Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Nedelja,
2. 10. 2016,
4.07

Osveženo pred

7 let, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Red 10

8

Natisni članek

Natisni članek

video infografika Europa Donna Katja Forštner rak dojke nedeljski intervju

Nedelja, 2. 10. 2016, 4.07

7 let, 2 meseca

Katja Forštner odkrito o svojem boju proti raku dojk

Mlada mamica po raku dojk svoje želje uresničuje sproti. "Ne želim, da mi zanje zmanjka časa!"

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Red 10

8

Katja Forštner rak dojke | Foto Ana Kovač

Foto: Ana Kovač

Ta teden je teden boja proti raku. Ob tem vas vabimo k branju intervjuja s Katjo Forštner, ki so ji pri 28 letih diagnosticirali raka dojk. S Katjo smo se pogovarjali oktobra lani, v mesecu boja proti raku dojk.

Velenjčanki Katji Forštner so pri 28 letih diagnosticirali raka dojk. Leto dni in pol pozneje pravi, da je sicer hvaležna, ker živi in ker je spoznala, kako dragoceno je življenje, ji je pa bolezen odvzela del brezskrbne mladosti. "Rak me je prisilil, da se ukvarjam z vprašanji, s kakršnimi bi se morala ukvarjati pri 70 letih," ugotavlja. Je danes zdrava? Morala bi biti, a zagotovil nima. 


Zgodba mlade Velenjčanke Katje Forštner je učna lekcija o tem, da moramo poslušati svoje telo. Če opazimo spremembe in slutimo negativne scenarije, se ne smemo kar tako pustiti odgnati zdravnikom, ki po hitrem zdravniškem pregledu zgolj zamahnejo z roko in mirijo: Vse je v redu. Če bi se Katja, mati dveh otrok, takrat starih dve in štiri leta, sprijaznila z njihovo oceno, je danes ne bi bilo več med živimi. 

Raka dojk so ji diagnosticirali pri 28 letih. V slabem letu je preživela osem kemoterapij in amputacijo obeh dojk. Verjame, da je danes zdrava, a poudarja, da z gotovostjo tega nikoli ne bo vedela.

Življenje se trudi zajemati z veliko žlico. "Z družino ustvarjamo spomine," pravi.


Katja, ste zdravi? Boste lahko kdaj z gotovostjo pritrdilno odgovorili na to vprašanje?
Morala bi biti zdrava, povsem zagotovo pa tega ne bom nikoli vedela. To vprašanje večkrat zastavim tudi svoji onkologinji, ki mi odgovarja, da ne ve, a predvideva, da sem zdrava.

V času zdravljenja sem dobila osem kemoterapij najmočnejše vrste, izgubila sem lase in preostale dlake na telesu, nohte … Prav vesela sem, da so se dlake vrnile (smeh, op. a.). Skratka, vse sledi bolezni bi morale izginiti, ali so res, pa ne moremo z gotovostjo trditi. Želim verjeti, da so res!

Intervju s Katjo Forštner objavljamo v mesecu boja proti raku dojk. #RoznatiOktober

"Psihološko si govorim in se prepričujem, da sem zdrava, ne morem pa dejansko vedeti, če sem res. Zavedam se, da moram vse svoje želje uresničevati sproti, ne želim, da mi zanje zmanjka časa."
 | Foto: Ana Kovač "Psihološko si govorim in se prepričujem, da sem zdrava, ne morem pa dejansko vedeti, če sem res. Zavedam se, da moram vse svoje želje uresničevati sproti, ne želim, da mi zanje zmanjka časa." Foto: Ana Kovač

Če so še kje v telesu prisotne metastaze, če so kakšne rakave celice preživele, se to običajno pokaže v dveh letih. Naslednja meja je po petih in nato po sedmih letih. Če se do takrat bolezen ne ponovi, lahko rečeš, da si zdrav.

V tem času pa živimo v delnem strahu. Vsaka bolečina, vsak prehlad je že znak za preplah in razmišljanje, kaj pa če se je bolezen vrnila.

Verjetno ste si v času zdravljenja izdelali seznam želja, ki jih želite uresničiti v tem drugem življenju?
Sem. Na telefonu imam aplikacijo Wunderlist, na kateri zbiram želje. Večina jih je povezanih s potovanji, zato sem učiteljici v šoli že sporočila, da bo hčerka, ki je letos začela obiskovati prvi razred osnovne šole, zaradi potovanj pogosto odsotna (smeh, op. a.).

"Beseda rak je beseda, ki se jo je treba bati in jo spoštovati." (Kliknite za ogled videa!)

Moje želje so že od nekdaj povezane s potovanji. Imam seznam držav, ki jih želim videti v naslednjih petih letih, in doživetij, ki jih želim okusiti. Sprehodila sem se po zemljevidu sveta in jih strnila, vse od Indonezije do potovanja z avtodomom po Kanadi. Želim, da moja otroka to doživita z menoj.

Z otrokoma želim ustvarjati spomine, želim, da se spomnita, kaj smo počeli skupaj.  
[
Katja Forštner]

Vaša otroka sta za vas heroja, ste omenili. Verjetno tudi onadva na vas gledata enako. Kako sta spremljala vašo bolezen? Kakšen obraz ste kazali pred otroki? Obraz poguma?
Nikoli se nisem razjokala pred njima, sem jima pa pripovedovala o tem, kaj se mi dogaja. Ne vem, ali sem ravnala pravilno, vendar sem jima želela vse sproti razložiti, ker je žal bolezen bila del našega življenja. Opažam, da je hči včasih zaskrbljena, pa ji tega ne bi bilo treba, sprašuje me, kako je rak prišel v moje telo, mlajši sin pa tudi vpraša, ali je rak prišel vame na morju in podobno.


Preberite še:

Ko v družinski krog vstopi Downov sindrom

Miha Kos: Otrok ni okras svojih staršev, je naložba, v katero se vlaga vse življenje #intervju

Tri minute v mesecu, ki vam lahko spremenijo življenje


Za diagnozo raka dojk je izvedela maja 2015. Da ji gre na bolje, si je upala priznati šele aprila letos. | Foto: Ana Kovač Za diagnozo raka dojk je izvedela maja 2015. Da ji gre na bolje, si je upala priznati šele aprila letos. Foto: Ana Kovač

Kako ste sprejeli diagnozo? Predstavljam si, da takšna novica človeka spravi na kolena.
Z onkološkega inštituta so me klicali v trenutku, ko sem imela polno hišo obiskov. Najprej so me oblile solze, potem sem jih na hitro obrisala in tistega dne nisem več jokala. Novico sem v tistem trenutku zaupala samo svakinji, nato pa do večera tega nisem omenjala nikomur. 

Šele ko me je mož zvečer vprašal, zakaj sem tako slabe volje, in ker je videl, da tega sama ne morem izreči, me je vprašal, če so me klicali z onkologije. Ko sem potrdila, mi ni bilo treba reči ničesar več, vse je razumel. Sama sem vedela, da je z menoj nekaj narobe; ampak da sem se z rakom srečala tako zgodaj, pa si nisem želela verjeti.

Kaj je največja težava slovenskega zdravstva, ko gre za raka dojk? (Kliknite za ogled videa!)

Kakšne znake ste imeli, ki so vam dali misliti, da ni vse v redu?
Že dlje časa sem bila brez energije, hitro sem se utrudila. Najprej sem iskala vse mogoče razloge in izgovore za tako stanje, ko pa je znanka umrla, sem se zamislila in odšla na pregled.

Zaradi bulic, ki so bile prisotne že leto dni, so moje dojke spremljali, a do punkcije ni prišlo. Odločila sem se, da vzamem stvari v svoje roke in zahtevala punkcijo. Na ultrazvok sem odšla samoplačniško, vendar tudi tam niso opazili nič posebnega, je pa bila ena bezgavka že zadebeljena.

Spet sem se vrnila k zdravnici, ki je trdila, da zadeva ni nujna. Po prepričevanju mi je vendarle dala napotnico in odpravila sem se v ambulanto za zdravje dojk na Metelkovo. Ko sem povedala, da sem mlada mamica, da imam zadebeljeno bezgavko, da se na UZ nič ne vidi, so me sprejeli. V petek sem imela UZ, na katerem so rekli, da ni nič sumljivega, nato sem skoraj izsilila še punkcijo. V ponedeljek sem dočakala prej omenjeni klic, da imam sum na raka in da imam čez teden dni na onkološkem inštitutu dogovorjene vse preglede.

Stvari so si potem sledile kot po tekočem traku.

"Hvaležna sem, ker živim in ker sem spoznala, kako dragoceno je življenje." | Foto: Ana Kovač "Hvaležna sem, ker živim in ker sem spoznala, kako dragoceno je življenje." Foto: Ana Kovač

Se pravi, če ne bi bili vztrajni ...?
Me danes ne bi bilo tukaj.

Zdi se mi, da smo prehitro pomirjeni. Ko zdravnik reče, da je vse v redu, se s tem prehitro zadovoljimo. Se vam ne zdi?
To sem počela leto dni! Zdravniki so odgovarjali, da sem premlada, da v družini nimamo nobenega rakavega ozadja … Vendar mi je poleg ene bulice začela rasti še druga, težave so se pojavile tudi na drugi dojki in čeprav so mi vsi prigovarjali, da je vse v redu, se s tem nisem zadovoljila; želela sem punkcijo, ki mi bo zagotovila, da je res vse v redu. Doma sem imela dva malčka, želela sem zagotovilo.

Razlogov za dvom o prijaznih besedah zdravnikov je bilo več. Počutila sem se slabo, kar naenkrat sem začela uživati krvave zrezke, česar nikoli prej nisem počela, lasje so se mi začeli kodrati in podobno. Meni se je zdelo čudno, drugi pa so moj apetit imeli kot znak zdravja.
[Katja Forštner]

Po kemoterapijah so mi odstranili še drugo dojko in ko je dr. Brecelj, ki je zares krasen kirurg, potrdil, da ni nobenega sledu o rakastih tvorbah, mi je odleglo. Možu sem poslala sporočilo, da že eno uro jokam. Seveda najprej ni vedel, ali je to dobro ali slabo. Kmalu sem tudi drugim poslala SMS, da sem končno dočakala solze sreče in mislim, da so takrat mnogi jokali z menoj.

Katja je v obdobju zdravljenja ostala brez las, trepalnic, obrvi, nohtov. To podobo je želela ovekovečiti kot opomin. | Foto: Peter Marinšek Katja je v obdobju zdravljenja ostala brez las, trepalnic, obrvi, nohtov. To podobo je želela ovekovečiti kot opomin. Foto: Peter Marinšek Kako dolgo je bilo obdobje zdravljenja ter agonije in kdaj ste začutili, da gredo stvari vendarle na bolje?
Da gre na bolje, sem si upala priznati šele aprila letos. Za diagnozo sem izvedela maja 2015.

Prvih pet kemoterapij sem zelo dobro prenesla. En teden je bilo hudo, potem pa sem 14 dni do naslednje doze kemoterapije življenje živela res na polno, kar sijala sem.

Vsako jutro sem se dobila s prijateljicami na kavi, si privoščila tortico. Rekla sem si, da mi vse to pripada, vsaj do tedna, ko spet ne bom zmogla ničesar. Vikende smo preživeli z družino, hodili na izlete.

Vse to se je hitro spremenilo s šesto, sedmo in osmo kemoterapijo. V teh dveh mesecih sem se zaprla pred javnostjo. Vsak gib mi je povzročal neznosne bolečine, solze so mi kar same vrele na oči … očitno ta zdravila drugega ciklusa kemoterapij res uničujejo celice v mišicah, v kosteh …

Bala sem se postaviti na noge, ker sem vedela, da me bo tako zabolelo … sčasoma najdeš tehnike, kako si to olajšati.

V javnost si nisem želela, tudi zaradi videza, saj sem bila takrat videti res zelo slabo, obiski pa so bili vedno dobrodošli.

Najbolj mi je prijala družba prijateljev, medtem ko pred sorodniki nisem želela kazati pravih čustev in bolečin, saj sem vedela, da bi jih to preveč prizadelo. Lažje mi je, če jih vidim srečne.

O problemih, ki v resnici sploh niso problemi. (Kliknite za ogled videa!)

Potrebovala sem tudi družbo ljudi, ki so že imeli izkušnjo s to boleznijo, zato sem oblikovala podporno Facebook skupino, v kateri se združujemo mlade bolnice z rakom dojk. Tam lahko potožiš in hitro dobiš odgovor za svoje težave. Tam si lahko izpovemo stvari, ki jih sicer ne govorimo okrog, si izmenjujemo izkušnje, govorimo o svojih strahovih, je pa seveda zelo hudo, ko katera od teh Facebook prijateljic podleže bolezni.

