Planinsko polje

In podobno, kot sosednje Cerkniško jezero, se tudi Planinsko polje enkrat ali dvakrat na leto spremeni v prostrano jezero iz katerega rastejo le še krošnje dreves.

Izvir vijugaste reke nas preseneti na južnem delu polja, kjer se voda privali iz Planinske jame. Nekaj sto metrov nazaj, še globoko v zavetju podzemlja, se skupaj zlijeta dve reki, ki ju že poznamo od nekje drugje: Pivka, ki ustvarja Postonjsko jamo, ter Rak, ki gradi mogočne mostove v Rakovem Škocjanu. Še malo nazaj so se njegove vode pretakale tudi po Cerkniškem jezeru.

Največje zlitje dveh rek pod zemljo je to, vsaj v Evropi, če že ne na celem svetu. Ko se voda na robu Planinskega polja le izvije iz podzemlja, da reki s sedmimi imeni šesto ime na njeni poti: Unica. Kaj pa ostalih šest? Najprej Trbuhovica, Obrh in Stržen. Potem že znani Rak, Pivka in Unica. Nato pa spet za deset kilometrov pod zemljo in končno Ljubljanica.

Planinsko polje meri v dolžino le kakšnih šest kilometrov, a Unica si vzame čas in se preko polja vije dolgih 18 kilometrov. Različne kamnine so botrovale temu, da je reka iskala lažje poti, ter tako oblikovala številne okljuke, ali meandre, katerih bregove občasno krasijo košate vrbe, ki svoje veje ogledujejo v mirni vodi.

Ko reka zvijuga do druge strani polja, ji pot zaprejo pobočja hribov. Tu si Unica najde številne ponore, v katerih se spet skrije, dokler se v Močilniku znova ne pojavi s svojim sedmim, zadnjim življenjem.

Največkrat jeseni, včasih pa tudi spomladi, podzemlje podari več vode, kot pa jo vzame. Takrat se Unica izlije iz struge in ustvari jezero, ki je lahko veliko dobrih 11 kvadratnih kilometrov, ter na nekaterih delih do deset metrov globoko.

Domačini iz Laz in Planine so že zdavnaj navadili na ritem, ki ga krojijo skrivnostne vode in z malo sreče vsako leto uspejo pokositi prostrane travnike in prehiteti nepredvidljive vode. Gladina jezera že dolgo ni tako narasla kot rekordnega leta 1923. Starejši pa se še vedno spomnijo časov, ko so se na drugo stran polja nekateri vozili s čolni.

Planinsko polje je primerno za obisk v vseh letnih časih, pravzaprav celo nasprotno: treba ga je obiskati v vseh letnih časih, saj le tako lahko doživimo vse njegove podobe. Ko se sneg umakne toplemu vremenu, polje dobi barve travniškega cvetja, ki pa ga kaj lahko prekrijejo vode pomladanskega deževja. Poleti se voda skrije nazaj v strugo in takrat se je gotovo najlepše usesti v čoln in se prepustiti počasnemu toku Unice, ter uživati iz perspektive vodne gladine.

Jeseni , ko voda prekrije polje, se je za sprehod treba umakniti malo više v breg, ob mrzlih zimah pa se morda lahko kar sprehodimo po zaledeneli reki. In kar je najlepše – na polju vedno vlada neverjeten mir in samota. Ko domačini pospravijo še zadnjo mrvo, boste tu srečali le kakšnega samotnega sprehajalca, ali pa ribiča, ki muhari za lipanom.