Sobota, 8. 2. 2020, 4.00
4 leta, 9 mesecev
Intervju ob Prešernovem dnevu
Slovenski umetnik, ki mu je uspelo v tujini: Slišim govorice, kdo je ali ni pri koritu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,82
9
Gal Faganel je nadarjen violončelist, pedagog in dobitnik številnih mednarodnih priznanj, ki že dolga leta živi in ustvarja v Ameriki. A v letu, ki je pred nami, se bo znova pogosteje mudil na stari celini in doma v Sloveniji. Z njim smo ob slovenskem kulturnem prazniku med drugim govorili o tem, kako vidi glasbeno ustvarjanje in izobraževanje pri nas v primerjavi s tujino in ali je za glasbene umetnike pri nas ustrezno poskrbljeno.
Gal Faganel je po študiju deloval kot orkestrski glasbenik, zdaj pa večinoma nastopa kot komorni glasbenik in solist.
Je dobitnik številnih mednarodnih glasbenih priznanj, po študiju je deloval kot orkestrski glasbenik, zdaj nastopa pretežno kot komorni glasbenik in solist, pred časom pa se je lotil tudi poučevanja. V tem letu se namerava znova več časa muditi v Evropi in domači Sloveniji, kjer je od pred kratkim tudi profesor na Akademiji za glasbo.
Z Galom smo med drugim govorili o tem, kako vidi kulturno ustvarjanje in izobraževanje pri nas v primerjavi s tujino in ali je za glasbene umetnike pri nas dobro poskrbljeno. Pa tudi o tem, kako pomembno za glasbeni razvoj otrok je to, da za njimi stojijo starši.
Gal je tudi član zasedbe Colorado Piano Trio.
Gal, vaše šolanje je že od zgodnjih najstniških let potekalo v tujini. Najprej Hrvaška, potem Amerika. Zakaj tako in zakaj ne glasbena izobrazba v Sloveniji?
Pri šestih letih sem začel glasbeno izobraževanje na glasbeni šoli v Ljubljani. Igral sem kljunasto flavto, klavir in z osmimi leti violončelo. Moj postopni odhod v tujino ni odraz glasbenega izobraževanja v Sloveniji. To je bila moja pot, osebne odločitve, v otroštvu predvsem odločitve in vpliv staršev glasbenikov, iskanje možnosti, širjenje obzorja.
Že kot najstnik sem, zavestno ali ne, iskal čim boljše možnosti za učenje in ustvarjanje. Proti koncu osnovne šole sem na poletni šoli na Hrvaškem spoznal učiteljico violončela iz Zagreba Dobrilo Berković Magdalenić. Nekaj let kasneje sem, prav tako na poletni šoli na Hrvaškem, spoznal znano pedagoginjo, violončelistko Eleonore Schoenfeld iz Los Angelesa. Prav njima pripisujem največ zaslug za svoj umetniški in osebnostni razvoj. Učimo se namreč od ljudi, ne od ustanov.
Sledila sta vabilo na študij in ponujena štipendija. Ko sem se odločal za študij v ZDA, sem med drugim dobil nasvet, ki ga še danes zelo cenim: v mladosti, v času izobraževanja, je bolje biti majhna riba v velikem bazenu kot obratno.
Ali morda pri nas v Sloveniji kje vidite prepreke za kakovostno kulturno ustvarjanje? In če da, kje vidite glavne prepreke?
Slovenski prostor je umetniško izredno aktiven, je pa majhen, tudi zato toliko slovenskih glasbenikov deluje v tujini. Mislim, da majhnost in relativna zaprtost slovenskega kulturnega prostora včasih umetnike omejujeta.
Opažam izrazito visoko raven najožje dejavnosti, v moji disciplini je to upravljanje naprave, ki ji rečemo violončelo, obenem pa pomanjkanje širšega pogleda na umetnost ter več odprtega povezovanja in sodelovanja.
