sanj, a le tako lahko delamo premike. Dvom je zato zelo pomembna sila v umetnosti.