"Veselja do dela ti nihče ne more podariti"

Dr. Aleksander Zadel je doktor psihologije, soustanovitelj kadrovske agencije Competo, zaposlen pa je kot direktor Inštituta za osebni razvoj Corpus, Anima, Ratio. Predava in raziskuje na Univerzi na Primorskem in Inštitutu Andreja Marušiča, kjer je soustanovil Oddelek za psihologijo.

Na uvodnem SOF-ovem omizju ste razpravljali o talentu. Iz kakšnega testa je torej pravi talent? Najprej moramo vedeti, za katero področje se posameznik zanima in kakšne rezultate od njega pričakujemo. Na primer košarkarji morajo biti eksplozivni, hitri, visoki, nabere se cela vrsta značilnosti, ki opredeljujejo zmožnosti in potenciale, da bo nekdo talentiran ravno na tistem področju.

Tisto, kar je na vseh področjih najpomembnejše, pa je strast. Strast na področju, kjer imaš ta potencial, in mešanica obojega je talent. Da pa bi se ta talent realiziral, je najpomembnejša vaja. Vaja, delovne navade in trening delajo mojstra.

Med mladimi kreativci je veliko talentiranih posameznikov, ki jim ne manjka strasti, a kljub temu ne uspe vsem … Veselja do dela ti nihče ne more podariti, a marsikdo te lahko nekaj nauči, ti da znanje. Veliko ljudi se nad nečim navduši zaradi trenda, a ko pridejo na to področje, vidijo, da je za to kuliso veliko dela, znoja, premikanja meja, usklajevanja, pogajanja, in takrat marsikdo izgubi voljo. In tako od tega, da bi delal nekaj izjemno kreativnega, ostane to, da na koncu opravljaš neko klasično, rutinsko službo. Sicer ne živiš nekega kakovostnega življenja, a vsaj zmoreš opraviti to, kar se od tebe pričakuje.

Kaj v mladosti najbolj vpliva na razvoj talenta? Starši imajo seveda največji vpliv na to, kako se bo otrok razvijal. V otrocih je treba čim dlje vzdrževati veselje in radost ob učenju novih stvari in tega ne ubiti s postavljanjem mej. Le tako se strast do neki stvari lahko razvija naprej.

A ti otroci prej ali slej trčijo ob šolski sistem, ki pa je izrazito rigiden, zahteva poslušnost, sledenje in avtomatizirana vedenja, ki sicer v tistem okolju prinesejo neki rezultat – imaš lepe ocene, imajo te radi –, a to v resničnem življenju morda sploh ni uporabno. In to se vse bolj kaže, naše znanje iz osnovnih, srednjih šol se izkaže za neuporabno na zahtevnem trgu dela.

Je odgovornost pri tem tudi na medijih? Bi morali mlade bolj navduševati, jim vlivati več upanja za prihodnost? Seveda. Mediji imate velik družbeni vpliv in velik doseg, ste zanimivi in ljudje smo radi informirani. To strast lahko ohranite z deljenjem dobrih novic in ne z opozarjanjem na ekscese, drame in tragedije. Ko mediji promovirajo zdrav način življenja in ne bolezni, se zgodi obrat v vedenju ljudi. Če promoviramo zdravo hrano, je drugače, kot če se borimo proti drogam. Več mladih se za zdravje odloči zaradi njegove promocije, kot če nekaj prepovedujemo.

Torej imajo pozitivne novice več vpliva od negativnih? Tako je, zgodbe moramo delati iz dobrih stvari.

Kaj bi svetovali mladim, ki so nekje vmes izgubili navdih? Izguba navdiha je posledica stanja duha v naši družbi. Mladim bi svetoval, da vsako minuto življenja porabijo aktivno, tudi ko gre za zabavo. Naj se mrežijo, spoznavajo ljudi, iščejo mentorje, priložnosti v poslu. Lahko se zgodi, da vas na razgovorih devetkrat zavrnejo, ampak desetič morda pride vaš trenutek, ko se bo kozmos poklopil in vam bo nekdo dal priložnost.