Slovenka, katere nakit nosita tudi Michelle Obama in Maria Šarapova

Njen nakit velja za predmet poželenja. Ne le običajnih žensk, temveč tudi zvezdnic svetovnega formata. Nosijo ga na primer ameriška prva dama Michelle Obama, teniška igralka Maria Šarapova, supermanekenka Kate Moss, modna oblikovalka Victoria Beckham, hollywoodski igralki Isla Fisher in Katherine Heigl, švedska prestolonaslednica Victoria … Lara Bohinc je kreativna direktorica istoimenske modne znamke – pravi ji evropska – s sedežem v Londonu. Sicer je Ljubljančanka, tu je na akademiji za likovno umetnost študirala industrijsko in grafično oblikovanje, nato pa jo je želja po novem znanju pred dvema desetletjema odpeljala v London, kjer je končala študij oblikovanja nakita in kovin na sloviti šoli Royal College of Arts. Tri leta zatem je ustanovila svojo blagovno znamko nakita in se uveljavila kot večkrat nagrajena, drzna in vizionarska oblikovalka, ki se pri svojem delu ne boji uporabljati sodobnih tehnoloških procesov. Opazili so jo tudi pri draguljarski hiši Cartier, s katero je kot svetovalka sodelovala več let. Za izjemne dosežke na področju oblikovanja ter za prispevek k prepoznavnosti sodobnega oblikovanja jo je z redom britanskega imperija nagradila tudi britanska kraljica Elizabeta II. Živi in dela na Otoku, kjer si je ustvarila tudi družino, v Slovenijo pa je pred nekaj dnevi le za nekaj ur prispela kot gostja Pristopovega pogovora na Slovenskem oglaševalskem festivalu v Portorožu. Tam smo jo za nekaj minut in kratek pogovor ujeli tudi mi.

Koliko je v vas še vedno obrtnice? Koliko imate danes sploh priložnosti, da delate fizično z materiali?

Zelo malo. Včasih sem imela svojo delavnico, v kateri sem sama izdelovala ves nakit. Danes, ne le da nakita ne izdelujem več sama, nimam niti delavnice.

Vse delamo s pomočjo računalnika in 3D-tiskalnika. Pripravimo prototipe in datoteke pošljemo v tovarno. Lahko bi rekla, da pri mojem delu ni nič več obrtniškega.

Vam je zaradi tega žal ali to razumete kot del procesa rasti blagovne znamke?

Mi je, izgubilo se je malo romantike. Ročno delo me je sproščalo. Je pa po drugi strani delo z materiali zelo počasno in tudi fizično naporno. V tem pogledu ga ne pogrešam, saj sem lahko zdaj veliko bolj učinkovita.

Katera etapa dela pa vas najbolj vznemirja. Je to načrtovanje, trenutek, ko prvič vidite izdelek v tridimenzionalni obliki, ali ko je vaš kos v prodaji, ko ga ženske vzamejo za svojega?

Zagotovo me najbolj vznemirja oblikovanje.

Pri snovanju pazite na to, da se novi izdelki skladajo s prejšnjimi kolekcijami, ali vedno iščete nekaj novega in drugačnega?

Biti mora oboje. Nekaj mora biti novega, nekaj pa mora slediti rdeči niti mojega oblikovanja. Ne smeš skakati sem in tja, vsekakor pa je dobro predstaviti nekaj novega.

Kakšno vizijo ste si postavili za svojo blagovno znamko, ko ste začenjali? Kako ste si jo predstavljali čez 10, 20 let? Se danes vaš položaj ujema s to vizijo?

Svet se je zelo spremenil, odkar sem začela. Tudi ekonomsko, danes precej bolj prevladujejo velike znamke. Spremenile so se tudi modne revije, včasih je bilo svobodnega tiska veliko več, kot ga je danes. Zdaj tudi modnemu tisku vladajo velike blagovne znamke, ki tam oglašujejo. Scena se je zelo spremenila.

Tudi ljudje si ne morejo več toliko privoščiti. Upadla je kupna moč, po drugi strani pa je blagovnih znamk vse več.

Ste se vi tem spremembam na trgu prilagajali ali ste ostali zvesti svoji začetni viziji?

