Sreda, 8. 6. 2011, 13.02
8 let, 7 mesecev
Elba: izgnanemu Napoleonu ni bilo hudega
Midva, mlad par brez otrok, imava pri počitnicah najraje preverjeno klasiko. Najraje lenariva na sredozemskih plažah (zaželen odtenek morja: turkizna) in se ob pokušanju lokalnih specialitet in značilnih alkoholnih napitkov pretvarjava, da sva gurmana. Italijanski otoček Elba septembra: odlična izbira.
Logični obcestni znaki v Italiji: prijetno presenečenje
Italija je čudovita v nešteto pogledih, a cestni promet pač ni eden od njih. Njihovi vozniki šepajo pri bontonu, ceste pa pri razumljivih kažipotih. Čeprav se vsi sodobni popotniki brez navigacije obvezno opremimo z natančnimi navodili s spleta, v Italiji včasih še najbolj pozornim in potrpežljivim sovoznikom prekipi in naivno natisnjene napotke le še besno zalučajo skozi okno.
Pripravljena sva bila na najhujše in zato naju je prijetno presenetilo, kako natančno in vztrajno so naju obcestni znaki opozarjali, kje morava do pristanišča v Piombinu. Mala malica. Dobesedno, saj nama je ostal še čas, da sva se okrepčala s tramezzinijem in ležernim srebanjem kave, ki je v Italiji, po najinih izkušnjah, še v največjih beznicah pripravljena skrbneje kot v elitnih kavarnah naše prestolnice. Da je bil začetek počitnic še brezskrbnejši, so v postojanki prodajali tudi vozovnice za trajekt.
Otoške plaže: turkizne spogledljivke
Enourna 20-kilometrska plovba je, razen za nekaj lajajočih štirinožnih sopotnikov, minila mirno, posebej ob preučevanju novega zemljevida (za pet evrov!), kjer so bile posebej označene (in fotografirane) najlepše plaže otoka, atrakcije, ki so naju, poleg romantičnih vasic, tako ali tako najbolj zanimale. Ves počitniški teden bi se lahko, brez slabe vesti, da nisva užila otoka v celoti, kopala tudi na eni plaži, a so bile podobe preveč vabljive, da bi ostala zvesta eni. Klasično peščen zalivček Morconi, robinzonska Sansone z belim peskom, več kilometrov dolga Biodola . Vse po vrsti kristalno turkizne spogledljivke. Še tista v majhnem severozahodnem letovišču Saint Andrea, kjer je bil najin penzion – več kot sprejemljiva.
Filmsko fotogenične gorske vasice
Tako sva se po otoku ves čas premikala počasneje, z več postanki na razglednih točkah, predvsem v gorskih vasicah, kot so Marciana, Poggio in Capoliveri. Resnici na ljubo: ko vidiš eno, vidiš vse. To seveda ne pomeni, da s svojimi kot nalašč malce dotrajanimi, a skrajno stiliziranimi rumenkastimi fasadami, zelenimi naoknicami (ki so na otoku očitno zapovedane), cvetočimi rožami, na balkonih sušečim perilom in pred hišami parkiranimi vespami niso prav po filmsko fotogenične in vredne obiska.
Na Elbo pride veliko ljubiteljskih gorskih kolesarjev in poln kombi takšnih se je znašel tudi v našem penzionu. V najinem primeru je šlo za glasne Italijane, ki niti ob poznih nočnih povratkih, sodeč po živahnosti njihovih besed, niso kazali nikakršnih znakov utrujenosti po celodnevnem gonjenju kolesa v klanec. Seveda so bili še polnejši pogovorne energije zjutraj, ko smo si delili zajtrkovalnico.
Jutranjim piškotom sledili celodnevni kulinarični ekscesi
Piškoti in rogljički ob kavi, tako nekako si Italijani predstavljajo prvi dnevni obrok. Tudi pri nas ponudba ni bila nič kaj pestrejša, a nič za to. Kulinarična razvajanja prežijo na vsakem koraku. Za prvo malico (nekakšen "brunch") sva jedla "paninije" (sendviče), vmes luknjo pokrila s kakšno kepico slastnega "gelata" (sladoleda), si pozneje stresala parmezan po testeninah (kjerkoli, amaterska priprava je pri naših sosedih nedopustna), zvečer pa se na balkonu krepčala s kruhom, namočenim v olivno olje, pestom in občasno s kakšno rezino goveje bržole. Vse skupaj sva redno zalivala z buteljkami tamkajšnjega zvrstnega rdečega vina elba rosso. Na finančno ekscesnih večerjah v gostilnah z belimi prti sva si mazala roke s školjkami in drugimi plodovi morja, sicer lokalnimi specialitetami.
V pristaniškem mestu Portoferraio, od koder sva odplula nazaj na celino, me je zadnji dan še enkrat zapeljeval ves prej videni spominkasti kič. Tokrat se mu nisem mogla upreti. Izkupiček: dišeča mila, buteljke, majica, podloga za miško, zvezek in kemični svinčnik – vsi s potiskom otoških plaž ali zemljevida, keramična ploščica za na steno in pomorski kompas iz starinarnice. Zraven še okoli 1200 fotografij na spominski kartici in, če si privoščim malce "pocukranosti", ravno toliko lepih spominov na še ene počitnice v objemu Sredozemlja.