Sreda, 12. 2. 2014, 13.49
8 let, 7 mesecev
"Vedno iščemo nekoga, ki nam je po notranji vsebini najbližji"
Kako se pripraviti na zakon in zakonsko življenje, da bomo znali zaužiti srečo, ki jo ponujata, namesto da se izgubljamo v težavah, iz katerih ne moremo splavati? Je sploh mogoče, da se zakonca ne prepirata za vsako malenkost? Na brezplačnih pripravah na sveti zakon lahko izveste vse o tem, nekaj malega pa nam je razkril dr. Christian Gostečnik, ki se s to temo ukvarja že več kot 25 let. Na Teološki fakulteti v Ljubljani medtem na študiju za zakonsko in družinsko terapijo že vzgajajo nove rodove terapevtov.
Kako, da teolog in pater vodi priprave na zakon, če tega ni nikoli izkusil? Odlično vprašanje, boljšega ne morete postaviti. Ljudje, ko iščemo odnos, katerikoli odnos – prijateljski, v samostanu, partnerski, fant ali dekle –, pravzaprav vedno iščemo nekoga, ki nam je po notranji vsebini najbližji. Pravimo, da se ljubezen in zaljubljenost rojevata v prvih treh letih življenja, da ljudje zasledujemo neko globoko, organsko bomo rekli, hrepenenje, ki je tako močno, da se telo odloči, kdo ti je blizu in kdo ti je privlačen. In da je to neka osnova, ki je nezavedna, ki je niti ne poznamo niti ne vemo zanjo.
Terapevti sprejemamo ljudi, ki so istospolni, dvospolni, heterospolni itd. Mi res nismo nikoli tega doživeli, a saj ni nujno, da terapevt doživi ravno vse, v nas so zametki vsega tega. Z vsakim moškim in vsako žensko se psihoterapevt sreča na neki globinski osnovi in zdaj je samo vprašanje, kaj iz tega naredi. Ali to razume, ovrednoti, analizira, sočustvuje in skupaj s klientom tudi raste ali pa tega ne zmore in tega ne dela. In ljudje smo si tukaj blizu. Jasno je, da ni nobena izkušnja bolj močna kot tista, ki jo ima vsak osebno, ni pa nujna za terapevta, samo to govorim.
Kakšno je torej vaše konkretno delo? Priprava na zakon je prepoznati vse to, o čemer sva govorila. To ni neko filozofsko, teološko, antropološko, sociološko ali psihološko razmišljanje o tem, kaj naj bi zakon pomenil. Ljudje se pravzaprav sploh ne razumemo, niti ne vemo, da se ne, dokler ne pridemo tja. Priprava na zakon je ozavestiti vse to, kako in zakaj k nekomu prihajaš. Tukaj imam predzakonce, ki hodijo na pripravo v povprečju dve leti, na vsaka dva tedna.
To pa ni malo? Ja, in vse se osvetljuje: kje je njihov oče, kje je njihova mama, kje so njihovi vplivi, kaj par dela v življenju, na katerih področjih se dva samo pogledata in je konflikt, kje lahko rasteta … Tako se rodi tista temeljna odločitev, ali bova zdaj igrala stare drame ali ne. Ko zaljubljenost malo zvodeni oziroma izpuhti ali odcveti, kaj potem? Ugotoviš, da človek, ki ti je bil tako strahovito blizu in privlačen, naenkrat postane najhujša nočna mora, ker ni tvoj najboljši sogovornik, hkrati pa najboljši sogovorniki in guruji niso privlačni.
O vsem se lahko dogovoriš, lahko se vse pogovoriš, ampak nekaj manjka. Lahko pa je nekdo najbolj nerazumevajoč in nesočuten v nekih osnovnih stvareh, ampak bo tako strašno privlačen, da ne moreš brez njega. Kaj je zdaj prav in kaj narobe? Ja, telo se odloči in razreševanje vseh teh starih travm je lahko za vsak odnos včasih zelo tragično in žalostno, pravzaprav pa je to napredek, tam dozorevaš. Je pa stvar odločitve, ali hočeš v to zagristi ali ne.
Torej je priprava na sveti zakon pravzaprav že poštena psihoterapevtska obdelava? Je ozaveščanje preteklosti, da jo lahko prekineš in začneš svoje življenje. Samo to. Ozaveščanje. Seveda sledi tudi molitev ali duhovna komponenta. Nujno je, da jo ljudje sprejmejo, ker grejo na podlagi tega lahko naprej. Velikokrat je težava, da imamo duhovnost in psiho "za zraven", tisto, kar živimo, pa posebej. Ne povezujemo teh področij.
Katere stvari je najtežje predelati? So določene stvari v življenju, ki so nepovratne, so kakšne rane, ki so nas tako močno prizadele, da čez to ljudje ne morejo. Recimo nezvestoba in zlorabe vseh vrst so stvari, ki so v življenju tako moteče, da rečeš: "Ljubim te na način, da pustim, da odideš, ker ne morem s tem živeti ali pa ti ne moreš." Gre za zaupanje, strah, ki je tako globoko zažrt v naš organizem, da je nemogoče s tem živeti, in ljudje se takrat razidejo.
Imamo polno takšnih zakonov in zvez, ki jim pravimo sistem "Lassie se vrača", ko moški odide in je razočaran nad svetom, nato pa pride spet nazaj. Ali pa dama začne zasledovati svoje življenjske sanje in hrepenenja, ki jih nikoli ni uresničila, in jo svet razočara, ker vse, kar ji je obljubljal njen guru, ni resnično, in pride spet nazaj. In ta dva se spet srečata, da se še bolj ranita, da se še bolj razideta. To so te travme v življenju. Tukaj se lahko odločiš in začneš graditi odnos ali pa ne. To je odvisno od dveh posameznikov, ki jih v to ne more nihče prisiliti. Ampak krščansko ni trpeti, krščansko je povedati, ker to je večje trpljenje. Večji napor se je umiriti v sebi in povedati, kako ti je, kot biti tiho in se delati, kot da ni nič, ter iti dalje. Mi velikokrat rečemo, da moški pozabi, odpusti pa ne, in to ga vodi skozi. Ženska pa odpusti, a ne pozabi. Na koncu pa smo na istem.
Je ljudi zelo sram, ko zadenete ob boleče točke? Čedalje manj, mislim, da je Slovenija zelo napredovala v tem, da smo spoznali, da je to mentalna higiena, ne sram, ker imamo vsi težave. Sram je ne zaščititi se in ne iti nekam, kjer lahko stvari razrešiš in daš ta sram stran, kjer rečeš, da sva midva in da se bova zaščitila, da bova začela graditi svoj odnos. Dokler tega ne delata, se zaradi težav lahko nenehno sramotita po vsem svetu.
Ali parom poveste, da niso za skupaj, ali morajo to sami ugotoviti? Če jim mi povemo, da niso, nam bodo dokazovali, da so za skupaj, zato raje dovolimo, da to sami ugotovijo. Dokler se sami ne zavedamo stvari, najglobljih doživetij v življenju, nam noben strokovnjak ne more pomagati. Nekdo se lahko odloči in reče, da bo hodil k nekomu, ki mu bo pomagal zrasti, vendar mu ne bo. Nihče ti ne more pomagati. Mi imamo to notranjo rast. Tako kot otroku nihče ne more pomagati, da bi zrastel, lahko pa z njim sodelujemo, ga spremljamo, lahko smo z njim in ga spremljamo pri razvoju, mu pomagamo, da se notranje umirja, da doživi to lepoto življenja in da raste v življenju. Ne moremo pa te rasti dajati, lahko le sodelujemo in smo sopotniki. In vprašanje je, ali so se ti ljudje pripravljeni odločiti za to, ker je tukaj pogojna ljubezen, to pomeni, da dva z obeh strani gradita odnos in sta soodvisna, kajti ta soodvisnost je bodisi katastrofa bodisi sreča in najgloblje zadovoljstvo, ljubezen.
Kaj morajo pari v pripravah na sveti zakon početi v praksi? Mi jim ne dajemo kakšnih prav konkretnih domačih nalog, poskušamo si stvari predstavljati in jih predelovati. Veliko parov je recimo strah bodoče tašče ali tasta, matere, ki te ne pusti od doma. Ali pa vprašanje, čigav dan je poroka. Poroka je izključno vajin dan, prvi dan vajinega novega življenja, in za vse se odločata skupaj. Vsi preostali smo sodelavci, prihajamo na poroko zaradi sebe, za vaju, če ne moramo priti zaradi sebe. Ali lahko začnemo razmišljati na ta način?
Pogosto je težava v tem, kje bosta živela. Pri starših, ki so gradili hišo, dali znoj in kri zanjo? Kako se odločiti, da boš odšel od doma, od koder te ne pustijo, ker te imajo tako zelo radi? Ali si lahko ustvarita svoje življenje? To so stvari, o katerih začnemo razmišljati, in vemo, da ni pomembno, kje živiš, ampak kdo si in kaj nosiš s sabo. Vemo, da starši, ki ljubijo svoje otroke, tem pomagajo, da odidejo od doma. Kaj pa, če ti starši niso taki, da bi otrokom pomagali oditi od doma, ker so tako posesivni in so jim otroci edini smisel življenja, zaradi česar jih držijo doma in jim vzbujajo krivdo? Kako se od tega ločimo? S temi procesi se ukvarjamo. S tem, kako pomagati tem ljudem, da bodo zrasli iz tega.
In ko zrastejo? Potem vedo, da bo dom vedno ostal, saj starši ne bodo šli nikamor, bodo pa zagotovo nekaj izgubili, če bodo ostali tam s starši. Zakon bo vedno na razpotju, njun odnos bo vedno na razpotju. Dobro, to ne pomeni, da ni veliko prijetnih, dobrih, ljubečih, iskrenih in sočutnih staršev v Sloveniji in da ni krasno z njimi živeti, ampak so tudi tam nujne razmejitve.
Se vam zdi, da smo Slovenci kot narod zelo posesivni? Zelo. Imamo dva ekstrema, zavračujoči rečejo, da so otroci dovolj stari, in jih pustijo, drugi pa so posesivni. Vmes pa je to zdravje. V pripravah na sveti zakon se lahko ljudje pogovorijo o stvareh, ki jih sicer potem rešujejo dvajset let, ko so poročeni. Pari se prepirajo zaradi nekaj (osnovnih) stvari: najprej se prepirajo zaradi staršev, tasta in tašče, vedno zaradi spolnosti in zaradi denarja ter vzgoje otrok. A vse to je pravzaprav sekundarno. Primarno je to, ali sva midva pripravljena graditi odnos. Ali sva se odločila, da sem jaz najboljša različica ženske in dam svoje najboljše, sebe, v ta odnos? Enako velja za moškega. To je jedro vsega, preostalo pa so derivati vseh teh zapletenih odnosov.
Pa se je smiselno na primer pogovoriti s taščo, če veš, da je zmaj? Tvegati ali ne? Pogovarjati se s taščo je vedno tvegano. No, če se je tašča pripravljena pogovarjati s svojo snaho, je to velika milost, ampak naj se sin pogovarja s svojo mamo in hčerka z očetom in nikoli naj snaha ne razrešuje svojih težav s taščo, ker ne bosta nikoli nikamor prišli. To ne pomeni, da ne smeta biti prijazni in se pogovarjati. Nekatere tašče in snahe se pogovarjajo in so najboljše prijateljice, se slišijo, se razumejo.
Poznamo pa tudi boleče primere, kjer se ti dve absolutno ne razumeta, vemo pa tudi, da sin in mati nikoli ne moreta biti prijatelja. Če sta, nekaj ni v redu, ker sta večno sin in mati. Če mati ob sinovi ženi doživi težave, to pomeni, da sta si najbrž preveč podobni oziroma da ni nikoli sprejela sinove izbire, kar je največja žalitev sina, ne snahe. Ni sprejela sinove izbire, torej ne sprejema sina. On je namreč poročen z njo, ne ona. Tam se bodo samo rodili njeni vnuki in zgolj od nje je odvisno, kaj bo naredila. Ali se bo vtikala v ta zakon, kar je vedno narobe, ali pa bo lahko prišla na obisk, se pustila pogostiti in odšla.
Ali ni čudno, da se ne razide več ljudi, kot se jih? Po svoje ni samo čudno. Raziskave so pokazale, da se 94 odstotkov svetovne populacije še vedno želi poročiti ali živeti v neki zvezi, ki je kot poroka. Zakaj, če ta institucija ne deluje? Zaradi tega, ker smo si privlačni in ker tam zahtevaš neko zvestobo. Nihče se ne poroči in si reče: "Bomo videli, koliko časa bo šlo."
Vsi se poročijo za zmeraj. Da, temeljna želja, ta ekskluzivnost in monogamnost, ki jo imamo v življenju, je tam. Če tega ne dosežemo, začnemo pri sosedu iskati, ali je pri njem kaj lepšega, in kmalu ugotovimo, da ni šlo. Predzakoncem tudi rečemo, da je pogoj, da obiskujejo naš tečaj, to, da sta ta čas samo vidva, da ne iščemo novih ljudi, da se tukaj pogovorimo do konca, karkoli že je. In da znata moliti drug za drugega, zase, da se uredita. Če ne bo šlo, se lahko razidemo, saj to ni nobena obveza. Parom spodleti, ker niso ozavestili odnosa.
Je na koncu vašega tečaja treba opraviti izpit? Izpit je poroka in skupno življenje.