Nedelja, 27. 9. 2020, 4.00
4 leta, 2 meseca
Ana Maria Mitič: Pravica otroka je, da ga ne objavljamo na družbenih omrežjih
Vedno polna energije in nasmejana Ana Maria Mitič se je pred dvema letoma razveselila sinka Leva. Nosečnost ji je do zadnjega uspelo skriti pred javnostjo, pa tudi zdaj sina ne objavlja na družbenih omrežjih. Z veseljem pa z drugimi deli svoje izkušnje in zgodbe ter pomaga, če le lahko. Pravi, da se ji zdi pomembno biti realna in odkrita ter starševstva ne zavija v celofan. Čeprav, kot pravi, je najlepše na svetu biti mama, pa je ta vseživljenjska služba mnogokrat tudi zelo naporna in utrujajoča.
S svojimi izkušnjami in pogovori s strokovnjaki skuša mamicam, očkom, babicam, dedkom in vsem, ki ji prisluhnejo, na kratek in jedrnat način predstaviti vse izzive materinstva. Z njo smo govorili o tem, zakaj, kljub temu da svoje materinske zgodbe prek spletne strani MamaMaria deli s svetom, sinka še vedno skrbno skriva pred javnostjo, ter kako se je spremenila, odkar je mama.
Pred skoraj letom dni je ustanovila spletno stran MamaMaria, kjer svoje materinske izkušnje deli s svetom.
Kako se vam je življenje spremenilo, odkar ste mama?
Vsekakor se mi je precej spremenilo. Pa ne, da nisem bila pripravljena, da se mi sploh ne bi sanjalo, kaj pomeni imeti otroka – ne nazadnje sem bila vedno zelo angažirana teta – ampak imeti svojega otroka, je povsem drugače. Prioritete in vrednote se ti spremenijo, in kar naenkrat ti ni težava žrtvovati prav vse, kar imaš. Od čisto elementarnih stvari, kot so finance, hrana, do duhovnih, v smislu pozornosti, truda, časa … In vse to za eno malo bitje, ki ti ne da miru (smeh, op. p.).
Kaj je bilo najtežje? Vsaka mamica se namreč sreča v prvih tednih oziroma mesecih s kakšnim izzivom.
Meni je bilo najtežje to, da moj otrok ni spal, kar sem najprej pripisovala svoji nesposobnosti. Se pravi, imela sem nekako v glavi, da vsaka 'prava' mama zna umiriti svojega otroka, da vsaka 'prava' mama zna poskrbeti, da njen otrok spi. In potem pridejo še kakšni sicer povsem dobronamerni nasveti, ki seveda niso delovali pri nas, ker je konec koncev vsak otrok drugačen, samosvoj. To zdaj vem, ampak ko si v tistih prvih tednih oziroma mesecih materinstva ranljiva, negotova vase, si zelo dovzetna za različne opazke in nasvete, za katere velja, da ni vedno tako, da dosežejo svoj namen.
Katero pot ste potem ubrali? Ste poslušali sebe, poiskali kakšno pomoč, sami izluščili nasvete, ki so delovali pri vas?
Po naravi sem raziskovalka, zato sem potem veliko brala in iskala najrazličnejše informacije. Sama sebi velikokrat rečem, da bom verjela vase in si bom zaupala, ko je zelo težko, sploh, ko si prvič mama in še malo preveč skrbna. Tako da sem iskala in raziskovala, kaj bi še lahko naredila, in kaj je morda narobe in kaj ni narobe …
Sčasoma pa sem potem tudi pridobila samozavest in suverenost, ko je bilo kakšno ravnanje nagrajeno s tem, da je otrok zaspal oziroma se umiril, bil zadovoljen in vesel. Po določenem času sobivanja se tudi navadita mamica in dojenček drug na drugega, najdeta svoj ritem, in nenadoma postane to nova resničnost, novo življenje.
Mislim, da namreč ženske v "stanje" mame preidemo postopoma, ne zgodi se ta preklop v trenutku. Ni tako, da si takoj, ko dobiš otroka, rečeš: "Tako, zdaj sem pa mama. Zdaj bo pa vse drugače." To je proces.
Vsak dan znova se česa naučiš, vsak dan znova te kaj presneti, in nekako sprejmeš to, da so spremembe edina stalnica. In dojameš, da bolj, kot jim slediš, bolje je v resnici zate. Sem pa oven po horoskopu in sem se kar borila, se trudila, da bi bilo po moje, ampak pri novorojenčku ne gre tako. In zdaj lahko rečem: ''Ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos" (smeh, op. p.).
