Z gladine Ljubljanice je mesto drugačno (foto)

Ljubljanica, ki je v mestu široka le 22 in globoka tri metre, je poleti hladna, a prijazna reka, ki na nekaterih delih s svojim divjim rastlinjem spominja na rokav kakšne tropske reke, pripoveduje rečni kapitan in predsednik Društva rečnih kapitanov Ljubljana Tomo Zupančič.

Pogled na tok reke umirja, žabja perspektiva na Ljubljano pa je za marsikoga lahko nova in očarljiva izkušnja.

Vožnja po Ljubljanici je mogoča vse dni v letu, spremlja pa jo tudi pripoved o zgodovini mesta, njegovih predelih in stavbah, ki jih med plovbo vidimo z rečne gladine. Vožnja se začne v pristanu pri Zlati ribici, nadaljuje do Špice, kjer se ladjica obrne, nato pa pot nadaljuje do Zmajskega mostu, od koder se nato vrne do izhodišča.

Vožnja po Ljubljanici je mogoča vse dni v letu, saj na razdalji 300 kilometrov nikoli ne zamrzne.

Plečnik ne bi več prepoznal Ljubljanice 

Zupančiča veseli to, kar se v zadnjih letih dogaja na bregovih Ljubljanice, ki je z urejanjem rečnih brežin postala neposredno vključena v mesto. Strinja se s podžupanom Janezom Koželjem, ki pravi, da so bregovi Ljubljanice postali dnevna soba mesta.

"Če je še do pred osem let veljalo, da bi se Plečnik, če bi obiskal Ljubljano, izgubil, a Ljubljanico bi prepoznal, kjer se na njej ni nič spremenilo, to ne drži več. Glede na spremembe, ki so se zgodile v zadnjih osmih letih, je zdaj ne bi več takoj prepoznal," se skozi prispodobo rečni kapitan navdušuje nad posegi, ki se odvijajo na bregovih reke. Temu doda le, da že nestrpno pričakujejo pristanišče na Špici v Grubarjevem prekopu. Rečni kapitan in predsednik Društva rečnih kapitanov Ljubljana Tomo Zupančič.

To bi bila lahko tudi spodbuda, da bi rečni kapitani poskrbeli za lepše ladjice, še pravi, medtem ko pomaha trem mladcem na splavu, prekritim z zelenjem, ki pripluje nasproti. Mimogrede, vseh 30 let, odkar Zupančič že pluje po Ljubljanici, ob srečanjih na reki prijazno pomaha. Tako vztrajno, da je v njegovo veselje to postala navada. K temu spodbuja tudi goste na ladjici.

Pogled na reko umirja, žabja perspektiva na Ljubljano pa je za marsikoga lahko nova in očarljiva izkušnja. Foto: Ana Kovač

Namesto na mestni avtobus na rečno ladjico

Ljubljanica je odličen medij za ogled Ljubljane še z druge perspektive, ki doda nov pogled na videz in vzdušje mesta. Na njej poleg turističnih voženj vidi celo možnosti, da bi bila lahko del javnega mestnega prometa.

V tem vidi več prednosti. Dostop do središča mesta je med njimi. Nižja je tudi poraba goriva, kar prinaša večjo ekološko sprejemljivost in podobno. Plovba po Ljubljanici pa je mogoča vse leto, saj je to edina reka, ki na razdalji 300 kilometrov nikoli ne zamrzne.

Ljubljanica nekoč ni bila le trgovska pot, ampak so se nanjej odvijale tudi najrazličnejše proslave ter praznovanja. Foto: Ana Kovač

Včasih je bilo na Ljubljanici polno praznovanj in proslav

Vse se je na Ljubljanici začelo že z koliščarji ter Jazonom in Argonavti. Ker reka teče v Črno morje, je bila za trgovanje pomembna že takrat. Tudi Rimljani so prepoznali vrednost reke in pri Podpeči spremenili njen tok. Iz teh časov je na območju Barja ogromno ostankov čolnov, tovora in tudi daritev, ki dokazujejo, da je bila reka za takratne prebivalce izjemnega pomena. Z naraščanjem pomembnosti Trsta kot glavnega pristanišča Avstrije je na pomenu pridobivala tudi Ljubljana, z njo pa tudi reka.

Niso je uporabljali le kot trgovsko pot, ampak so se na Ljubljanici odvijale tudi najrazličnejše proslave ter praznovanja. Ob različnih praznikih je bilo v povorkah na reki tudi po sto čolnov. Promet po reki je tako cvetel vse do dokončanja Južne železnice, ki je Ljubljano povezala s Trstom, saj vožnja s čolnom vlaku ni bila kos.

