Uresničitev najbolj skritih sanj – postala sem prava SLOVENKA!

Že nekaj let sem ga le opazovala ter teorijo o njem pripovedovala svojim znancem in turistom. Nisem si vzela časa za izlet in nisem zbrala dovolj poguma, saj nikoli nisem bila gorski tip človeka. Moram priznati, da sta bila zame v Sloveniji vedno na prvem mestu Piran in moja najdražja Ljubljana. Priznam in z velikimi črkami pišem, da je TRIGLAV zdaj nekaj najlepšega, kar sem videla. SLOVENIJA, OD ZGORAJ SI ŠE LEPŠA!

Zelo težko najdem čas za karkoli, saj moram biti zelo fleksibilna. S prijateljico sva izlet načrtovali od 18. do 20. avgusta, a so se načrti spremenili zaradi grdega vremena. Ne znam opisati mojega razočaranja v tistih dneh, res sem si želela iti in vedela sem, da nimam veliko izbire glede datuma. Na srečo se je pojavil načrt B in sva odšli v torek, 22. avgusta. Najina dogodivščina se je začela ob 6.50 na majhnem makadamskem parkirišču. Polni energije in navdušenja sva se odpravili v smer planine Konjščica. Od tukaj, čeprav sem imela zelo dobro družbo, priznam, da so misli odtavale stran. Ali bom zmogla priti do vrha? Moram, to si zelo želim ... Tam na planini čas teče drugače, najbolj pa me je presenetila prijaznost ljudi, ki sva jih srečevali na poti. Vsakdo z nasmehom pozdravi in zaželi srečo. Spraševala sem se, zakaj niso vsi tako prijazni.

Prva ura je bila, iskreno, le navaden sprehod, malce gor, malce dol. Na levi strani je bil majhen potok Ribnica, ki se je v zgornjem delu ponašal s slapom. Sredi gozda na najini poti pa se je kar naenkrat pojavila krava in, kot da to ni nič nenavadnega, uživala v svojem obroku. Del, ko je treba priti na drugo stran planine, je bil že težji. Pot je prešla v rušje in se začela sprva zložno, nato pa vse strmeje vzpenjati. Ni pretežko, če si navajen veliko hoditi (bravo, jaz, za vse vzpone na Šmarno goro). Sledili so čudovita ravnica Jezerce, srečanje z gamsom in zelo okusna voda iz naravne "pipe" – tako dobre vode še nisem pila. In tam sva že bili v ožjem območju Triglavskega narodnega parka.

Ponovno je sledil vzpon in kaj kmalu sva že prečkali hudournik in z rušjem obdana pobočja, nato pa se nama je prikazal lep razgled na bohinjsko stran. Tukaj sem pomislila, koliko Slovenije še moram odkriti in kako lepo je biti vsaj enkrat na drugi strani Bohinjskega jezera. Naslednji del poti je bil zelo prijeten. Le nekaj strmih pobočij, spustov in rahlih, kratkih vzponov. Prvi mali cilj dosežen: Vodnikov dom in premor, planinski čaj in zaslužena palačinka. Naučila sem se, da če res želiš samo eno palačinko, obvezno naroči ENO, v nasprotnem primeru bo pred tabo cela porcija ;).Od tukaj se je že lepo videl Triglav, čeprav še malce sramežljiv, ampak je, tam gor ponosno čaka, da sprejme vsakega novega gosta.

Po kratkem premoru in nadaljevanju poti sva kmalu naleteli na prvo jeklenico, ki nama je pomagala premagati kratko polico. Pot se je nadaljevala z vzponom po melišču, ki naju je pripeljal do strmega skalnega skoka. Nekaj strmih stopnic, močnih korakov in že sva bili pri Konjskem prevalu, kjer so naju pričakale zelo drzne ovčice, ki so si za vsako ceno želele hrane. Na tej točki se je videlo in čutilo, da se poslavljava od zelene barve. Naslednjo uro naju je spremljal le še belo-siv odsev skal. Pot ni bila težka, razen nekaj tehnično zahtevnih vzponov. Naprej se je prečno vzpenjala in prečkala večje število manjših grap, a njihovo prečenje ni zahtevno. Najbolj zanimiva je bila pot prav ob koncu, na tako imenovani Kalvariji, kjer je prvi znak oznanil, da je ostalo le 30 minut do koče Kredarica. Pot seveda ni trajala le 30 minut, saj nama je naslednji znak prav tako pokazal enak čas, še 30 minut. Ime te poti je res izbrano z namenom. Drugi mali cilj dosežen!

