Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Sobota,
30. 8. 2014,
16.13

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

intervju delo

Sobota, 30. 8. 2014, 16.13

8 let, 7 mesecev

Dr. Eva Boštjančič: Zasebno življenje in delo se morata dopolnjevati

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
"Če pridemo na delo z nasmeškom na ustih, smo vedri, dobro razpoloženi in spočiti, lahko tudi svoje delo opravimo bolj kakovostno," meni dr. Eva Boštjančič, strokovnjakinja za psihologijo dela.

Dopustniško obdobje je za nami, 1. septembra se za šolarje in dijake začenja novo šolsko leto, jesen pa lahko razumemo tudi kot svež delovni začetek za zaposlene. O tem, kako učinkovito in uspešno zakorakati v novo delovno obdobje, pa tudi o tem, kako se spopasti s pritiski v službenem okolju, ki jih prinašajo vse bolj nestalna delovna razmerja, smo se pogovarjali z dr. Evo Boštjančič, docentko za psihologijo dela in organizacije na Oddelku za psihologijo ljubljanske Filozofske fakultete.

Končujejo se dopusti, začenja se šola in tudi delovni ritem se bo nekako ustalil. Zakaj je pomembno, da gremo na dopust, da si ga vzamemo? Človek je vedno bil in vedno bo obremenjen z delom. Delo nas izčrpava, včasih je bilo delo fizično naporno, danes pa so napori mentalni in umski. Tako kot naše telo tudi naši možgani potrebujejo počitek. V času počitka možgani delujejo drugače, tudi naše telo se sprosti. Spočijemo se. Idealno bi bilo, da bi si vzeli dva tedna dopusta v kosu. Kratki, podaljšani konci tednov namreč niso tako učinkoviti, kot se nam včasih zdi.

Preskok s počitnic na delo ni vedno lahek. Z dopusta se pogosto vračamo v nedeljo, v ponedeljek zjutraj pa nas že čakajo delovne obveznosti. Kako ta prehod omiliti? Dobro je, da je ta prehod postopen. Marsikdo vrnitev z dopusta načrtuje na soboto, s tem pa ima v nedeljo čas za prilagajanje na domače razmere, vreme in delo. Počasi se lahko tudi začnemo pripravljati na delo in obremenitve. V nedeljo proti večeru pregledamo elektronsko pošto, tako da v ponedeljek zjutraj nismo bombardirani z vseh strani. Aktivnosti načrtujmo vnaprej.

Septembra se začenja pouk za osnovnošolce in dijake, oktobra se jim pridružijo še študentje. Jesen zanje pomeni nov začetek. Bi lahko enako rekli tudi za zaposlene in delovno okolje? Poletje je običajno obdobje manjše aktivnosti v službi. Tako in drugače. Večina odide na dopust, tisti, ki ostanejo v službi, najbrž občutijo, da je obremenitev in delovnih obveznosti manj, manjši je tudi tempo dela. Septembra se začnemo pripravljati na nove začetke, v nekaterih organizacijah projekte načrtujejo tako, da se začnejo septembra in končajo avgusta. Potrebujemo nove kratkoročne cilje in načrte za obdobje, ki nas čaka, vse do novoletnih praznikov.

Lahko tudi v letu delavca določimo kakšne prelomnice, kot jih ima študent z obdobjem predavanj in izpitnim obdobjem? Kdaj smo bolj aktivni in zagnani, kdaj pa bolj umirjeni? Morda nam prav narava diktira tempo dela. V vročih mesecih smo manj aktivni in potrebujemo več počitka. Jesen, zima in pomlad pa so letni časi, ki so idealni za nove delovne izzive in obremenitve, hkrati pa nam tempo narekujejo tudi prazniki in, če smo starši, šolske počitnice otrok. Starši šoloobveznih otrok tako svoje delo in čas počitka prilagajajo tudi počitnicam.

Je danes sploh še mogoče ločevati delo od doma? Veliko jih je, ki delo nosijo domov, ker drugače pač ne gre. Ta ločnica ni več tako jasna. Delo vedno bolj prehaja domov, pogosto kombiniramo delo in prosti čas. So obdobja, ko smo delu zelo predani, imamo pa tudi obdobja, ko imamo več časa za zasebno življenje in hobije. Izginja jasna črta med enim in drugim. Menim, da se morata zasebno življenje in delo dopolnjevati in ne izključevati. Naš cilj bi moral biti uspešno krmarjenje med službo, delovnimi obveznostmi in prostim časom.