Tekmovalni duh je sovražnik umetnosti. Vsi bi bili radi vrhunski, a pričakovanja bi lahko uskladili z realnimi možnostmi na lokalni ravni. Če nečemu rečemo vrhunsko, to še ne pomeni, da je bil poslušalec na koncertu ganjen.
Se želite morda kdaj vendarle vrniti v Slovenijo in glasbeno ustvarjati tudi pri nas?
Si želim in to tudi načrtujem. Letošnje leto je zame nekakšno prehodno obdobje, v katerem preusmerjam umetniško ustvarjanje in pedagoško delo na staro celino.
Sčasoma se je podal tudi v pedagoške vode.
V Ameriki ste ostali. Ne le, da tam nenehno glasbeno ustvarjate, tudi družino ste si ustvarili tam in se čez lužo ustalili. Zakaj ravno Amerika? So tam za tako nadarjenega čelista, kot ste vi, boljše možnosti, boljše razmere?
Verjamem, da je umetniško ustvarjanje mogoče v vsakršnem okolju. Drugo vprašanje je dostojno življenje, ki si ga želimo vsi. Pred leti sem se nekajkrat razgledoval po življenju drugje, tudi prijavil na nekaj razpisov v različnih državah, od Norveške do Avstralije. A osebno sem z družino vezan na korenine v ZDA in Sloveniji. V Ameriki sem bil 23 let priseljenec, na srečo iz države, ki ni deležna negativnih predsodkov. Tudi v Sloveniji se zdaj včasih počutim kot "zunanji", a to ni vedno slabo.
Prednost ZDA je predvsem ogromen enoten trg, kar velja tudi za področje umetnosti in izobraževanja. Ameriški trg dela je na splošno veliko bolj prožen, zato je treba aktivno dokazovati svojo vrednost in upravičevati ali vsaj argumentirati svoj obstoj. To je za umetnike težko, po naravi nismo dobri poslovneži. V Ameriki mi je najbrž uspelo tudi zaradi mojega otroštva in izobraževanja v Sloveniji. Pa tudi zaradi bogatih mednarodnih izkušenj na izvajalskem in pedagoškem področju, ki so v ZDA zelo cenjene.
Tudi sami ste se sčasoma podali v pedagoške vode, trenutno učite na univerzi v Severnem Koloradu. Pred kratkim ste postali tudi profesor na naši Akademiji za glasbo. Ste v tem procesu morda naleteli na kakšne ovire?
Vesel sem, da sem od pred kratkim profesor na naši Akademiji za glasbo. V habilitacijskem in skoraj tri leta trajajočem kadrovskem postopku sem naletel na precejšnje ovire.
Iz tujine sem vajen bolj doslednih in transparentnih postopkov. V Ljubljani so me vedno znova presenetile nerazumljive poteze posameznikov, ki bi bile lahko negativne tako zame kot za ustanovo.
V najstniških letih je svoje glasbeno znanje pilil tudi pri priznani violončelistki Eleonore Schoenfeld iz Los Angelesa.
Na srečo sem imel, takrat še neobremenjen z lokalno stvarnostjo, dovolj časa, potrpljenja in volje. Neka mera teritorialnosti in strahu pred konkurenco je za majhen prostor razumljiva. Žal pa gre vse to v škodo študentov, zaradi katerih ustanova obstaja.
Ugotavljam, da je Akademija za glasbo v zadnjih nekaj letih naredila nekaj korakov v smeri transparentnosti in odprtosti. Moj primer je prišel do razumnega epiloga tudi zaradi predlani potrjenega posodobljenega statuta Univerze v Ljubljani.
Veselim se širjenja obzorja slovenskim in tujim študentom na Akademiji za glasbo. Za študente se trudim delati s takim učiteljskim žarom, kot sem ga bil deležen od svojih profesorjev. Študij glasbe je edinstven zaradi velikega deleža individualnega pouka. Na študente imamo tako posamezni profesorji precejšen vpliv, kar je velika odgovornost.
