Po sledeh Rdečih Kmerov, 1. del

Zgodovina ni prizanesla kamboškemu narodu; francoska oblast, notranji nemiri, Vietnamska vojna, bolezni, revščina, lakota … vse to je zaznamovalo njihovo preteklost. A na žalost prava katastrofa še ni prišla. Vrnimo se v prejšnje stoletje, v leta od 1975 do 1979, ko je na oblast prišla komunistična stranka Rdečih Kmerov pod poveljstvom Pol Pota, ki je z radikalno politiko spremenila in preimenovala takratno Kambodžo v Demokratično Kampučijo. Ironično ime za deželo, ki jo je marksistično vladanje pahnilo v prepad. Ocenjujejo, da je bilo v letih Pol Potovega vladanja ubitih okoli 2 milijona ljudi, zgodil se je torej genocid nad približno četrtino prebivalstva.

Izobraženci, državni sovražniki Pol Potova politika je temeljila na strogih antikapitalističnih načelih. Evakuacija mest, odprava trgovine in denarja, prepoved vseh religij in verskih obredov, pregon vse vietnamske manjšine, to so bile le nekatere Pol Potove reforme, ki naj bi pregnale kapitalizem. Najpomembnejša je bila uvedba agrarne reforme, ki naj bi na prvo mesto spet postavila kmeta. Kmet je bil neizobražen, delaven in je slepo sledil vodji, to je za Rdeče Kmere predstavljalo nujo. Državni sovražniki pa so postali izobraženi ljudje, ljudje s svojim lastnim mišljenjem, ki bi lahko škodil novi komunistični politiki. Ljudje, ki so živeli v mestih, naj bi bili kapitalistično usmerjeni in naj bi bili tako sovražniki novega političnega gibanja.

Tako so se "znebili" odvetnikov, zdravnikov, duhovnikov in učiteljev. Prišlo je tako daleč, da so ubili ljudi, ki so nosili očala, ki so znali kakršenkoli tuj jezik ali ki so znali risati in pisati. Vse, kar je predstavljalo kapitalističen svet, je moralo izginiti; hladilniki, avtomobili, telefoni, zaprli so tudi šole in ambulante. Kmet je moral slepo slediti partiji, to je bila njegova nova naloga in njegova nova vera, drugače ni preživel. Pojdimo torej po njihovih stopinjah in spoznajmo kruto resničnost.

Blišč in beda Phnom Penha Glasen in hrupen Phnom Penh; največje in glavno mesto kraljevine Kambodže. Tu živita približno dva milijona ljudi. Nahaja se na bregu veličastne reke Mekong. Vozniki tuk-tukov in taksijev, prodajalci ulične hrane, turisti, šolarji, menihi, pisana povorka na ulicah priča o živahnosti tega mesta. A vendar se na ulici skriva veliko dokazov o krvavi preteklosti tega naroda. Blišč in beda sta tu vidna na vsakem koraku; poleg najnovejšega lexusa otroci brskajo po smeteh in iščejo hrano. Take in drugačne skrajnosti so tukaj nekaj normalnega, a za turista je to mesto vsekakor vredno ogleda.

Čez dan si lahko ogledate Wat Phnom, budistični tempelj, ki stoji na 27 metrov visokem hribčku, edinem v glavnem mestu. Pri ogledu tega templja je dobro biti pozoren na kradljive opice, ki so velikokrat agresivne do turistov s hrano. Nujen je tudi obisk veličastne Kraljeve palače in Srebrne pagode; tla te prelepe pagode so prekrita z več kot 5000 srebrnimi ploščicami, vsaka pa tehta več kot kilogram. Vreden ogleda je tudi Nacionalni muzej z čudovitimi zbirkami kmerske umetnosti. Velja omeniti še Spomenik neodvisnosti, zgrajen v spomin na državno neodvisnost od Francije leta 1953.