Žal pa nisem imela samo težav zaradi raka dojk. Pestile so me tudi velike težave s krvjo. Po zadnji kemoterapiji sem dobila še eno injekcijo, potem pa je bilo treba naravi prepustiti svojo pot. Žal moje telo ni želelo funkcionirati tako, kot je treba, zato sem spet pristala v bolnišnici, na antibiotikih in injekcijah. To je bilo najtežje obdobje. Nisem več vedela, ali spim ali bedim … predstavljala sem si, da je bolezen napredovala na možgane, v resnici pa je bilo treba samo izboljšati kri. Moja krvna slika sicer še danes ni popolna, je pa vedno boljša.

Bolezen jo je naučila, da se preveč obremenjujemo z malenkostmi. "Zdi se mi, da nekateri sploh ne razumejo, koliko jim je v življenju podarjeno že s tem, da lahko normalno funkcionirajo. Se zbudijo in odpravijo spat brez velikih zdravstvenih skrbi." | Foto: Ana Kovač Bolezen jo je naučila, da se preveč obremenjujemo z malenkostmi. "Zdi se mi, da nekateri sploh ne razumejo, koliko jim je v življenju podarjeno že s tem, da lahko normalno funkcionirajo. Se zbudijo in odpravijo spat brez velikih zdravstvenih skrbi." Foto: Ana Kovač

Živeli ste zdravo, ukvarjali ste se s športom, zaradi celiakije niste uživali glutena, niste bili obremenjeni s stresom … Skratka, nobenih dejavnikov, ki bi nakazovali tveganje za raka. Ste se ukvarjali z vprašanjem, zakaj je to doletelo ravno mene?
Seveda, ves čas zadnjih terapij, ko nisem bila sposobna skrbeti zase in za družino.

Kaj je skupna točka, ki vam je poleg raka dojka skupna v Facebook skupini mladih bork proti raku?
Zanimivo je, da je edina skupna točka ta, da smo zelo čustvene, da smo odprtega srca, da se nas stvari dotaknejo, da če se prijateljicam dogaja kaj hudega, to doživljamo z njimi, da nam gre na jok, ko prebiramo ganljive zgodbe drugih …

Skratka, da smo čustveno bolj pod stresom in bolj obremenjene.

Da se nam zdi, da moramo vse delati popolno, da moramo imeti pospravljeno stanovanje, da želimo skrbeti za druge … Žal se ne moremo spremeniti. Take smo, tako smo bile vzgojene. Boljše, da smo take, kot da smo hudobne (smeh, op. a.).

"Bolezen mi je vzela del, ki mi je prej pripadal; skrb za družino. S tem se nisem nikoli sprijaznila. Verjetno tudi zato prehitevam dogodke. Mnogi pravijo, da bi morala več počivati, vendar ne morem. Če vidim, da je nekaj za narediti, naredim." | Foto: Ana Kovač "Bolezen mi je vzela del, ki mi je prej pripadal; skrb za družino. S tem se nisem nikoli sprijaznila. Verjetno tudi zato prehitevam dogodke. Mnogi pravijo, da bi morala več počivati, vendar ne morem. Če vidim, da je nekaj za narediti, naredim." Foto: Ana Kovač

Nekatere ženske zaradi bolezni res spremenijo svoje življenje, eliminirajo vse, kar je negativnega in začnejo zdravo živeti, ko pa imaš življenje tako, kot sem ga imela jaz, sanjsko življenje v več pogledih, to sploh ni potrebno. Zato res ne vem, zakaj mi je bila ta bolezen namenjena.

Zakaj se je bilo treba pri 28 letih ukvarjati s tem? Zakaj ne morem biti srečna mlada mamica, zakaj moram vsaka dva tedna k zdravnikom in še vsaj pet let enkrat mesečno na onkološki inštitut?

Seveda sem hvaležna, ker živim, ker sem spoznala, kako dragoceno je življenje, vseeno pa mi je bil odvzet del brezskrbne mladosti in me prisilil, da se ukvarjam z vprašanji, s kakršnimi bi se morala ukvarjati pri 70 letih.

Vsaka stvar me zaskrbi. Vsak prehlad, vsako slabo počutje. Skrb ima kar veliko vlogo v mojem življenju.

