Izjemne ženske
Sobota, 8. 3. 2025, 21.57
3 ure, 3 minute
Intervju: Zlata Zavašnik, ustanoviteljica modne znamke Sens
Od začetkov do rdečih preprog: Zlata Zavašnik o svoji poti do uspeha
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,05
Tri desetletja v svetu moške mode so Zlati Zavašnik prinesla nešteto izzivov, a tudi dragocene izkušnje. Njena pot se je začela v času, ko sta stabilna proizvodnja in dostop do finančnih sredstev predstavljala izjemen izziv. V pogovoru smo spoznali začetke njenega podjetja, ovire, s katerimi se je soočala, ter ključne dosežke, ki so oblikovali njeno pot. Zaupala nam je tudi, kaj pomeni sodelovati z znanimi obrazi in kaj vse je spoznala o moških v letih dela na tem področju.
Vaše obleke nosi veliko znanih Slovencev. Katero sodelovanje vam je najbolj ostalo v spominu?
Najprej bi omenila Jurija Zrneca, s katerim smo sodelovali že pred 20 leti, letos pa je tudi obraz naše kampanje ob 30. obletnici podjetja.
Spominjam se tudi Alena Kobilice, ki je pri nas naredil enega svojih prvih modnih nastopov v Sloveniji, preden je nadaljeval kariero v Italiji.
Močan vtis je pustilo tudi sodelovanje s Sebastianom Cavazzo. Pri iskanju prave osebe za takratno kampanjo je njegovo ime takoj izstopalo zaradi šarma, prepoznavnosti in tudi zrelosti.
Zakaj ste se odločili za moško in ne žensko modo?
Minimalizem mi je bil vedno blizu – tudi pri lastnem slogu. A glavni razlog je, da sem kot oblikovalka ženskih kolekcij pogosto slišala, da je ženskih oblačil na pretek, za moške pa izbire skoraj ni. To me je spodbudilo k oblikovanju moških oblek, poleg tega pa se mi je ponudilo sodelovanje z izjemnim slovenskim proizvajalcem volnenih tkanin, s katerim sem lahko začela sodelovati brez takojšnjega plačila. Vse se je preprosto poklopilo.
Zlata Zavašnik je pogosto slišala, da je ženskih oblačil na pretek, za moške pa izbire skoraj ni.
Kaj ste se naučili o moški modi in moških samih v 30 letih dela z njimi?
Ugotovila sem, da lahko tudi znotraj tako formalnega izdelka, kot je moška obleka, najdeš veliko kreativnosti in predvsem večne estetike. Velikokrat slišimo, da moških moda ne zanima, a se to spreminja. Postajajo vedno bolj dovzetni za novosti, hkrati pa se viša tudi njihov kriterij za kakovost. Moje dosedanje izkušnje kažejo, da se znajo – vsaj takrat, ko potrebujejo obleko za posebno priložnost – prepustiti strokovnjaku.
Leta 1994 ste ustanovili blagovno znamko Sens – kako ste začeli brez finančnega kapitala?
Začetki so bili polni izzivov. Ključno je bilo najti proizvodnjo, ki bi znala odlično zašiti moške obleke in hkrati ne bi zahtevala velikih količin. Ker brez kapitala ni bilo mogoče odpreti lastne trgovine, sem začela z veleprodajo, sklenila sem dogovore z različnimi trgovinami po Sloveniji.
Pravo rešitev za proizvodnjo sem našla na Hrvaškem, kjer so bili pripravljeni sprejeti slovensko volneno tkanino kot plačilo. Z dobaviteljem tkanine sem se dogovorila, da podpre projekt, in tako smo skupaj tvegali. Minimalna količina za prvo naročilo je bila 500 oblek, polovico sem prodala, polovice pa ne, kar je predstavljalo velik izziv. Dobavitelj me je počakal, da sem prejela plačila od trgovin, kar je takrat trajalo tudi več kot pol leta. Tako sem štiri leta delovala v finančno zelo omejenih pogojih, dokler se situacija ni izboljšala.
