Ponedeljek, 24. 2. 2020, 12.35
9 mesecev, 3 tedne
MARC BOURLIER, Utelešenje časa/The Incarnation of time
Utelešenje časa v Trebnjem skozi prizmo znamenitega francoskega avtorja
V četrtek, 27. februarja 2020, ob 18. uri bodo v Galeriji likovnih samorastnikov Trebnje odprli novo začasno razstavo MARC BOURLIER, UTELEŠENJE ČASA. Za razstavo sta avtor in kustodinja Galerije likovnih samorastnikov Trebnje Andrejka Vabič Nose izbrala 52 del iz umetnikov zbirke, ki ilustrirajo več kot dvajsetletno ustvarjanje tega svetovljana.
Foto: Lorenzo Razzino
Marc Bourlier z neverjetnim posluhom za kompozicijo sestavlja koščke naplavljenega lesa v presunljive, satirične in ironične celote, pri čemer črpa tako iz poznavanja zgodovine umetnosti, navdihuje pa se tudi v številnih neevropskih kulturah, ki jih je imel priložnost spoznati že v mladosti. Njegova dela v prvi vrsti gledalcem ponujajo izhodišče za globlji razmislek in posredovanje bistva z minimalnimi sredstvi.
- Kaj: likovna razstava
- Kdaj: od četrtka, 27. 2. 2020, do nedelje, 3. 5. 2020
- Odprtje: četrtek, 27. 2. 2020 od 18. do 19. ure
- Kje: Galerija likovnih samorastnikov Trebnje
- Prireditelj: Galerija likovnih samorastnikov Trebnje
- Vstopnina: odprtje brezplačno, preostale dni odrasli 3 EUR, upokojenci 1,5 EUR, otroci do 15 let brezplačno
Interpretacija opazovalca
Marc Bourlier, ki se z razstavo tokrat prvič predstavlja v Sloveniji, je leta 2018 sodeloval na 51. Mednarodnem taboru likovnih samorastnikov v Trebnjem, kjer je prejel nagrado in možnost samostojne predstavitve v Galeriji likovnih samorastnikov Trebnje. Skupaj z umetnikom smo za retrospektivno predstavitev izbrali 52 del iz njegove zbirke v Parizu, ki osvetljujejo najpomembnejše ustvarjalne utrinke od leta 1998 naprej.
Kipi, sestavljanke oz. leseni mozaiki izvirajo iz premišljenega kombiniranja koščkov naplavljenega lesa, interpretirajo dualnost sodobnosti in z značilno bourlierjevsko ironijo gledalca vedno znova spodbudijo k (miselni) aktivaciji. Od opazovalca je zato odvisno, ali ga Bourlierjeva dela ponesejo med baumanovske človeške roje* ali med ponavljajoče se mantre budističnih menihov, ali se s figurami nasmeji ali pa zjoče.
*Zygmunt Bauman ljudi poimenuje roji (angleško swarms). S tem izrazom zaznamuje množice, ki brez neposrednega nadzora oz. prisile pasivno ravnajo v skladu s podano resničnostjo in jo sprejmejo brez vprašanj. Besedo uporablja v povezavi z metodo upravljanja družbe, ki temelji na samokontroli in samonadzoru (gl. Bauman, 2011).
Foto: A. S. Lamovšek
Marc Bourlier
Marc Bourlier je bil rojen leta 1947. Mladost je preživljal med Afriko, Azijo in Južno Ameriko, saj so bili njegovi starši diplomati. Umetnikovo ustvarjalno pot lahko spremljamo od sedemdesetih let 20. stoletja, ko se je vrnil v Pariz in se osredotočal na slikanje in kombiniranje materialov. Po letu 1995 je v njegovem opusu prišlo do preloma, saj je odkril tridimenzionalno ustvarjanje s koščki naplavljenega lesa. Marc Bourlier redno samostojno in skupinsko razstavlja, se udeležuje umetniških rezidenc in predstavitev avtsajderske umetnosti.
Vplivi azijskih in afriških kultur
Marc Bourlier se je že kot mladostnik seznanil s številnimi kulturami azijskih in afriških držav. Pri dobrih dvajsetih letih, ko je prispel v Pariz, se je ustavil ob Calderju, Legerju, Miroju in številnih drugih ustvarjalcih 20. stoletja. Kmalu je pričel ustvarjati na platno in kombiniral teksture – vseskozi pa se je posvečal figuri. V njegovem stanovanju se na steni skriva majhno platno iz leta 1979, na katerem opazimo naključno nastalo zeleno liso, ki je spodbudila njegovo domišljijo. Silhueti, ki spominja na Rodinovega Balzaca z ogromnim ogrinjalom, je Bourlier z očali, s progasto nogavico in s samo enim čevljem v nekaj potezah dodal humoren in sproščen videz. V 80. letih 20. stoletja je občinstvo presenetil s serijo Vrtiljak (Le manège), kombinacijo skulptur figur in živali z vgrajenim avtomatom, ki je omogočal samostojen vklop. Kasneje se je Bourlier posvečal uporabljanju slavnih in malo manj slavnih, in sicer v serijah Zvezde in Anonimni (Les stars in Les anonymes).