Česa vas je bolezen naučila?
Da se preveč obremenjujejo z malenkostmi. Zdi se mi, da nekateri sploh ne razumejo, koliko jim je v življenju podarjeno že s tem, da lahko normalno funkcionirajo. Se zbudijo in odpravijo spat brez velikih zdravstvenih skrbi.

Zanimivo je, da so na onkološkem inštitutu vsi, ki nosijo kape na glavi, nasmejani. Ker vedo, zakaj so nasmejani. Da morajo biti nasmejani, dokler so. Vsi ostali pa se obremenjujemo s stvarmi, ki niso nujno tako obremenjujoče za življenje.

Čeprav je zlajnano, da si moramo želeti samo zdravja, pa je to še kako res. Tudi jaz tega prej nisem razumela, pa sem imela že prej cel kup zdravstvenih težav.

Pravijo, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Zakaj je dobra bolezen? (Kliknite za ogled videa!)

Vas je v času bolezni bremenilo to, da morajo drugi skrbeti za vas?
Seveda, mož je kar naenkrat postal gospodinja, prevzel je vso skrb za otroke. Imela sem občutek, kot da sem lastni družini naložila ogromno breme. Poleg tega, da so se obremenjevali z mojo boleznijo, so bili potem obremenjeni še z vsem dodatnim delom. Bolezen mi je vzela del, ki mi je prej pripadal; skrb za družino.

S tem se nisem nikoli sprijaznila. Verjetno tudi zato prehitevam dogodke. Mnogi pravijo, da bi morala več počivati, vendar ne morem. Če vidim, da je nekaj za narediti, naredim.

Ste ves čas verjeli, da se bo bolezen pozitivno iztekla?
Ne. Po zadnji kemoterapiji, ko je bilo res najhuje, telo se je uprlo, pa še težave s krvjo so se pojavile, sem mislila, da je z mano konec. Prej, do šeste, sedme kemoterapije, pa sem verjela, da bo se bo zame srečno izteklo in sem redko pomislila na slab konec.

Kemoterapija te spravi tako daleč, da začneš izgubljati upanje. To je tudi njena funkcija, da ti zruši celoten sistem, da ti uniči vse celice. Tega sem se zavedala, pozanimala sem se o vsem, pa vendar je bilo težko. Težko je tudi sprejeti, ko katera od bolnic z rakom dojk umre. Takrat se začneš spraševati, v katero skupino spadaš. Med preživele ali obratno.

"Onkološki inštitut je v času zdravljenja zame predstavljal oazo miru in sreče, zato, ker sem bila vsakokrat, ko so mi tam sporočili veselo novico, neskončno srečna." | Foto: Ana Kovač "Onkološki inštitut je v času zdravljenja zame predstavljal oazo miru in sreče, zato, ker sem bila vsakokrat, ko so mi tam sporočili veselo novico, neskončno srečna." Foto: Ana Kovač

Vas je beseda onkolog, onkologija, onkološki inštitut strašila?
Na začetku da, na koncu pa ravno obratno. Onkološki inštitut je v času zdravljenja zame predstavljal oazo miru in sreče, zato, ker sem bila vsakokrat, ko so mi tam sporočili veselo novico, neskončno srečna.

Seveda se ti pred pregledom porajajo različna vprašanja in dvomi, ali nekaj čutim, ali ne, je žleza zadebeljena ali ni, in podobno. In ko ti potem onkolog reče, da gredo izvidi na bolje, si srečen. Zato sem se tam vedno počutila varno. Vedela sem, da tam znajo poskrbeti zame, me potolažiti, da imajo vse specialiste na enem mestu, …

Zdaj, ko pa sem preživela že toliko hudega, pa me moti dejstvo, da se moram zaradi zdravil vsak mesec vračati tja. Želela sem si, da bi zdaj na onkologijo lahko pozabila.

Želela bi si življenja brez tega, da imam v opomniku datum za pregled na onkologiji.
[Katja Forštner]

Seveda je nekaj povsem drugega ko prvič prideš tja in dobiš mapo onkološkega inštituta. Tisto je močna šok terapija za psiho, še posebej če tja prideš v mojih letih in vidiš, da si po starosti tam velika redkost.

Zdi se mi, da sem ravno zaradi tega po onkološkem hodila še bolj nasmejana. Ker sem želela vsem pokazati, da sem tako mlada z rakom, pa vseeno ostajam nasmejana.

Sicer pa na onkologiji točno veš, kdo je tam prvič, vse se da razbrati z zaskrbljenih obrazov ljudi.