Delovniki so vedno bolj nejasni in nestalni. Ne delamo več le od sedmih do treh, temveč v različnih izmenah, ob koncih tedna in praznikih. Rutine ni več, vsak dan je drugačen. Kako v takšnem tempu organizirati zasebno življenje? Dandanes tega, kar so imeli naši starši, namreč jasno določenih osem ur dela, osem ur prostega časa in osem ur počitka, ni več. Naše delovne obveznosti so veliko bolj nenačrtovane, nepredvidljive, delamo čez ves dan. Tudi če nismo fizično prisotni na delovnem mestu, smo z mislimi pri delovnih obveznostih.

Prav je, da vsak svoje obveznosti načrtuje tako, da mu še vedno ostane nekaj časa za hobije, partnerja, družino ali dodatno izobraževanje. Kdaj je ta čas in koliko ga je, pa je odvisno od naše motivacije za vse našteto in od narave dela, ki ga opravljamo. Naše življenje ni in naj ne bo sestavljeno le iz delovnih obveznosti in počitka.

Če isto delo opravljamo nekaj let, imamo stalno delovno okolje, ekipo sodelavcev in obvladamo svoje zadolžitve, lahko pademo v rutino, služba pa nam ni več izziv. Kaj lahko storimo? Izziv nam lahko postavlja naš šef z naravo dela, lahko pa si ga postavimo sami. Kolegica, ki na trenutnem delovnem mestu ni več čutila pravega izziva, si ga je postavila sama. Odločila se je, da bo bolj natančno naštudirala zakonodajo s področja svojega dela. Če delamo v prodaji in ta stagnira, je lahko naš izziv pridobiti zahtevnejšega kupca. V izziv nam je lahko učenje novega jezika, najsi bo to zaradi dela ali ob njem.

Običajno pomaga tudi dopust. Takrat stvari vidimo drugače, imamo čas, da o delovnih zadevah razmislimo in jih preučimo z distance. Pogosto se prav na dopustu odločimo za spremembe, kaj bomo delali drugače. Podobno kot ob novem letu, ko si zadamo obljube za prihodnost.

Kdaj pa bi morali svojo službo zamenjati? V času, ko vsi pravijo, da si lahko srečen, če delo sploh imaš, je najbrž o tem še posebej težko razmišljati. Kateri pa so tisti opozorilni znaki, ko razmislek o zamenjavi delovnega mesta ni odveč? Dobro je, da v svoji karieri zamenjamo več delovnih okolij. Vsako delovno okolje prinese nove izzive, spremembo, učimo se novih znanj in spoznavamo nove ljudi. To je dobro za človeka samega.

Alarm v glavi se nam lahko sproži, ko smo dalj časa nezadovoljni. Ko nimamo pravih izzivov, nam je mesece dolgčas, ko smo nezadovoljni s sodelavci in nam je zjutraj težko priti na delovno mesto. Vsak ima kdaj tako obdobje, a če se to vleče dalj časa, je morda res čas za spremembo.

Psihologi v zadnjem obdobju opozarjate tudi na strah pred delovnim mestom. Kaj privede do tega, da nas je strah iti na delo in kako ob tem ravnati? Ta strah je danes vse bolj prisoten predvsem zato, ker ima veliko ljudi delovne pogodbe za določen čas. Zato je pritisk na to osebo in njene rezultate večji, večja je njena odgovornost. Bojimo se delati napake, pa čeprav jih delamo vsi. Bojimo se ostati doma, ko zbolimo, zato se pojavlja prezentizem (prisotnost na delovnem mestu kljub slabemu počutju delavca, bolezni ali motečim dejavnikom iz njegovega osebnega življenja, op. a.). Bojimo se biti ustvarjalni, saj lahko z drugačnimi idejami odstopamo od ustaljenih poti organizacije, kjer delamo. Tega pritiska na posameznika je danes veliko več, kot ga je bilo včasih.