V domu na Kredarici naju je pričakal moj prijatelj Delko. Srce mi je razbijalo, saj sem vedela, da sem že zelo blizu, a še preden sem se dobro ozrla okoli sebe, so naju že postregli. Zelo dobro sva jedli in se posladkali, sladice ne bom nikoli pozabila. Oblekli sva dodaten sloj oblačil, moje misli pa so sanjale naprej. Razmišljala sem, kako mi bo uspelo priti do vrha, saj nimam niti malo izkušenj. Ob pitju vročega čaja sva opazovali prelep sončni zahod. Naslednje jutro ob 5.45 sta nas pričakala neverjetno simpatičen fant Klemen in najlepši sončni vzhod. Fant je bil zelo potrpežljiv in umirjen, zato je bila moja prva izkušnja s Triglavom nepozabna. Vodil naju je čisto do vrha in z umirjenim glasom neprestano dajal napotke, kako se lotiti prav vsakega dela poti. Njega prav gotovo ne bova nikoli pozabili – HVALA! Vedno pravim, da se vsa dobra dela povrnejo. Nekoč bom pa jaz nekoga peljala in mu pomagala.

Pot se je sprva rahlo spustila in nas nato v vzponu pripeljala do začetka plezalnega dela poti. Do vrha nas je čakalo praktično samo plezanje, česar nisem še nikoli počela. Moram priznati, da je pot dobro zavarovana, s pomočjo klinov in nekaj jeklenic nas je pripeljala na greben, nato pa na vrh Malega Triglava. Bilo je neverjetno, fantastično. Nobene od naju ni bilo niti malo strah in ni bilo tako naporno, kot sva pričakovali. Plezanje je bilo presenetljivo prijetno – mogoče sem našla nov hobi, kdo ve? Po eni uri in nekaj minutah smo prispeli na vrh in ostala sem brez besed. Nisem in nisem hotela iti nazaj, težko sem fotografirala, snemala, samo razmišljala sem: "Slovenija, od tukaj si še lepša." Za Slovence mogoče ni nič takšnega priti sem gor, a zame je to Mount Everest.

Najvišja točka Slovenije in jaz sem bila tam, prvič, ampak zagotovo ne zadnjič. To je nekaj, s čimer se bom lahko vedno pohvalila! Seveda je sledil tudi krst z vrvjo in čeprav se je fant trudil biti nežen, je bilo zaradi nizkih temperatur kar boleče. Na vrhu smo si vzeli celo uro časa. Ko sva se odpravili nazaj, sem imela občutek, da sem postala drug človek. Pot navzdol je potekala zelo hitro, bili sva zelo drzni in samozavestni. Prav vsak, smo se srečali, nam je čestital, mi pa smo jim zaželeli srečo pri osvajanju Triglava. Prispeli smo nazaj do Kredarice, vrnili sva opremo, ki nama jo je prijazno posodilo vodstvo, ter se poslovili od najine "VIP-sobice". Najlepša hvala, Kredarica, za topel sprejem in prijaznost, vrnila se bom!

Pot nazaj nama je krajšala družba prijaznih fantov iz Ljubljane in v zelo kratkem času sva bili spet pri avtu. Od Gorja do Ljubljane sem prepevala in bila več kot ponosna. Še danes, ob pisanju tega bloga, mi z obraza ne izgine nasmeh. Ne morem nehati biti ponosna, ne gre. Preprosto – zdaj sem prava Slovenka in tega mi nihče ne more vzeti. Triglav, se vidiva! Rada te imam!

Nagradna igra: Kje se skriva vaš najljubši kotiček v Sloveniji?

Odkrivajte Slovenijo skupaj z nami in našimi blogerji ter nam pokažite, kam naj se naslednjič odpravimo na izlet. Imate svoj najljubši kraj v Sloveniji, kamor najraje zahajate? Pošljite nam fotografijo svoje naj slovenske destinacije in se potegujte za Mastercard kartico v vrednosti 40 evrov.