"Mislim, da ženske v "stanje" mame preidemo postopoma, ne zgodi se ta preklop v trenutku. Ni tako, da si takoj, ko dobiš otroka, rečeš: "Tako, zdaj sem pa mama. Zdaj bo pa vse drugače." To je proces," pravi Ana Maria.
Se je potem takrat, v teh prvih mesecih, rodila zamisel o vaši spletni strani MamaMaria, kjer delite svoje poglede na materinstvo in klepetate o različnih stvareh s strokovnjaki z mnogih področij?
Ja, res je. Nekako sem na to idejo prišla po tem, ko sem govorila z mamicami in sem videla, da se spopadamo s podobnimi mislimi in težavami. Ko smo druga drugo bodrile, si pomagale … Ker sem človek, ki rad rešuje stvari in pomaga – ne le sebi, ampak tudi drugim.
Torej, vse mamice, ki smo si kdaj v času porodniškega dopusta potarnale, smo se strinjale, da se tu vrednote res povsem spremenijo, nekaj v tebi se spremeni in tudi življenje se ti za vedno spremeni. Nekatere mamice imajo pomoč drugih, spet druge ne. Ta pomoč je včasih večja, včasih manjša, in mamicam je seveda včasih težko in bi res potrebovale kakšne informacije. A ob vsem, kar se jim dogaja, pa nimajo časa zares raziskovati stvari v zvezi z materinstvom oziroma otročkom, ki jih zanimajo.
Moja vizija je bila, da imamo vse mamice eno mesto, eno spletno stran, kjer dobimo na mestu v kratki in jedrnati obliki koristne informacije. In slogan strani MamaMaria je v bistvu mišljen tako: "Drage mame, drage dame, z mano nikoli niste same." To ne pomeni, da sem strokovnjakinja za karkoli, pomeni pa, da imam svoje izkušnje, da razumem tudi drugačne izkušnje drugih mamic in da z veseljem raziščem, zdaj, ko imam spet malo več časa, kakšne stvari, in tudi povabim v pogovor tudi strokovnjaka z nekega področja, da nam predstavi pametne informacije.
Vsekakor pa to ni še en blog mlade mamice. Nočem, da ljudje mislijo: "Glej jo, še ena znana Slovenka, ki je mamica in ki bo zdaj pametovala." Ker sem raziskovalka po duši, se torej lotevam raziskovanja določenih stvari in potem ugotovitve delim z mamicami na strani MamaMaria.
"Res je, vedno povem in pokažem tako, kot je. In najlepši občutek je, ko dobiš potem odziv in vidiš, da se ljudje s tabo poistovetijo," o odzivih na svoje materinske zgodbe pove Ana Maria.
Prav to vas loči od številnih "mami objav", če se lahko tako izrazim, na družbenih omrežjih, ker ste ves čas nekako realni in ne olepšujete stvari … V poplavi vplivnežev, med katerimi so tudi mamice, je mnogokrat videti vse popolno, pa se potem "navadne smrtnice" velikokrat počutijo še slabše in dobijo občutek, da so slabe mame.
Res je, vedno povem in pokažem tako, kot je. In najlepši občutek je, ko dobiš potem odziv nazaj in vidiš, da se ljudje s tabo poistovetijo. Ko ti mamice napišejo: "Carica, ker si upaš povedati, tako, kot je." Ali pa: "To si pa popolnoma zadela. Je tako, kot da bi brala o sebi in svojih občutjih."
Seveda, da si upam povedati in da povem, kako je realno. Zelo nerodno mi je bilo, ko sem bila na sprehodu in se je Lev neustavljivo jokal v vozičku in nisem vedela, kaj mu manjka, zakaj joče. Ni želel biti v vozičku in ni želel biti v naročju. Ni želel jesti ne piti, ni želel ničesar. In vsi so gledali vame … V takem trenutku se vse zgrne nate in predvsem se zgrne nate občutek, da si slaba mama in da ne znaš pomagati lastnemu otroku.
Zelo se me dotakne, ko se name kdo obrne po nasvet. Zadnjič mi je ravno pisala ena babica, ki ni vedela, na kakšen način bi se lahko vključila, da bi pomagala novorojenemu vnuku. Ni želela, da bi se družini vsiljevala. Od mene ni želela nekega strokovnega nasveta, temveč le nasvet, kako jaz kot nova mamica gledam na to, kako imam jaz urejen odnos s taščo … In vse, kar sem naredila, je to, da sem ji predstavila svojo izkušnjo, in je takoj občutila neko olajšanje. Jaz pa sem se tudi počutila krasno, moj namen je bil dosežen.
