Kje so se Ljubljančani kopali nekoč in kje se lahko kopajo danes?

Ilirija, eno od najmodernejših srednjeevropskih kopališč Ljubljansko kopališče Ilirija so odprli leta 1929, takrat je bilo eno od najmodernejših v Evropi. Gradnja je stala pet milijonov tedanjih dinarjev, dva milijona je prispeval letalski konstruktor in načrtovalec športnih objektov Stanko Bloudek. Poleg velikega olimpijskega bazena so pozneje odprli tudi majhen zimski bazen.

Še pred drugo svetovno vojno je ljubljansko kopališče pri svojih štirih letih prvič obiskal tudi takrat Bežigrajčan Tomaž Potza, danes strasten plavalec, ki vsaj petkrat na teden del svojega dneva preživi v bazenu. Svoje spomine na ljubljanska kopališča, med njimi tudi na tisto v Ljubljanici na Špici in Kolezijo, pa je z občinstvom v okviru projekta Moje ulice, večletnega procesa zbiranja pričevanj in zgodb o Ljubljani, delil v Vodnikovi domačiji.

Kopanje v Iliriji je bilo imenitno Mesto najmodernejšega mestnega srednjeevropskega kopališča si je bazen Ilirija prislužil tudi s tem, da je imel skakalni stolp, 100-metrsko skakalnico, urejene kabine in prho. In to še ni vse, kar je ob ležernem ali nekoliko bolj športno nabritem kopanju in plavanju omogočala. Ob bazenu sta namreč svoje storitve v Kraljevini Jugoslaviji ponujala tudi frizer in pediker.

Ilirija nekoč

Ilirija danes

Kopanje na Ljubljanici

Mestno kopališče na Ljubljanici, na Špici, so Ljubljančani ob dogajanju na Livadi zgradili leta 1906. Tamkajšnje kopališče je namreč zasedal elitni klub s kopališkim delom in čolnarno, namenjeno predvsem mestni smetani, naklonjeni Avstrijcem.

Na Špici so leta 1927 prvič organizirali plavalno tekmovanje za naslov slovenskega prvaka, dve leti pozneje so tekmovanje preselili na novi bazen Ilirija. Na mestnem kopališču so potekala tudi tekmovanja v vaterpolu in tekme v veslanju. Nekoliko manj vešči plavalci so se v tistem obdobju namakali v Gradaščici.

Špica nekoč

Špica danes

"Ljubljanica je kontaminirana že pri izvirih na Vrhniki, vendar se v svojem toku skozi Barje očisti zaradi prisotnih glinenih koloidov. Zato mi ni jasno, zakaj se že enkrat ne uredi stanje s kanalizacijo in izpusti pri Rakovi jelši, ki je glavni vir onesnaženja njenega nadaljnjega toka. Naj poudarim, da večina čistilnih naprav v Sloveniji ni dokončana, ker manjka zadnji, biotski del, v katerem bakterije ali pa rastline dokončno očistijo vodo nevarnih kemikalij. Pa četudi bi bili biotski deli čistilnih naprav izvedeni, ne bi delovali, ker agresivna razkužila, ki jih zlivamo v WC-školjke, pobijejo bakterije, ki naj bi očistile našo nesnago. V tujini je bilo izvedenih več raziskav, ki dokazujejo, da je na kvadratnem centimetru površin naprav, kot so tipkovnice računalnikov, mobilnih telefonov in daljincev, mogoče najti od 200- do 300-krat več bakterij kot kvadratnem centimetru površine WC-školjk. Teh naprav vsekakor ne pršimo z razkužili. Razkuževanje WC-školjk z agresivnimi razkužili je torej nepotrebno in škodljivo," stanje v Ljubljanici predstavlja naravovarstvenik Anton Komat.

Kolezija nekoč

Kolezija danes