Med številnimi serijami del je leta 1990 eno posvetil tudi spominu na albume na gramofonskih ploščah (Hommage au microsillon), v drugi, ki jo je naslovil Piktogrami (Pictogrammes), je spregovoril o vseh prepovedih, zapovedih, omejitvah in dovoljenjih, ki človeku lepšajo vsakdan, v seriji Fragmentacije (Fragmentations) je slikal nepopolno prisotnost oz. odsotnost človeka v vsakem trenutku, hitenje, navidezno nujnost in razdrobljenost pozornosti, življenja in sveta. Leta 1995 pa je na obali Normandije odkril naplavljen les, s katerim ustvarja zadnja desetletja.
Foto: A. S. Lamovšek
"Minevanje le iluzija človeškega uma"
Po skandinavski mitologiji sta bila prva človeka, Askr in Embla, ustvarjena iz naplavljenega lesa. "Odin jima je podaril dih, življenje in duha, Vili oz. Hoenir razum, čustva in gibanje, Vé oz. Lodurr pa videz, obraz, sluh in govor" (Bellinger, 1997). Marc Bourlier s pazljivim preračunavanjem razmerij, postavljanjem drobnih deščic na podlago in z uvidom lepote nepopolnosti postane Stvarnik. Njegove roke s pazljivimi kretnjami ovijajo vrvico na paličice, na podlago rišejo drobne krožce s pikicami ali koščke izpitega lesa zlagajo v nove urejene celote. Simetrično ustvarjena okna postanejo množica polj, na katerih se hrapavi robovi in od morja zlizane površine preobrazijo v telesa, trščice postanejo privihani ali pa orlovski nosovi ter štrleča, vedno našpičena ušesa. Asemblaži/sestavljanke tako postanejo svet znotraj sveta; otok, ločen od otoka, telo, ločeno od telesa. V trenutku nastanka in ob popolni osredotočenosti Stvarnika figure postanejo pričevalci zamrznjenega časa; trenutka, ki je mirujoč, saj je minevanje le iluzija človeškega uma.
Prepletanje dveh, treh in štirih dimenzij
Bourlier se tako giblje na meji med dvema, tremi in štirimi dimenzijami. Figure so namreč ujete v okvir, v ploskev, vendar pogosto iz nje silijo s plastovitostjo – morebiti z glavo, roko … Hkrati pa skozi Bourlierjev opus lahko spremljamo umik figur iz tridimenzionalnega prostora v vnaprej določene okvire. Bourlier je že v svojih slikah kombiniral materiale in teksture, občasno je ustvarjal na neobdelano, surovo stran platna in se osredotočal na primarnost materiala. Tako je tudi pri njegovih skulpturah; uporablja surov material, ki pa je teksturno in barvno bogat. Tako kot je iz vode izdvojen les, tako so tudi Bourlierjeve figure iz materije izdvojen duh. Umetnik sloj za slojem odstranjuje videz in funkcijo starega lesa. Z dodajanjem vedno novih podrobnosti nastaja prerojena oblika, ki postaja metafora. Telesa in obrazi s svojo razgibano površino vabijo k taktilnosti, k stiku; s svojimi očmi in usti pa so otrpli v trenutku.
Bourlier z gibom roke, nagibom glave figure in nežno kretnjo pogled ene figure usmeri naravnost, pogled druge vstran, usta obeh pa so odprta, vendar zaradi neznatnih razlik v lesu, ki jih je avtor tako spretno zaznal, ne izražata začudenja, ampak očaranost. Spet druga skupina figur ob spretnem kombiniranju kontrastnih barv starega lesa na ravni površini spregovori o enakosti pred Stvarnikom ali kapitalom. Iz odtrgane plošče nastane otok, iz starega štora pa ladja, polna migrantov. Kosi lesa postanejo metafore sodobnosti, s svojo odtujenostjo in razkrojenostjo postanejo Mi, postanejo Drugi, čeprav so v resnici vsi enaki. Telesnost in senzualnost oblik oz. teles se znajdeta nasproti kompozicijski urejenosti, lahko bi rekli celo uniformiranosti. Jasno je, da avtor pozna Mondriana, saj to znanje skupaj z matematičnimi kompozicijskimi zakonitostmi in s svojim občutkom za lepo izkoristi za ustvarjanje oblikovno zaokroženih celot, v kombinaciji z materialom, ki nakazuje razpadanje in razkroj, pa nastane pretresljiva dvojnost. Prav ta dualnost kompozicije in materiala, figur "v" in "izven", konformizma in upora, popolnosti in estetike wabi sabi pa je tisto, kar dela Bourlierjeve stvaritve tako dragocene.
