Umetnost kot terapija?

Umetnost je pomembna, velja. Vendar, zakaj? Avtorja knjige Art as Therapy Alain de Botton, ki ga poznamo tudi kot pisca del Utehe filozofije, Umetnost potovanja in Skrb za status, in John Armstrong verjameta, da zato, ker je vizualna umetnost tista, ki nam lahko pomaga razrešiti najintimnejše in druge osebne dileme. Pa naj gre za vprašanja, kaj lahko naredim s težavami v partnerskem odnosu, zakaj me delo ne zadovoljuje, zakaj se mi zdi, da imajo drugi ljudje bolj srečno življenje, in podobno.

V knjigi Art as Therapy britanska filozofa ponujata novo metodo interpretacije vizualne umetnosti, in sicer skozi njen terapevtski učinek. Določeno umetniško delo po njunem mnenju namreč ponuja rešitev ali vsaj usmeritev za reševanje težav. Vendar pa je za učinkovanje teh potencialov treba gledalca pred umetnino pripeljati na nov način in z drugačno zavestjo.

Alain de Botton in John Armstrong tako za branje izbranih umetnin ponujata drugačen okvir, umetnine kontekstualizirata onkraj stilističnih in umetnostnozgodovinskih parametrov. Obravnavata jih kot orodja za reševanje težavnih tem v vsakdanjem življenju, pri čemer sta med tematskimi sklopi izbrala ljubezen, delo, tesnobo, politiko, prosti čas in sebstvo.

Na vprašanje, ali ljubezen lahko traja večno, filozofa odgovarjata s sliko Williama Quillerja Orchardsona iz leta 1887 z naslovom The First Cloud. Za delo, na katerem ženska odhaja iz dnevne sobe, obrnjena s hrbtom proti gledalcu in z bokom proti moškemu, ki stoji v sobi, avtorja tako pravita, da je blažilno, ker ni prežeto z nikakršnimi občutki krivde. Za težo odnosa ne obsoja ne moškega ne ženske, temveč z veliko mero empatije odgovarja na najintimnejšo dilemo in priznava, da je srečo v dvoje težko doseči.

Po kategorijo prostega časa, kjer si avtorja zastavita vprašanje Ali sem prestar za igrače? pa britanska filozofa odgovarjata z delom neznanega avtorja z Nizozemske iz leta 1686 z naslovom Doll’s house. Hišo iz lutk razumeta kot emblem umetnosti, ki posamezniku omogoča, da poskusi stvari, še preden jih lahko sam tudi živi.

Kot trdita Alain de Botton in John Armstrong, ni terapevtska samo glasba, temveč tudi vizualna umetnost, pa čeprav na elektronskih napravah nimamo seznama najljubših umetniških del, Prav to pa bi lahko blagodejno delovalo, če bi se glede na različna razpoloženja in občutke zazrli v določeno sliko. Tako kot si za določena občutja zavrtimo tudi izbrano pesem.