Bi lahko naredili primerjavo med ameriškim glasbenim izobraževanjem in izobraževanjem v Sloveniji? Kaj je podobno, kaj drugače?
Na to temo sem imel decembra predavanje na konferenci Društva hrvaških godalnih pedagogov v Zagrebu. Podobno, lahko rečem enako je to, kako se tako otroci kot tudi ljudje na splošno odzivamo na glasbo. Otrokova želja po ustvarjanju ne pozna meja.
V Sloveniji ima organizirano javno glasbeno izobraževanje več kot 200-letno zgodovino. ZDA te tradicije in zgodovine nimajo. V ZDA sicer začetki glasbenega pouka v javnih šolah segajo v sredino 19. stoletja, a dolgoročno brez usklajenih standardov in financiranja.
V ZDA danes tako rekoč ni sistematično organiziranega javnega glasbenega izobraževanja, razen v obliki ansamblov v srednjih šolah, tudi orkestrov, a predvsem pihalnih, ki so namenjeni potrebam športnega programa, ko sodelujejo na tekmah ameriškega nogometa. Obstajajo neprofitne izobraževalne ustanove, ki se na lokalni ravni trudijo, da bi bilo glasbeno izobraževanje otrokom dostopnejše, a gre za relativno majhne programe in zanemarljiv delež otrok.
Večina kakovostnega glasbenega izobraževanja se tako financira zasebno. Starši plačujejo za vsako uro otrokovega individualnega pouka, brez državnih koncesij ali subvencij, zato večini prebivalstva glasbeno šolanje ni dostopno.
V nasprotju s tem je v Sloveniji vzpostavljen vrhunski sistem glasbenega izobraževanja. Ogromen in vreden finančni vložek države je razlog, da je povprečna kakovost mladih slovenskih glasbenikov izjemno visoka.
"V Sloveniji ima organizirano javno glasbeno izobraževanje več kot 200-letno zgodovino. ZDA te tradicije in zgodovine nimajo," naredi primerjavo med Slovenijo in Ameriko.
Na univerzitetni stopnji pa so pričakovanja in zahteve študentov v ZDA bolj izrazite, zaradi plačljivosti študija, pa tudi zaradi konkurence med univerzami. Študenti lahko izbirajo med več sto glasbenimi programi v državi. To na drugi strani predstavlja težavo posameznim ustanovam, ki se trudijo privabiti študente.
Mislim, da so v ZDA različni pedagoški pristopi, govorim o skupinskem in individualnem pouku, zelo razviti. Razvijajo se iz nujnosti, ker ni optimalnih pogojev. Veliko se preučuje učinkovitost pristopov in načinov poučevanja. Čutimo se odgovorne, da študentom ponudimo čim boljšo izkušnjo. Žal se izobraževanje vse pogosteje obravnava kot produkt in le kot del potrošniške družbe.
Kako bi pri nas lahko spremenili, izboljšali stvari, ko gre za šolanje nadarjenih, mladih glasbenikov?
Celovito mnenje in ideje si bom izoblikoval po malo daljšem času po vrnitvi v Sloveniji. Zagotovo bi lahko izboljšali odnos do glasbenega izobraževanja, saj smo lahko nanj zelo ponosni. Pri najmlajših verjetno ne gre samo za t. i. nadarjene, ampak za človeški razvoj in splošno družbeno dobro. Vedno več raziskav potrjuje pozitiven vpliv glasbenega izobraževanja na razvoj otrok in celo na njihove splošne dolgoročne učne uspehe.
"Študij glasbe je edinstven zaradi velikega deleža individualnega pouka. Na študente imamo tako posamezni profesorji precejšen vpliv, kar je velika odgovornost," pojasnjuje sogovornik.
Bogastvo slovenskega sistema je višina javnega financiranja, umetniško-izobraževalne ustanove so številčne in močne. Pri tem mislim na mrežo nižjih glasbenih šol po vsej Sloveniji, na konservatorija za glasbo in balet, Glasbeno mladino Slovenije, ki te dni slavi 50-letnico, Glasbeno matico, SIGIC, TEMSIG in druge. Vse na svoj način prispevajo k vzgoji in možnostim mladih glasbenikov. Na Akademiji za glasbo izredno veliko študentov dobi priložnost, da kot solisti nastopijo z najboljšimi orkestri v državi. O podobnih priložnostih lahko mladi ameriški glasbeniki samo sanjajo ali pa bogati starši najamejo poklicni orkester (smeh, op. a.).
Najbrž bi bilo konstruktivno preučiti cilje, poslanstvo in način ocenjevanja rezultatov glasbeno-izobraževalnih ustanov. Slovenski glasbeno-izobraževalni sistem je pretežno usmerjen na solistično glasbeno kariero. Ob tem se sprašujem, koliko perspektivnih mladih glasbenikov kasneje živi od koncertiranja z orkestri. Skoraj nihče. Glasbena izobrazba je odlična osnova tudi za mnogo drugih poklicev. Lahko bi pričakovanja prilagodili lokalnim potrebam in možnostim. Ker so te omejene, raven mladih glasbenikov pa visoka, je logično, da veliko slovenskih glasbenikov najde ali si ustvari priložnosti v tujini.
Kakšen odnos imate do slovenskih kulturnih krogov in ljudi, ki se v njih gibljejo?
Od lani se spet malo bolj vključujem v slovenske kulturne, predvsem glasbene kroge. Odnosi so dobri, v prihodnje se bodo še izboljšali, poglobili in množili.
Za nekatere sem pri štiridesetih še vedno ''obetaven mladi slovenski violončelist'', ker od 17. leta nisem stalno prisoten v lokalnem glasbenem dogajanju. Včasih čutim malo več nezaupljivosti, kot sem je navajen iz Amerike. Z odprtim in iskreno dobrohotnim pristopom upam, da najdem skupen jezik tudi z bolj skeptičnimi sogovorniki.
Na odru z zasedbo Colorado Piano Trio
Kakšno je vaše mnenje o državnem financiranju kulture? Ali slovenska kultura dobi dovolj denarja in ali je ta denar primerno razporejen?
O razporeditvi denarja težko sodim, ker nad tem nimam podrobnega pregleda. Včasih slišim govorice o tem, kdo je ali ni pri koritu. Zagotovo obstajajo možnosti za izboljšave pri upravljanju davkoplačevalskega denarja. Umetnost je zelo težko meriti, ko se razdeljuje denar, pa so potrebni merljivi kriteriji. Vsi bi bili radi vrhunski. Kdo je merodajen pri odločanju o tem, kaj je vrhunsko? Včasih se nekaj vrednoti visoko samo zato, ker je iz tujine. V Sloveniji je tudi ogromno ljubiteljske kulture, ki jo država prav tako podpira.
Sam zelo cenim vložek Slovenije v kulturo, še posebej z ameriškega vidika. V državi s 330 milijoni prebivalcev je celoten zvezni proračun za umetnost oz. "National Endowment for the Arts" leta 2019 znašal le 155 milijonov dolarjev, kar je manj kot kulturni proračun dvomilijonske Slovenije za isto leto. Davčna politika dveh držav sicer ni primerljiva, a tudi v bolj relevantnem kontekstu Evropske unije mislim, da je Slovenija četrta po deležu BDP, namenjenem kulturi.
Kdo je za vas največji slovenski kulturni ustvarjalec vseh časov?
Verjetno France Prešeren. Je pa za družbo pomemben vsak ustvarjalec, ki se iskreno dotakne sočloveka, posameznega gledalca, poslušalca ali obiskovalca kulturne prireditve.
Kako pomembna je podpora staršev oziroma družine pri oblikovanju mladega glasbenika?
