Lorencijeva lokomotiva norela po Bolgariji

Ponorela lokomotiva poljskega avantgardnega pisatelja Stanislawa Ignacyja Witkiewicza, ki je odprla prejšnjo sezono ljubljanske Drame, slabi dve leti po premieri še vedno ni ostala brez premoga. Potem ko je na zadnjem Borštnikovem srečanju dobila veliko nagrado za najboljšo uprizoritev, njen režiser Jernej Lorenci pa letos tudi nagrado Prešernovega sklada, se je njena pot, vsaj na mednarodnih odrih, očitno šele dobro začela.

Ta teden se je predstavila v Mladežkem teatru Nikolaja Bineva v Sofiji, in v Dramatičnem teatru Stojana Bačvarova v Varni, kjer te dni poteka 22. mednarodni gledališki festival. Avgusta potujejo v Tampere na Finskem, in če je mogoče sklepati na podlagi navdušenja kritikov in tukajšnjih mednarodnih gostov, bo Lokomotiva doživela še kar nekaj potovanj.

Dva klavirja in slečen oder Jernej Lorenci prisega na minimalna odrska sredstva, zato je predstava, ki je premiero doživela v Mali drami, relativno mobilna, saj ne zahteva prevoza scenografije. V njej hitrost in gibanje lokomotive z igranjem na dva klavirja ustvarjata Aljaž Jovanović in Janez Škof, kurjač in strojevodja, ki se odločita, da bosta na lokomotivi tvegala vse. Klavirja za predstavo so priskrbeli v Bolgariji, a je kljub temu tja romalo še za približno 130 kilogramov najnujnejše opreme, kot so kostumi, maska in med drugim tudi znamenita sirena, ki je tako glasna, da morajo igralci občinstvo "potolažiti", da se ta med predstavo sproži samo trikrat.

Z igralsko zasedbo se je na gostovanje odpravila tudi tehnična ekipa, ki je na bolgarska odra, ki sta bila večja od tistega v Mali drami, postavila manjšega, na katerem sta stala klavirja, medtem ko so bile stene odra slečene do tehničnega ogrodja. Na gostovanju je treba poskrbeti za nadnapise v angleščini in bolgarščini, najti rekvizite, kot so kompresor, železje za ustvarjanje zvoka ob nalaganju premoga, pa tudi naročiti skledo kuhanih špagetov, ki v zadnjem dejanju igrajo vlogo notranjih organov.

Tako v Sofiji kot v Varni je tehnična ekipa začela oder pripravljati že dan prej, na razmere na terenu pa so se vmes malce prilagodili tudi igralci. Tina Vrbnjak, ki se ob začetku predstave pošali z občinstvom ob ugibanju tega, kaj je chartreuse, je to tokrat počela v bolgarščini, in čeprav se to ne zgodi pogosto, so odgovor na vprašanje poznali v Varni. Tina jim je za nagrado ponudila ime hotela in številko sobe Aljaža Jovanovića. Po zadnjih podatkih dobitnica nagrade ni izkoristila.

Bolgarsko občinstvo se odziva podobno kot slovensko Dvorana Mladinskega gledališča v Sofiji je bila v četrtek zvečer polna. Pričakovanja do slovenskih gledališčnikov in gledališčnic so v Bolgariji velika, tudi po zaslugi Lorencijeve predstave Nevihta, ki je tam gostovala lani. Čeprav morajo slediti nadnapisom, se je sofijsko občinstvo odzivalo podobno kot slovensko, ob koncu predstave pa so ekipo nagradili s stoječimi ovacijami.

Kljub navdušenju občinstva je po predstavi v gledališkem bifeju, kjer se je znašlo tudi nekaj gledaliških navdušencev, ki so si želeli spoznati zasedbo, Lorenci z igralci in igralkami analiziral sklepne prizore in svetoval izboljšave, nato pa z njimi nadaljeval sproščen večer. Časa za proslavljanje sicer ni bilo veliko, saj se je že naslednji dan ekipa ob 5. uri zjutraj odpravila na letališče, kjer je sledil dobre pol ure dolg polet do Varne, letovišča ob Črnem morju, kjer ob obali mrgoli betonske socialistične arhitekture, pomešane z logotipi multinacionalk. Istočasno je na pot krenila tudi bolgarska tehnična ekipa, ki je v enem dnevu iz Sofije do Varne s tovornjakom pripeljala klavir in drugo scensko opremo.

Poletni festival v Varni letos s poudarkom na človečnosti Po deževni Sofiji je vzdušje v obmorski Varni nekoliko bolj sproščeno, pravo nasprotje napetega ozračja v Ponoreli lokomotivi. Za odrom so odnosi v ekipi skorajda družinski, kljub širokemu generacijskemu razponu igralcev ali pa prav zaradi njega. O Lorencijevem pregovornem talentu, da v ekipi ustvari izjemno ozračje, smo se tako lahko prepričali tudi na lastne oči, še toliko bolje pa je bilo videti, da takšen pristop prinaša dobre rezultate tudi na odru.

Na srečanju organizatorjev in mednarodnih gostov festivala v Varni, kjer so bili tudi festivalski selektorji, se je namreč pokazalo, da za slovensko produkcijo vlada veliko zanimanje. Kot nam je povedal direktor festivala Nikolay Iordanov, se je po sedmih letih, odkar so v festival v Varni vključili predstavitveni modul, izkazalo, da številni ustvarjalci s pomočjo festivala pridobijo mednarodno priznanje in priložnosti za gostovanja. Hkrati je festival, ki se letos ukvarja predvsem z iskanjem človečnosti v sodobnem svetu, priložnost za kratek pregled najboljših bolgarskih produkcij, ki jih letno tukajšnja gledališča ustvarijo skupno okoli 400.

"Slovenske predstave odlikuje inovativnost" Lorencija so v Varni in Sofiji gostili že z Nevihto, letos pa se je, čeprav le redko dve leti zapored vabijo iste ustvarjalce, vrnil z Lokomotivo. "Vsakič, ko povabimo Slovence, ponudijo nekaj zanimivega tako za Bolgare kot za mednarodno občinstvo. Menim, da so inovacija in novi pristopi ta trenutek glavna značilnost najboljših slovenskih predstav," je o razlogih za uvrstitev predstave v mednarodni festival povedal Iordanov.

To se je potrdilo še na sobotni predstavi, kjer je po stoječih ovacijah sledilo druženje z vidno navdušenimi predstavniki tujih festivalov, med drugim tudi s predstavnico dunajskega festivala Festwoche Aleksandro Pejović in z umetniškim vodjem južnokorejskega nacionalnega gledališča, ki je hkrati predsednik mednarodnega združenja gledaliških kritikov, Yun Cheol Kimom. Uvrščanje predstav na mednarodne festivale je pogosto odvisno prav od takšnih srečanj, seveda pa ne škodi, da predstava najpomembnejša priznanja prejme tudi doma.

Ponorela lokomotiva je stara že dve leti, kljub temu pa ekipa, kot pravi Lorenci, še vedno išče načine, kako jo izboljšati. "Nismo si še rekli: zdaj jo pa imamo. Še vedno je neulovljiva, še vedno se trudimo z njo," pravi Lorenci, ki se bo z Lokomotivo avgusta odpravil na Finsko.