"Tudi znotraj tako formalnega izdelka, kot je moška obleka, lahko najdeš veliko kreativnosti"
Kako usklajujete vlogo oblikovalke in podjetnice – kateri del vam je bolj pri srcu?
Oboje je nujno, a mi je oblikovanje bližje, še posebej ustvarjanje unikatnih kosov, ki so hkrati nosljivi in prodajni. Kljub temu je podjetniški duh nepogrešljiv, saj bi brez njega težko premagovala izzive v poslu. Prav ta kombinacija oblikovanja in poslovne strategije omogoča, da naši izdelki niso le estetsko dovršeni, ampak imajo tudi močno osebno noto, ki jo kupci cenijo.
Kaj je bil vaš ključ do uspeha?
Najpomembnejša je močna notranja želja, da vztrajaš in premaguješ izzive. Če delaš iskreno, z vero vase in svojim srcem v izdelku, potem se to vidi – najprej pri trgovcih, nato pri končnih kupcih. Ključno je tudi, da ostaneš zvest svoji estetiki in ne slediš slepo trendom, ampak jih prilagodiš svoji zgodbi in upoštevaš trg.
Ali ste kdaj razmišljali o tem, da bi opustili svojo pot, na primer med gospodarsko krizo? Kaj vas je gnalo naprej?
Seveda. Ena najtežjih preizkušenj je bila, ko mi je proizvajalec sporočil, da zame ne bo več šival – takrat se mi je zdelo, da se vse podira. A resno sem razmišljala o odhodu leta 2009, med recesijo. Prodaja se je čez noč prepolovila, hrvaški trg je skoraj zamrl, morali smo zapirati trgovine. Bila sem pod ogromnim stresom in želela sem povsem spremeniti smer, celo odpreti joga center. Poleg recesije je upadlo tudi zanimanje za moške obleke nasploh, kar je bil še dodaten izziv.
Na poti podjetnice in oblikovalke so se pojavile številne ovire.
Kateri dosežek v svoji karieri štejete za največjega in zakaj?
Največji preobrat je bil leta 2010, ko sem želela prodati Sens, a sem si premislila. Namesto tega sem se odločila za popolno reorganizacijo podjetja, zmanjšala poslovanje in znova našla strast do oblikovanja. Ta odločitev je bila ključna, saj se je od leta 2013 naprej začela rast in podjetje je spet zacvetelo.
Kaj vas še danes navdihuje pri ustvarjanju novih kolekcij?
Sem zelo prizemljena, a se znam prepustiti tudi trenutnemu navdihu. Pogosto me navdihne že sama tkanina – njena tekstura in barva. Ko jo primem v roke, se začne ustvarjalni proces, saj je kakovostna surovina ključna za dobro oblikovanje.
Kako se počutite, ko vidite svoje kreacije na rdečih preprogah ali pomembnih dogodkih?
Vedno me razveseli in napolni s ponosom. Ko sem na dogodku, se pogosto zalotim, da iščem kakšno našo obleko.
Kateri nasvet bi dali mladi Zlati Zavašnik na začetku njene poti?
Rekla bi si: manj se sekiraj in bolj zaupaj. Vedno obstaja pot, če ne gre na en način, bo šlo na drug. Ko se ena vrata zaprejo, se odprejo nova, zato je škoda izgubljati energijo za preteklost.
Kakšni so vaši načrti za Sens v prihodnje?
Želim ohraniti kakovost in obseg, ki ga imamo zdaj. Tujih trgov ne iščem, saj je tekstilni trg že preplavljen, raje ostajamo v našem butičnem krogu, ki nosi zgodbo in ljubezen. Seveda pa v podjetje vstopa tudi moja mlajša hči Lara, zato sem prepričana, da bo v prihodnosti želela razširiti prepoznavnost tudi na druge trge.
V podjetje je vpeta cela družina.
Preberite še:
