Po čem slovi Wellington?

Na primer zgodovinski Istanbul proti birokratski Ankari v Turčiji. Pa starodavni Bern in metropola Zürich v Švici. In ali lahko za avstralske razmere starodavna Canberra kljubuje prekipevajočemu Sydneyju? Ali v Južni Afriki, kjer se mora prestolnica Pretoria za pozornost boriti tako z Johanesburgom kot s Capetownom. Še bolj v nebo vpijoči primer sta arhitekturno novozgrajeno čudo Brasilia in divji Rio de Janeiro.

Podobno je na Novi Zelandiji. Uradno je glavno mesto Wellington, mesto na sredini države, ob prelivu med Severnim in Južnim otokom. Že dejstvo, da večina mednarodnih letov leti bodisi v metropolo Auckland na severu ali v Christchurch, izhodišče za raziskovanje naravnih čudes Južnega otoka, pove veliko o tem, kakšno mesto je Wellington. Pač mesto, ki ga z lahkoto preskočite.

Ali pa tudi ne. Da bi mestu dodali vsaj malo turistične privlačnosti, so se Novozelandci odločili, da v njem zgradijo nacionalni muzej, ki je kmalu postal najbolj obiskan muzej v državi. Muzej Te Papa je kraj, kjer je na sodoben, visokotehnološki način prikazana vsa zgodovina Nove Zelandije. Že sama stavba je zanimiva, postavljena tik ob pristanišču. Gradili so jo pet let, stala je skoraj 200 milijonov dolarjev. Modernistični sivi monstrum je takoj pristal na vrhu seznamov najgrših stavb v državi. Toda ko so ga leta 1998 končno odprli, je postal najbolj priljubljen muzej v državi, kjer so združili vse nacionalne zaklade in ga Novozelandci imenujejo kar Naš kraj. Med drugim je v muzeju postavljena popolna maorska sveta hiša marae in original Pogodbe iz Waitange, ki je dogovor med Maori in belimi priseljenci o skupnem življenju na Novi Zelandiji.

Poleg tega je Wellington postal tudi žurerska prestolnica. Ker je veliko manjši in bolj obvladljiv kot Auckland, so se mladi odločili, da je noč v Wellingtonu boljša izbira kot noč v Aucklandu. Kaj da ne – vsi najljubši bari in nočni klubi so zbrani na eni ulici v središču mesta, prav na tej ulici pa so tudi vsi hostli. Tako lahko proti jutru mladci in mladenke prikolovratijo neposredno v posteljo, brez skrbi s taksiji in drugimi prevoznimi sredstvi. Skoraj tako kot v Ljubljani, kajne? Torej še en dokaz več, da sta si Slovenija in Nova Zelandija tako zelo podobni.