Znane blagovne znamke za drobiž Za ljubitelje tržnic je Phnom Penh raj. Tu lahko dodobra razvijete sposobnost barantanja in izpraznite denarnico. Zanimiv je sprehod po osrednji tržnici s hrano Psar Thmei, kjer vrvež domačinov in nekaj radovednih turistov prisostvuje tipičnem dnevu Kambodžanov. Najbolj znana je Psar Tuol Tom Pong ali t.i. Ruska tržnica. To je verjetno najljubša tržnica vseh turistov. Splošno znano je, da v Kambodži šivajo oblačila za tuje trge, tako lahko tukaj dobite originalna oblačila znanih blagovnih znamk, kot so recimo Calvin Klein, Billabong, Colombia in še bi lahko naštevali, za 10 % cene v domači trgovini. Bodite zelo pozorni, saj tudi tukaj prodajajo ponaredke.

Tokrat se bomo podali na ogled zapuščine Rdečih Kmerov. V monsunskem obdobju se zbudimo v lepo jutro, kajti plohe so navadno popoldan. Po krepčilnem zajtrku se odpravimo pred Kraljevo palačo, kjer se vozniki tuk-tukov skoraj stepejo za našo pozornost. Po nekajminutnem barantanju se dogovorimo za ceno in oglede. Naš voznik pravi, da je najbolje, da se najprej odpravimo pogledat polja smrti in nato še zapor S-21 in seveda mi mu verjamemo.

Polja smrti Ljudje so v času vladavine Rdečih Kmerov morali živeti kmečko življenje v posebnih taboriščih oziroma zadrugah. Delali so, kar so jim ukazali pripadniki režima, kot so jim ukazali in kadar so jim ukazali, skoraj brez hrane, brez pravilne zdravstvene oskrbe in kar je najhuje, brez kakršnekoli besede. Če se je kdo uprl (upreti se je takrat pomenilo že npr. zahtevati večji obrok hrane), je bil odpeljan na polja smrti pod pretvezo, da gre lepšemu življenju naproti ali pa da je premeščen na drugo taborišče. Sem so tudi prepeljali preživele iz zloglasnega zapora S-21. Tako so torej riževa polja, nekdanja polja življenja, čez noč postala polja smrti.

Vodnik nas je popeljal čez polje smrti Choeung Ek, ki leži v predmestju Phnom Penha. Na vhodu stoji spomenik vsem umrlim, v njem je več kot 8000 lobanj žrtev komunistične partije Rdečih Kmerov. Danes zelo umirjen kraj prikriva prave grozote. Ob sprehodu po ozkih poteh med množičnimi grobišči vsakogar spreleti srh. Table pripovedujejo zgodbo o težki in kruti preteklosti. Ostanki človeških kosti, ki jih najdete ob poti, so še dodatni dokazi o krvavi naravi Rdečih Kmerov. Usmrtitev na poljih smrti je potekala nekako takole: nevedne žrtve so pripeljali na polje smrti. Žrtev je tu morala napisati svoje osebne podatke in se fotografirati. Nato so žrtvam zavezali oči, jih peljali do grobišča, usmrtili in pahnili v grobišče. Za usmrtitev so uporabili različne predmete; sekire, kladiva, železne palice, lopate, nekatere žrtve so zadušili s plastično vrečko ali pa jih pretepli do smrti. Niso jih ustrelili, ker naj bi bili naboji preveč dragoceni. Da bi prikrili, kaj se dogaja, je iz zvočnikov odmevala glasna glasba, razpadajoča trupla pa so posipali s strupenimi kemičnimi substancami. Tako so prikrili neznosen smrad po razpadajočem človeškem mesu, ki se je širil po okolici, in dokončno pokončali morebitne žrtve, ki so bile po nesreči pokopane še žive.

Na koncu poti stoji Magic tree. Nanj so komunisti obesili zvočnik, iz katerega je odmevala glasba, da se ni slišalo stokanja ljudi med usmrtitvijo. Drevo so uporabljali še za druge namene, služilo je za pobijanje dojenčkov. Malčka so prijeli za noge in ga močno treščili ob drevo ter mu tako zdrobili lobanjo. Za konec vas čaka obisk muzeja. V njem so razstavljene poškodovane lobanje in orodja s katerimi so morili žrtve ter fotografije, ki so jih posneli ob izkopavanju množičnih grobišč leta 1980. Izkopali so posmrtne ostanki več kot 8000 ljudi, vendar je še veliko posmrtnih ostankov ostalo zakopanih in nedotaknjenih. V muzeju si lahko ogledate tudi dokumentarni film o grozotah, ki so se tu dogajale.