Zakaj? Odgovornost se prenaša z organizacije na posameznika. Včasih je organizacija poskrbela za svojega delavca, ki je lahko celotno kariero, vseh trideset delovnih let, razvil znotraj ene organizacije. Danes pa smo sami odgovorni za to, koliko časa bomo delali, kakšne izzive si bomo postavili.

Pritiski na posameznika so vse večji, stres na delovnem mestu tudi – kako ravnati, ko je vsega preveč? Kako ravnati v tistem kritičnem trenutku, ko občutimo, da dela ne bomo zmogli, in kako to reševati širše? Občutek preobremenjenosti ne pride iznenada, signali, ki kažejo, da ne zmoreš več, se vedno pojavljajo dlje časa. Tak signal je lahko to, da pogosto zbolimo, da nam celo telo pokaže, da ne zmoremo več, da potrebujemo odmor. Pa teh znakov ne prepoznamo, slabo počutje označimo za virozo in podobno.

Nujno je, da takrat, ko ne zmoremo več, na to opozorimo svojega nadrejenega. Še pomembneje je, da ves čas komuniciramo transparentno in iskreno povemo, če dobimo občutek, da obsega dela in odgovornosti ne bomo zmogli.

Pomembno je tudi to, da imamo po stresnih obdobjih dovolj časa za sprostitev. Po napornem delovniku si privoščimo od šest do osem ur kakovostnega spanca, se zdravo prehranjujemo, nekateri se sprostijo z druženjem, branjem, osebno pa zagovarjam tudi to, da stres učinkovito skanaliziramo skozi športne aktivnosti.

Kako naj nekdo, ki delo organizira, prepozna takšne situacije in jih obvladuje? Nujna je pravočasna, kakovostna in zelo jasna komunikacija med organizacijo, vodjo in zaposlenimi. Pomembno je, da vodje vnaprej načrtujejo aktivnosti in obremenitve svojega tima. Podjetje mora ustrezno kadrovati in iskati osebe, ki imajo potrebna znanja za določene projekte in naloge. Prav in pošteno do zaposlenih je, da se jih vnaprej obvesti, kdaj so tista obdobja, ko jih bo podjetje bolj potrebovalo. Katera so torej tista obdobja, za katera vodja predvideva, da bodo bolj obremenjujoča za zaposlene. Tako lahko tudi zaposleni lažje načrtujejo svoje delo, svoje aktivnosti in oddih. Dotakniva se še nezaposlenih, tistih, ki iščejo prvo zaposlitev, so službo nenadoma izgubili ali pa jo že dalj časa neuspešno iščejo – kako obdobje, ko si brez dela, preživeti optimistično in čas, ki ga imaš, kar najbolje izkoristiti sebi v prid? Pomembno je, da iskalci zaposlitve ne nehajo skrbeti zase in za svoje dobro počutje. Na razgovoru za delo s svojim nastopom in neverbalno komunikacijo odražamo svoje počutje, delodajalci pa iščejo sproščene, neobremenjene ljudi. To je seveda težko, če si iskalec zaposlitve.

V prostem času, ki ga ima brezposelni na voljo, je nujno ohranjati telesno kondicijo in psihično zdravje. Pomembno je vzdrževati socialne stike s prijatelji in sorodniki. Ko ostanemo brez službe, se namreč prekine stik z zelo velikim krogom ljudi, s katerimi smo se srečevali vsakodnevno. Vse to, pa tudi branje, učenje novega jezika ali le reševanje križank, nas ohranja mentalno agilne, aktivne in sproščene.

Pred nami je nov delovni teden, pred šolarji prvi šolski dan. Kako lahko na preprost način spremenimo svoj pristop k delu in vzdušju na delovnem mestu? Kaj lahko stori vsak od nas za svež začetek? Če odgovorim zelo psihološko: če sem jaz prijazna do drugih, bodo tudi drugi do mene. Če jih bom spoštovala – vse, ki jih v službi srečujem, ne le svojega šefa, ampak tudi vratarja, snažilke in sodelavce –, bodo tudi oni spoštovali mene.

Verjamem v pozitivno povratno zanko, da se dobro vrača z dobrim. Če lahko začnemo dan tako, da pridemo na delo z nasmeškom na ustih, da smo vedri, dobro razpoloženi in spočiti, lahko tudi svoje delo opravimo bolj kakovostno.

Ne spreglejte