Kako ste občutili poglede ljudi v obdobju, ko ste ostali brez las, obrvi, trepalnic, …? Ljudje so vas verjetno opazovali in šepetali med seboj. Vsi to počnemo. Vsi vemo, kaj takšne kape in rutice označujejo.
V bistvu so za menoj bolj pogledovali mladi, starejših to ni tako vznemirjalo. Najprej sem v javnost hodila z ruto, potem sem si nabavila luštne kape z rožicami in v teh sem se, še posebej dokler sem imela obrvi in trepalnice, počutila lepo. Vse znance moram pohvaliti, ker so v času bolezni zame lepo skrbeli s komplimenti, češ, da mi ni videti, da sem bolna. Čeprav veš, da to ni res, ti seveda vsaka lepa beseda godi.

"Vse znance moram pohvaliti, da so v času bolezni zame lepo skrbeli s komplimenti, češ, da mi ni videti, da sem bolna. Čeprav veš, da to ni res, ti seveda vsaka lepa beseda godi." | Foto: Ana Kovač "Vse znance moram pohvaliti, da so v času bolezni zame lepo skrbeli s komplimenti, češ, da mi ni videti, da sem bolna. Čeprav veš, da to ni res, ti seveda vsaka lepa beseda godi." Foto: Ana Kovač

Ste se po izgubi dlak počutili manj lepo? Ste se izogibali ogledalom?
Skoraj vsako jutro sem se, potem ko sem otroke odpravila v šolo, najprej od napora in vsega hudega razjokala na preprogi in ko sem vstala, sem se zagledala še v ogledalu in lahko sem se razjokala ponovno. Joj, bilo je, kot bi snemala komedijo!

Pred boleznijo sem bila dolgolasa, urejena, poslovno oblečena, potem pa je vse to izginilo. Ostala sem brez las, videti sem bila grozno in nič lepega nisem mogla obleči. Nisem se počutila dovolj lepo in samozavestno, da bi si oblekla kaj takega. Stalno sem nosila hlače in na koncu že močno pogrešala tisto žensko noto.

"V največjo uteho so mi bili ..." (Kliknite za ogled videa!)

Kaj vam je bilo ob srečanju z ljudmi najtežje?
Njihovi objemi. Ker takrat začutiš, da si občutljiv. Ne da se ne bi marala objemati, ravno nasprotno, ampak tisti trenutek sem vedela, da me nekdo objema zato, ker se mu smilim in ker potem avtomatsko misliš, da si predstavlja, da boš umrl.

Vam je težko govoriti o bolezni?
Ne, s tem nikoli nisem imela težav, je pa res, da nikoli nisem mogla izreči stavka: Raka imam. To novico sem večini prijateljem sporočila z SMS-om, preden smo se srečali. Tega stavka namreč nisem mogla izgovoriti.

Kako so se odzvali?
Tolažili so me, češ da bodo pregledi pokazali, da mi ni hudega, ker niso vedeli, da imam raka že potrjenega.

Z družino si želi predvsem ustvarjati spomine in vzpostaviti atmosfero, v kateri se bodo vsi imeli lepo. | Foto: Ana Kovač Z družino si želi predvsem ustvarjati spomine in vzpostaviti atmosfero, v kateri se bodo vsi imeli lepo. Foto: Ana Kovač

So vas obiskovali?
Nekateri da, drugi ne, in to razumem. Tudi meni je težko na obisk k nekomu, ki je bolan. Ko ne veš, ali se lahko pogovarjaš o bolezni ali ne.

Skratka, želela sem si njihove družbe, še posebej v hudih dneh, da bi mi dan hitreje minil. V tem času sem na novo sestavila lestvico prijateljev.

Kako ste se v času bolezni spremenili kot mama?
Prej boleznijo sem želela imeti vse pod nadzorom, po "regelcih", danes nimam več tako močne potrebe po tem. Želim, da imata moja otroka otroštvo, da se z njima igram. Seveda si še vedno želim discipline, ni pa najpomembnejša stvar. Ko zunaj sije sonce, sta lahko zunaj, ne bom sitnarila, da se morata učiti.

Vidim, kako kratko je življenje in želim, da ustvarjamo spomine, da se imamo lepo. Red in disciplina morata biti, a v merah zdravega otroštva.

 

Ne spreglejte