O izgubi kilogramov po porodu pove, da je do tega prišlo samo od sebe in da se hujšanja ni lotila načrtno.
Se tudi kdaj očetje obrnejo na vas po nasvete?
Ne, predvsem mamice za zdaj. Ker se mi zdi, da smo ženske malo bolj ekstravertirane in o težavah lažje z drugimi govorimo. Medtem ko moški svoje stiske zadržijo zase, čeprav verjamem, da si tudi očetje zaslužijo pohvale in trepljanje. Ker se mi zdi, da so novodobni očetje zelo angažirani, se zelo trudijo pomagati od vsega začetka in biti vpleteni.
Verjamem pa tudi, da je z njimi v tem začetnem obdobju težko. Ker kakorkoli pogledaš, so očetje res malce potisnjeni na stran. Tam je to novo malo bitje, ki je skorajda ves čas odvisno od mame, in četudi bi očka rad kaj pomagal, žal, ne more. Moški so pragmatična bitja, so reševalci težav, tukaj pa morda ostanejo "malo bosi" … Tako da tudi moške povsem razumem, in moram res izreči en velik bravo za vso pomoč, pa četudi je na začetku to le kuhanje kosila ali pospravljanje stanovanja. Tako lahko mamica več počiva in v miru tudi nahrani dojenčka.
Bo ostalo pri spletni strani, kjer najdemo zapise in videopogovore, ali so kakšni večji načrti za prihodnost?
Vizija MamaMarie je narediti še večjo podporno skupino, kjer bomo bodrile druga drugo in si pomagale. Morda nekoč narediti neke centre združevanja, kjer bi se ženske dobile in da bi tam lahko mamice dojile, previjale, kjer bi se lahko z otročki igrale ali pa drle, medtem ko bi me brez slabe vesti in nenavadnih pogledov okolice spile kavo in se sprostile. Super ideja se mi zdi tudi poseben spa za mamice, kamor bi lahko kar pritekle, ko bi imele eno uro varstva za otroka in bi si v tej eni uri uredile nohte, depilacijo, lase, vse … Ampak to je že dolgoročna vizija, za katero upam, da bi jo morda nekoč nekje lahko uresničila.
Ampak za zdaj bom pomagala tako, kot znam. Torej s svojim pisanjem in oddajami. Nove oddaje, začenši s tem mesecem, so produkcijsko še močnejše, še bolje so videti, pogovor z gostom je zgoščen na 15 minut, tako da gledalcem ne vzame veliko časa, pa rubriko imam Mama, pomagaj, kjer od drugih dobim vprašanje, kaj in kako glede določene tematike, in potem ta vprašanja zastavim gostu oziroma gostji v oddaji.
Nosečnost ji je uspelo do dneva poroda skriti pred javnostjo.
Čeprav zdaj odkrito govorite o materinstvu in svojih izkušnjah, ste nosečnost kar dobro skrili. Pravzaprav smo skorajda hkrati izvedeli, da ste rodili in da ste bili noseči.
Ja, res je. Smešno je bilo, ker sem bila ravno v porodni sobi, ko sem dobila klic novinarke in potem sem vedela, da se je novica razvedela (smeh, op. p.). Tako da se je sočasno res izvedelo tako za nosečnost kot tudi za to, da sem postala mama.
Ampak kako vam je uspelo skrivati celo nosečnost? Vseeno ste znan obraz in ljudje vas na ulici, v trgovini prepoznajo …
Leva sem zelo zadaj nosila, pa še malo bolj okrogla sem bila takrat, zato se je toliko manj videlo. Tako, da se dejansko res ni vedelo, ali sem se malo bolj poredila ali pa sem noseča (smeh, op. p.). K sreči pa so bili ljudje toliko uvidevni, da me niso spraševali, ali so šli kilogrami gor ali sem noseča. Sicer pa tudi tistim, ki so vedeli za nosečnost, več kot spol otroka res nisem želela povedati. Ne vem, zakaj.
Nosečnost se mi je zdela zelo intimna in zelo moja izkušnja. Res sem se ji posvetila, tudi s poslom sem kar zgodaj prekinila. Zadnja stvar, ki sem jo posnela, je bil film Košarkar naj bo 2, pa nastopala sem do sedmega meseca še v muzikalu Alpska saga, kjer smo morali malo prirediti to prevračanje zaradi moje nosečnosti. Čeprav se skozi kostum ni pa nič videlo, da sem noseča.
Tudi zdaj pravzaprav ne kažete sinka na družbenih omrežjih in na svoji spletni strani. Zakaj tako?