Ljubljanico so od tedaj uporabljali le za lokalni prevoz kamna iz Podpeči, opeke iz Vrhnike, gradbenega lesa in podobno. Promet se je nato še enkrat razživel po potresu leta 1895, ko je večina materiala za obnovo v mesto prispela prav po reki. Dva trnovska čolnarja sta delo opravljala še do leta 1955, deset let pozneje pa so z občinskim odlokom prepovedali vse dejavnosti na reki in tako nasilno prekinili večtisočletno tradicijo, na kratko zgodovino plovbe po Ljubljanici strne Tomo Zupančič.

"V Ljubljanico smo na skrivaj nosili morske čolne"

"V 70. in 80. letih prejšnjega stoletja so v Ljubljanico začeli na skrivaj nositi svoje morske čolne. Vozili smo se z Elanovimi plastičnimi čolni in motorji Tomos 4," se obujanja rečnega prometa, ki je bil pred tem prepovedan, zato pa zamrl, spominja rečni kapitan. Življenje na reki se je tako začelo počasi obujati. Danes je na njej vse več ladij. Vendar predvsem tistih, namenjenih javnemu prevozu, zasebnikov je malo.

Na vzhodni obali Ljubljanice so bili le meščani, na zahodnem plemstvo

Pozornost od zgodovine Ljubljanice smo nato preusmerili k zgodovini Ljubljane, po kateri je na plovbi vodil Martin Šuštaršič. Spomnil je na daljne zgodovinske korenine mesta, poudaril njeno starorimsko preteklost. Na Emono, ki letos praznuje dva tisoč let.

Pomembno je, da je Emona predstavljala zadnjo regijo rimskega imperija. Starorimsko mesto je leta 425 v celoti uničil Atila s svojo vojsko Hunov, Emonci pa so se preselili v Novi grad.

Po tem na območju današnje Ljubljane vlada mrtvilo, vse do osmega stoletja naprej lahko začnemo govoriti o novih naselbinah. Šele stoletje ali dve pozneje pa lahko začnemo govoriti o nastajanju mesta, še pripoveduje Šuštaršič. Najprej je to začelo vznikati kot Stari trg okoli cerkve svetega Jakoba, ki se nato širi proti Čevljarskemu mostu do severa proti Mestnem trgu v desetem stoletju in do Novega trga v 12. stoletju.

Medtem ko ladjica pluje pod Čevljarskim mostom in sodobno Ljubljano, vodnik še spomni na srednjeveško Ljubljano, ko je bila vzhodna obala rezervirana le za meščanstvo, medtem ko je bil Novi trg na zahodnem bregu namenjen plemstvu.

"Če je še do pred osem let veljalo, da bi se Plečnik, če bi obiskal Ljubljano, izgubil, a Ljubljanico bi prepoznal, kjer se na njej ni nič spremenilo, to ne drži več. Glede na spremembe, ki so se zgodile v zadnjih osmih letih, je zdaj ne bi več takoj prepoznal," se skozi prispodobo rečni kapitan Tomo Zupančič navdušuje nad posegi, ki se odvijajo na bregovih reke.

Poplavljena Ljubljanica

Naprej se pripeljemo do vhoda v Grubarjev kanal. Spomnimo, ta je bil zgrajen leta 1781, zato da je preprečeval poplave v mestu, ki so bile prej stalnica vsako pomlad zaradi kopnenja snega in jeseni zaradi močnega dežja.

Prule nekoč močvara, Trnovo solatna vas

"Prule so bile nekoč močvara, šele v 19. stoletju so ta predel toliko osušili, da se je lahko spremenil v bivanjski. Nasproti je današnje Trnovo, nekdaj priljubljena solatna vas. Obe pa sta bili zelo priljubljeni predmestji Ljubljane," še pripoveduje vodnik. Doda, da so še danes tukaj zelo drage nepremičnine, začnejo se okoli milijona evrov.

Na Prulah in v Trnovem pa je danes veliko ambasad in rezidenc, omeni. Francoska rezidenca, Španija, Malezija in Egipt pa imajo med drugim tam svoje ambasade.

Od čevljarjev do zmaja

Bregovi Ljubljanice od Špice naprej do središča mesta so delo Plečnika, še spomni vodič. Arhitekt si je namreč po vrnitvi iz Prage zadal nalogo, da reko poveže z mestom. Tako so v dolžini nekaj kilometrov med letoma 1928 do 1932 nastala nabrežja.

Plečnik je seveda zasnoval tudi nekaj mostov, nekaj jih je že stalo, določene pa smo dobili pred kratkim. Z gladine reke se zazremo v povezovalce med bregovi in se spomnimo še na Čevljarski most, s katerega so stoletja nazaj v vodo namakali goljufive peke, medtem pa so na njem svoje delo opravljali čevljarji.