Ko se Portugalec potopi v deželo špargljev in terana

Slaba ura od Ljubljane v čisto novi svet

Naj se najprej predstavim. Moje ime je Joao Costa, sem Portugalec in že več kot deset let živim v Sloveniji. Poleg redne zaposlitve kot znanstvenik in vodja projektov sem tudi urednik dvojezične portugalsko-slovenske revije Sardinha (www.sardinha.tv), ki raziskuje skupna kulturna stičišča obeh držav.

To je prvi izmed štirih blogov o Sloveniji skozi oči tujca. Znano je, da lahko zunanji opazovalec ujame drugačno, novo perspektivo. Danes se bomo odpeljali na jug Krasa, kjer bomo raziskovali kulinarično Slovenijo.

Manj kot uro vožnje iz Ljubljane je dovolj, da pobegnemo urbanemu središču in se potopimo v toplino pokrajine, ki jo krasijo oljke, kamnite hiše in trte. Ko se zapeljemo mimo Nanosa proti jugu, se nam odprejo dolgi sončni dnevi. Že na začetku poti se počutimo čudovito. Prav nič nenavadno ni, da so vsi videti bolj sproščeni in v sožitju z veličino popoldanskega neba.

Slovenski Kras je poznan po apnenčastem okolju, na zraku sušenem pršutu in močno aromatiziranem teranu. Razprostira se od Vipave, skozi Štanjel in vse do Italije. Pogosto ga obišče močna burja, na kateri se sušijo različne vrste salam in šunk, ki so značilne za to pokrajino. Tudi Portugalska je država z močno tradicijo vina in posušenih mesnin (pravzaprav bolj prekajenih), prav zato se tukaj počutim kot doma. Že dolgo sem želel v reviji Sardinha pisati o vseh teh skupnih točkah in to pokrajino še bolj raziskati in jo spoznati še od bliže.

V Komnu smo se nastanili v kmečkem turizmu

Takoj, ko smo zavili z avtoceste, se nam je odprl pogled na vinograde, tipične kraške hiše, oljke in cvetoče češnje – pravi poklon pomladi, ki smo jo že dolgo čakali.

Naša prva postojanka je bila vasica Komen, kjer smo tudi prespali. Prijatelj mi je nekoč povedal, da moraš v kraju, ki ga obiščeš, vedno prespati, če ga hočeš res občutiti. Zelo pametno smo se odločili za nočitev v eni od turističnih kmetij. Soba je bila zelo skromno opremljena in lično okrašena s kančkom starinskega duha. Vas Komen je zelo mirna in videti je, kot da se nikomur nikamor ne mudi. V eni od lokalnih kavarn smo naročili kavo in se takoj počutili kot doma. Lokalna pekarna ima odlično baklavo. Čeprav to ni bil naš glavni cilj tokratnega potovanja, se prav težko uprem dobri baklavi ob skodelici kave.

Ko si na Krasu, je Štanjel glavna atrakcija

Okuženi z atmosfero, ki nas je navdajala z improvizacijo, smo se peš odpravili do Štanjela, eno od najbolj glamuroznih vasic v bližini. Na poti do tja so mi misli vedno znova uhajale k podobnostim s pokrajino Alentejo južno od Lizbone, vse me je spominjalo predvsem na vasico Monsaraz, kamor sem odpeljal svojo ženo, ko je prvič obiskala Portugalsko. Podobnosti niso povezane samo z videzom vasic na vrhu hribov, prostranimi vinogradi in oljkami, ampak se kažejo tudi v toplih nasmehih domačinov in njihovi od sonca porjaveli koži ter ne nazadnje v tem, kako znajo uživati življenje.

Ni dvoma, zakaj je Štanjel, oblikovan z večstoletno kulturo z začetki v železni dobi in vplivi romanskega obdobja, vedno na seznamu turističnih poti. Antična arhitektura, kamnite poti in lesena vrata skrivajo ogromno zgodb. Ko se znajdeš v Štanjelu in znamenitem Ferrarijevem vrtu, ki ga je zasnoval arhitekt Maks Fabiani po naročilu zdravnika Enrica Ferrarija, začutiš, da moraš tukaj preživeti malo več časa. Naj se ti ne mudi, samo uživaj. Zaradi čudovitega razgleda na Vipavsko dolino je resnično popoln kraj, kjer lahko preživiš več časa s svojim otrokom. In prav to smo storili. In prav to nam je polepšalo dan.