Otroci so zame samostojna bitja in ne kot nekdo, ki bi bil podrejen nam, staršem. In vsako bitje, vsak človek ima pravico do svoje zasebnosti in do samoodločanja, ali bo ali ne bo nekje objavljen. In ne bi bilo pravično do njega, da bi ga, ne glede na to, kako zelo prikupen je, in kako zelo bi ga rada ponosno pokazala vsemu svetu, da ne bi pomislila na njegove pravice. Mislim, da je osnovna pravica otroka, da se ga ne objavlja na družbenih omrežjih.
Pa ne obsojam zdaj mamic, ki se ne morejo upreti in ki otroke delijo na družbenih omrežjih. Prav tako ne obsojam mamic, ki se odločijo v promocijske oziroma v poslovne namene objavljati svoje otroke. Ampak sama nisem takšna in tega ne delam.
Internet je zelo koristna stvar, je pa tudi lahko veliko zlo. In skriva mnoge pasti, česar se morda dandanes malo premalo zavedamo. Tako, da je prav, da smo mi, odrasli, tisti bolj odgovorni in da dvakrat premislimo, preden otroka objavimo na Facebooku ali pa Instagramu.
Kakšen je sicer Lev?
Zelo prikupen fantek je. Je svetel z modrimi očmi. To so ti čari genetike (smeh, op. p.). Je zelo komunikativen. Rad ima družbo, rad ima ljudi, zelo veliko in zelo dobro govori. Kar ima zelo verjetno po mamici, je pa tudi malo bolj introvertiran (smeh, op. p.).
Mislim, da je osnovna pravica otroka, da se ga ne objavlja na družbenih omrežjih.
Po rojstvu sina se je zgodila tudi vaša fizična preobrazba, močno ste shujšali. Je bila to poporodna zaobljuba?
Pravzaprav gredo zasluge za to res Levu in njegovi nespečnosti, ker je spal samo v vozičku na sprehodih in še to na podlagi, ki ni bila preveč ravna in ni bila preveč makadamska. In ker vemo, da mame naredimo vse za spanje svojega otroka, da se lahko lepo razvija, in da tudi me v tem času spanca malce lažje zadihamo, sem naredila res vse, kar je v moji moči, da je spal. Kar pomeni, da sem se sprehajala z vozičkom kot "zmešana" (smeh, op. p.). Ker me je malo bolela tudi hrbtenica, sem hodila na pilates gyrotonic.
Lev je tudi zelo živahen otrok, in sicer je tak že od začetka, in je res ves čas "akcija", tako, da ni počitka. Mi pa zato tu in tam zmanjka čas, da bi lahko v miru pojedla obrok. Vsaj tako, kot sem ga bila navajena jesti včasih, ko sem si naredila obilen zajtrk in smo za mizo sedeli in uživali v hrani in klepetali po eno uro. Tako, da je to, da so kilogrami kopneli, nekako prišlo samo od sebe in ne prav zelo načrtno in v smislu, da bom zdaj pa po porodu shujšala.
Kaj je s stand upom, z igralstvom? Ste to povsem opustili?
Vse, kar predstavlja talk show MamaMaria, je bilo vedno v meni. Le, da sem prej vse predstavljala skozi prizmo humorja, zdaj pa sem dozorela in mi ni dolgočasno biti tudi umirjena, preudarna.
V stand upu sem uživala deset let, nato pa mi je oblika kot takšna postala pusta, čeprav mi je zelo veliko dala in jo imam rada. Ampak jaz sem pianistka, lahko zaigram in zapojem v predstavi. In toliko stvari lahko še predstavim na odru in dam ljudem … Tako da sem stand up prepustila mladim fantom, ki se s tem radi ukvarjajo in ki to zelo dobro delajo. Pot smo jim utrli, ker smo bili v Sloveniji prvi, ki smo se lotili stand upa, zdaj pa je čas za kaj novega. Tako da ostajam zvesta svoji viziji, predvsem pa MamaMarii, in vso energijo zdaj vlagam v to.
Sva pa s prijateljem saksofonistom, s katerim sva bila člana zasedbe Nula Kelvina, naredila pesem z naslovom Senad se ne da, in ki je zelo primerna za čas, v katerem smo. Govori namreč o nekom, ki mu gre vse malo narobe – za nekaj je kriv sam, spet za drugo ne. Skratka, za te čase dobrodošel, vesel "komad", ker je malo Senada v vsakem od nas (smeh, op. p.).
Trenutno Ana Maria vso energijo in čas posveča svoji novi spletni strani in njeni vsebini.
11