Bistvo z minimalnimi sredstvi
Jeana-Paula Gavarda-Perreta Bourlierjevi kipi spominjajo na delo Boltanskega in Louise Bourgeois,* sorodnosti pa lahko najdemo tudi v delu Američana Johna Connlla (1940–2009) in Belgijca Jephana de Villiersa (1940). Oba se osredotočata na posredovanje bistva z minimalnimi sredstvi. John Connell se navdihuje v naravi in zen budizmu, de Villiers pa oblikuje bele glave z ogromnimi očmi, odprtimi usti in s širokimi nosovi ter s kompozicijami kipov ustvarja neko novo, čudežno, mistično deželo. V nasprotju z Louise Nevelson (1899–1988), ki je svoje najdene predmete z barvo spremenila v predmete brez zgodovine in ustvarila monumentalne mreže/asemblaže individualizma, pa se Bourlier osredotoča na dualnost med urejenostjo oz. simetričnostjo in nagonskim ustvarjalnim procesom, med idealnim in resničnim, med prikazovanjem kolektivnega in individualnega ter med opozarjanjem na družbene probleme in sarkastičnim oz. ironičnim komentiranjem.
* "Umetnikovi kipi se nam razkrivajo kot lovilci čustev; spominjajo na kipe Boltanskega in Louise Bourgeois, ki so pravzaprav sorodni kipom umetnika, ki širi meje zasmeha in prepadenosti. Moč pasivnosti teh "pošasti" nujno sproža izpraševanja, ki presegajo preprost estetski užitek. Umetnik tako preko raziskovanja lastnih fantazem in preseganja moči slike svoje fantazme deli z nami ali pa z njimi vsaj zaposluje naše misli: tam, kjer se v ospredju bohoti izobilje, se umetnik na neki način umakne v ozadje." (Gavard-Perret, b. d.; prevod: Kristina Gregorčič)
Avtor fotografij v galeriji: A. S. Lamovšek.
Izhodišča za globlji razmislek
Les je že v osnovi material, ki vabi k stiku, k dotikanju. Vzdržljiv, prožen, mehak in topel je že sam po sebi usidran v vsakdanje življenje. V Bourlierjevih delih pa gre za material, ki je s postopkom naravne obdelave v vodi prerasel svojo prvotno funkcijo in obliko ter tako izgubil svojo zgodovino. Bourlier iz narave "ugrabi", si prisvoji material z luknjicami črvov, z izpostavljeno grčavostjo, s poudarjenimi nepravilnostmi in jih s pridom izkoristi; material preobrazi in ustvari novo resničnost. S teksturno bogatimi deli, polnimi metaforike, vzpostavi konceptualno pokrajino, v kateri se tke nevidna mreža soodvisnosti, pripadnosti, prepletanja in zvedavosti, pri čemer vsak opazovalec ustvarja lastno resničnost.
Tako Bourlierjeva dela gledalcu ponudijo izhodišče za globlji razmislek, polna so presenečenj in zapletov, to pa je po mnenju Ralpha Rugoffa tudi temeljno izhodišče zanimivih umetniških del (Rugoff, 2019).
Razstavo so omogočili: Marc Bourlier, CIK Trebnje – Galerija likovnih samorastnikov Trebnje, Občina Mirna, Občina Mokronog – Trebelno, Občina Trebnje.
Vljudno vabljeni!
Avtorica besedila: Andrejka Nose, višja kustodinja.
Citirana dela
Bauman, Z. (2011). Culture in a World of Diasporas. V: Culture in a Liquid Modern World. Cambridge – Malden: Polity Press, str. 51–70.
Bellinger, G. J. (1997). Askr in Embla. V: Leksikon mitologije. Ljubljana: DZS, str. 47.
Gavard-Perret, J.-P. (b. d.). Retrospective, Marc Bourlier. Pariz: Galerie Béatrice Soulié. http://www.france-autrement.com/Page%20accueil%20etendue.htm (dostop: 23. 2. 2020).
Rugoff, R. (2019). May You Live In Interesting Times. V: F. Fossa Margutti (ur.), May You Live In Interesting Times, Biennale Arte 2019, Short Guide. Benetke: La Biennale di Venezia, str. 36–43.