Ves čas se prilagajamo trgu. Blagovna znamka mora biti kombinacija moje vizije in značilnosti trga, na katerem nastopamo.

Če se na trg ne bi ozirala in bi delala le to, kar bi želela, potem bi bila pač umetnica.

Na pogovoru (D)amazonke, ki smo ga poslušali na SOF, ste dejali, da se moramo ženske vesti, kakor da med nami in moškimi ni nobenih razlik. Ste se vi tega naučili z leti v poslu ali ste imeli to samozavest, ta pogum v sebi že od nekdaj?

Nekako tako sem bila vzgojena. Odraščala sem v obdobju socializma, ko smo bili navajeni tega, da so delali vsi – moški in ženske. Veljala je nekakšna enakopravnost. Pravzaprav takrat sploh nisem prepoznala tega, da na vodilnih položajih ni žensk. Ko sem odraščala, sem imela občutek, da je mogoče vse.

In tako se moraš tudi vesti. Ni rečeno, da so tudi resnične razmere takšne, a v svet moraš stopiti s takim pričakovanjem.

A v svetu – morda še posebej v poslovnem, kjer ste prav tako doma – zagotovo še ni tako. Še vedno mu vladajo moški. Kako se kot ženska temu zoperstavljate?

Če srečaš moškega s takšno mačistično vizijo do žensk, se temu ne moreš upirati. Lahko samo delaš s tem, kar ta moški je. In poskušaš svoje mnenje in delo predstaviti drugače.

Tudi svetu visoke, luksuzne mode vladajo moška imena. Zdi se, kot da ženske obožujemo modo, ki nam jo predpisujejo moški, sledimo moški viziji tega, kakšna naj bi bila ženska. Bi se moral zgoditi preobrat, da bi tudi v tem smislu ženske bolj držale skupaj?

Tega je veliko. Zdi se mi, da danes obstaja kar velik razkorak med visoko modo in tem, kar ženske nosijo v realnem življenju. Vizija moških oblikovalcev, pri čemer ne smemo zanemariti dejstva, da jih je veliko pravzaprav gejev, pogosto nima prave povezave s tem, kaj si resnične ženske želijo biti in nositi.

Po drugi strani pa ljudje odmikajo stran od mode, ki jo videvamo na modnih stezah. Če pogledamo na ulico, zelo malo ljudi sledi temu, kar se dogaja v visoki modi. In tega je vse manj.

V zadnjem obdobju ste svojo ponudbo razširili tudi na izdelke za dom. Gre za prilagajanje trgu, o katerem sva govorili prej, ali je tudi to nekaj, kar ste si od nekdaj želeli ustvarjati?

Od zmeraj sem si želela oblikovati tudi nekaj večjega, nakit je vendarle zelo droben. Izdelki za dom so bolj opazni, hkrati pa tudi bolj dostopni. Z njimi se ne osredotočamo le na ženske, namenjeni so prav vsem, ne glede na spol in starost.

V katerih državah pa so vaši izdelki najbolj priljubljeni, od kod prihaja največ vaših strank? Ali če vprašam drugače: kje je najbolj doma vaša estetika?

Naš glavni trg je zagotovo Evropa, se pa v zadnjih treh, štirih letih najbolj razvija Skandinavija. To me je zelo presenetilo, zgodilo pa se je precej spontano. Tam smo vedno bolj prisotni in tudi sama zato večkrat potujem tja.

Kako pa svojo blagovno znamko vidite čez deset, dvajset let? Želite ostati nišna blagovna znamka ali so vaše ambicije večje?

S tem se ta hip še toliko ne ukvarjam. Zavedam se plusov in minusov obojega. Ko imaš nišno podjetje, lahko bolj slediš svoji ustvarjalni viziji, po drugi strani pa prav zaradi tega ne moreš biti tako velik. In spet: ko se razviješ v večje podjetje, se moraš več kot s kreativo ukvarjati z drugimi rečmi, s sestanki, delničarji in podobnim.

Za zdaj sem zadovoljna s tem, kar ustvarjamo. Morda pa čez deset let ne bom več. Bomo videli, kaj se bo zgodilo.