Ko se je sonce nižalo, smo ujeli zadnji pogled na sončni zahod, ki nam je dalo občutek, da smo že prav blizu poletju. Potem smo imeli še dovolj časa za ogled Špacapanove hiše, saj smo imeli večerjo šele ob 20. uri. Nikakor nismo želeli zamuditi dobrot, ki nam jih ponuja Komen. Kulinarično doživetje smo začeli s pokušanjem hišnega vina. Po kozarcu terana in rebule smo bili pripravljeni na predjedi, ki jih je pripravila domačija. Kozji sir z marmelado iz rdečih sadežev, postreženo s hrustljavimi krekerji. Moj sin se je vmes odločil, da bo našo gostiteljico "posvojil" za svojo babico in prav skozi oči otroka lahko zaznaš toplino ljudi.

Ker je bila ravno sezona špargljev, je bila to moja prva izbira pri glavni jedi. Poskusil sem jih v obliki sočne rižote, ki so mi jo postregli skupaj z odojkom (ki je zelo tradicionalen tudi na Portugalskem). Prav zanimivo je, kako pri dekoraciji krožnika uporabljajo manjša divja zelišča in užitne cvetlice.

Kulinarično doživetje se je nadaljevalo pri zajtrku, ko so nam postregli s široko izbiro domačih posušenih klobas, salam in sira, popečenim kruhom, marmeladami različnih okusov v raznolikih steklenih posodah. Vse to so pripravili samo za nas.

Pridružili smo se skupinskemu lovu na šparglje

Zdaj smo bili že pripravljeni na pravi lov na šparglje v Brestovici pri Komnu, zaradi česar smo pravzaprav prišli na Kras. Že ko smo se približevali izhodiščni točki, smo lahko zaslišali melodijo Golice. Obiskovalci so prišli s pohodniškimi palicami in nasmejanimi obrazi – dobili so se mladi in stari. Gotovo gre za nacionalni šport. Pravijo, da prvi šparglji zrastejo v tem predelu zaradi bližine Jadrana.

Pohod smo začeli z iskanjem med manjšimi grmovji. Čeprav jih ni prav preprosto najti, smo lahko na tem območju našli številne druge užitne rastline, kot so drobnjak, peteršilj in regrat. Da, Slovenija je skriti raj za številne divje dobrote. Čez nekaj mesecev bomo lahko v gozdovih nabirali jagode in drugo jagodičevje, gobe in celo tartufe.

Ko smo se vrnili v vas, smo naleteli na različne specialitete, ki so jih domačini pripravili iz špargljev in pršuta – palačinke, kruh s šparglji, rižoto, njoke, šparglje so dodali celo v sladice. Prava kraljica zabave v vasi je bila frtalja, ki jo ponavadi postrežejo s kosom kruha in kozarcem vina.

Dolge mize, ki so bile postavljene v vasi, spodbujajo nova prijateljstva in zarisujejo nove zgodbe. Nasproti nas je starejši moški v eni roki kazal poseben nož, s katerim reže šparglje, v drugi pa šop špargljev. Ko se je sonce že spuščalo, so ljudje plesali ob ritmu tradicionalne glasbe.

Za konec še skok v vinsko klet v Tomaju

Med vrnitvijo v Ljubljano smo se ustavili v vasici Tomaj, kjer smo obiskali domačijo Starc. Posestvo z vinsko kletjo so ustanovili leta 1980, leta mojega rojstva, svojo dejavnost pa so začeli že veliko prej. Njihov teran je izvrsten, priporočali so nam ga prijatelji. Poskusiti je treba tudi njihov teranov liker, ki me nekoliko spominja na vino iz Porta, ki sem ga kupil pri manjših kmetovalcih v deželi Douro na Portugalskem.

Lastnik nam je povedal nekaj zgodb o svoji obrti in nam s ponosom razkril tudi zanimanje svojih otrok do tega posla, ki se predaja iz generacije v generacijo. Ne bi si mogel zamisliti boljšega konca našega izleta.