Zelo pomembna. Pa to ne pomeni, da je pogoj, da se starši spoznajo na glasbo. Ločil bi ukvarjanje z glasbo kot del človeške vzgoje od glasbe kot študijske smeri in posledično poklica. V obeh primerih je spodbuda staršev zelo pomembna. To področje je dobro znanstveno raziskano. Dobro je, če starši otroku lahko omogočijo raznolike glasbene izkušnje, kot je na primer obiskovanje raznovrstnih koncertov. Dobre prakse omogočajo staršem, da se vključijo v otrokovo glasbeno izkušnjo. Pri najmlajših je pomembno, da starši predvsem opazujejo in se ob otroku tudi sami učijo.
Čim manj kritike, ta naj pride od učitelja in od okolja. Učitelj je odgovoren za vzpostavitev in nego občutljivega ravnovesja med njim samim, učencem in starši. Učitelju povratna informacija staršev lahko zelo koristi. Otrok za učinkovito učenje potrebuje občutek avtonomnosti, svobode, moč samoodločanja, kar neguje njegovo samozavest in napredek.
V najstniških letih pa se odnos s starši dodatno zaplete. Spomnim se, da so moje koncerte v tem obdobju poleg staršev redno obiskovali babice in dedki, strici, tudi prijatelji staršev. Takrat nisem razumel, danes pa verjamem, da mi je bilo to v veliko spodbudo.
Gala violončelo spremlja skorajda povsod.
Vemo, da bi sploh mlajši pogosto, ko naletijo na krizo, najraje odnehali. Kako naj starši v takšnem položaju vedo, kdaj je prav na otroka še malo "pritisniti", ga spodbuditi, ko bi sam najraje obupal, kdaj pa je prav, da se umaknejo in mu pustijo, da naredi po svoje?
Sem daleč od tega, da bi si upal deliti nasvete staršem. Kot glasbenik sem pazljiv, da ukvarjanje z glasbo za moja otroka ne bi bilo neizogibno. Poznam nekaj dobrih glasbenikov, ki v svojem poklicu niso zelo srečni, ker čutijo, da v mladosti niso imeli izbire. Trenutno oba moja otroka igrata klavir, a imata tudi veliko drugih zanimanj. Petletni Max je navdušen glasbenik, osemletna Emma pa h klavirju pristopi bolj preračunljivo.
Svojo vlogo vidim v tem, da otrokoma omogočim raznovrstne izkušnje ter ju na poti opazujem in spodbujam. Upam, da mi ju bo uspelo spodbujati brez pritiska. Pritisk ima hitro lahko nezaželen učinek. Najboljša motivacija pride od znotraj in od okolja, od sovrstnikov. Ob tem razmišljanju se spomnim svoje 101 leto stare prababice, ki rada pove: "Otroci niso naša last, otroke imamo izposojene, pojdi, kamor ti srce poželi."
Kaj pripravljate trenutno oziroma za bližnjo prihodnost? Nam lahko razkrijete kakšne načrte, projekte?
Letos imam precej koncertov v ZDA, z različnimi komornimi sestavi, med drugimi tudi z ansamblom Colorado Piano Trio, nekaj tudi solističnih, vključno z Beethovnovim t. i. Trojnim koncertom ob skladateljevi obletnici. Od lani tako umetniško kot tudi pedagoško delovanje usmerjam proti stari celini.
Zagotovo bom v prihodnosti več na odru tudi v Sloveniji. 12. februarja ob 19.30 s kolegi nastopam v Narodni galeriji. Načrtujem tudi gostovanje na Kitajskem, upam, da bodo virus v kratkem ukrotili. Konec junija bom imel mojstrski tečaj violončela v okviru poletne šole Akademije za glasbo. Že dolgo se posvečam raziskovanju, izvajanju in snemanju slovenske glasbe za violončelo. Izšla je ena zgoščenka, glasbe pa je posnete že za štiri. Upam, da mi ta projekt uspe pripeljati do konca z izidom petih zgoščenk prihodnje leto.
Gal je od pred kratkim tudi profesor na naši Akademiji za glasbo.
9