Goa, hedonistični košček Indije

Ležanje pod palmo, dobra in poceni pijača ter jedača, žur do jutranjih ur in prijazni ter umirjeni ljudje pa je vse, kar popotnik potrebuje po napornem potovanju po ostalih predelih Indije. Pot v Goo se je pričela na železniški postaji v Mumbaju (nekdanji Bombay), kjer naju je s punco neznanec prepričeval, naj greva na nočni vlak za Goo. "Sigurno ima svojo računico, prevarant je," sva sklenila na podlagi preteklih izkušenj in mu odgovorila, da že veva za ekspresni vlak, ki je veliko hitrejši. Hitrejši v teoriji, kajti namesto osem ur, kot obljublja priljubljeni vodnik, smo se vozili 12 ur. Možakar, kdorkoli si že bil, oprosti. Nočni vlak je res veliko boljša opcija.

Raj z vztrajnimi prodajalkami

Pozno popoldne sva prišla v največje mesto te indijske zvezne države, v Margao. S taksistom se nama sploh ni dalo pogajati za ceno prevoza: "Naravnost v Benaulim," sva mu slabovoljno zamrmrala po naporni vožnji z vlakom. Pol ure in že sva bila na plaži, pod palmo, posedena za mizo obloženo z morskimi jedmi, z zasluženim pivom v roki ter s pogledom na sončni zahod. Hitro nama je bilo jasno, zakaj je bila to mnoga leta najbolj priljubljena destinacija hipijev s celega sveta. Ali človek potrebuje še kaj drugega? Ne, sem sva se celo vračala. Benaulim v Goi je mestece z eno najlepših in najmirnejših plaž, kamor po večini zahajajo ljudje, ki skušajo delati čim manj, ležati na plaži, dobro jesti in dobro piti. Majhen raj katerega mirnost kazijo vztrajne prodajalke lokalnih umetnin. "Mister, please help my business, come to my shop," je poziv, ki se ga na plažah Goe sliši vsake pol ure. Tista trgovina je potem na pesku pogrnjena ruta, na kateri so vse ogrlice, zapestnice, verižice in sariji. Dobra volja človeka hitro mine, ko pred tem prijazna gospa, sedaj z ognjem v očeh pove desetkratno ceno iste zapestnice, kot sem jo videl v trgovini. Tudi Goa je Indija, kjer je borba za obstanek na vsakem koraku, barantanje pa obvezno povsod, kjer cena na izdelku ni navedena.

Krave na krožnikih namesto na cesti

Ker normalen človek pretiranega lagodja ne more trpeti prav dolgo, sva jo mahnila malo severneje proti prestolnici Goe, v Panjim (izg. pandžim). Miniaturna Lizbona ti ne daje občutka, da si v Indiji. "Kje so krave, kje so kravjeki na cesti," sva se spraševala. Seveda, mnogim prebivalcem Goe govedina še presneto tekne, saj so po večini katoličani, ki krave nimajo za sveto žival. Krave so tukaj na krožnikih in ne na cesti. Narobe svet v primerjavi z ostalo Indijo. Panjim je luštno mestece, s kavarnami v sredozemskem stilu, pisanimi stavbami, s pestro izbiro oblačil zahodnih znamk po vzhodnih cenah in največjo turistično atrakcijo za Indijce - križarjenja Santa Monica. Gre za enourno križarjenje po reki z zabavnim programom, katerega se po večini udeležujejo družine indijskega srednjega sloja. Zabavni program sestoji iz nastopa glasbene skupine s spremljavo na sintesajzerju. Na plesišču najprej trdi kot kamen stojijo prestrašeni otroci, kasneje zadržano zaplešejo možje z ženami, do konca pa se razživi, ko v akcijo stopijo pravi dedci. Predstavljajte si svoje očete in strice, ki zaplešejo na družinskem pikniku, se vmes nežno objemajo, ob hitrejših ritmih pa razmetavajo kot na kakšnem punk koncertu.

Moški pari

Goa je za indijske razmere zelo liberalna država, vendar so tudi tukaj prizori fanta in punce, ki se držita za roke, prava redkost. Na plažah je videti precej moških, ki se sprehajajo z roko v roki, med pogovorom pa drug drugega držijo za kolena. Vse to je še bolj očitno drugje v Indiji. Večinoma ne gre za istospolna nagnjenja, saj se podoben vzorec ponavlja povsod, kjer je izkazovanje nežnosti med žensko in moškim v javnosti ni zaželeno. "This is not India love," nama je zatežil mimoidoči, ko sem punco držal čez boke. Od kod vas je potem tako veliko?

Kdaj, kako, kam? Najprimernejši čas za obisk Goe je od novembra do februarja, ko je vreme idealno. Marca prične naraščati vlažnost, ki vrhunec doseže junija s pričetkom monsunskega obdobja. Monsunsko obdobje v Goi traja od junija do septembra. Glede na izkušnje pisca teh vrstic je v monsunskem obdobju pričakovati kakšen deževen dan, kakšno popoldansko nevihto, sicer pa je tudi več tednov lahko popolnoma sončno vreme.

Naravnost v Goo letijo nekateri evropski čarterji, drugače pa se v Goo najhitreje pride z letom iz Mumbaja ali pa z nočnim vlakom iz Chhatrapati Shivaji Terminus (CST) železniške postaje, ki se nahaja v bogatejšem in bolj urejenem delu Mumbaja, v Churchgateu. Če se boste za CST pozanimali pri domačinih, raje vprašajte za VT (izg. vi-ti), ki je okrajšava za staro angleško ime postaje, ki se je še pred nekaj leti imenovala Victoria Terminus. Indijsko ime postaje se namreč še ni uveljavilo.

V času počitnic v Evropi so namestitvene zmogljivosti v Goi rezervirane več dni vnaprej, tako da je sobo priporočljivo rezervirati pred prihodom. Še posebej to velja za Panjim in plažo Palolem. Najbolje je rezervirati neposredno v hotelu, brez posrednikov, saj sta tako soba ali bungalov veliko cenejša. Telefonske številke so v vseh vodnikih za Goo, dobite pa jih lahko tudi od ostalih popotnikov ali v drugih hotelih.

Za počitek je najbolj primerna plaža Benaulim, za gurmane Baga, za žurerje Anjuna in Palolem za ležanje pod palmo.