Ponedeljek, 28. 3. 2016, 18.48
7 let, 2 meseca
Stevo Pavlovič: Friziraš človeka, ne lase
Nekoč si je želel študirati zgodovino, zdaj pa je svetovno priznan frizer. Vmes je pač posegla usoda - tudi v obliki legendarne ljubljanske frizerke Mete.
Znani ljubljanski frizer Stevo Pavlovič letos praznuje 20 let, odkar je na Trubarjevi odprl lasten frizerski salon. Ob tej priložnosti smo se z njim pogovarjali o začetkih njegove frizerske poti in delu pri frizerski legendi Meti Podkrajšek , pa tudi o tem, kakšne pričeske nosijo Slovenke in zakaj ne podpira lasnih podaljškov.
"16. 11. 1996, ob 10h odprem salon, nikjer nobene stranke, čakam, kaj se bo zgodilo … in tako že 20. leto," ste pred kratkim zapisali na Facebooku. Je bil prvi dan res takšen?
Da, to je bil zelo nenavaden občutek, nekakšna mešanica strahu in pričakovanja, istočasno pa tudi veselja. No, tri ure po odprtju je bil salon že nabito poln, ljudje so čakali, da bi prišli na vrsto.
Ob odprtju salona pa niste imeli še nobene rezervacije?
Ne, prav nobene. Sem pa mesec dni pred odprtjem, ko smo salon še obnavljali, ugotovil, da moram na vrata dati obvestilo, da tam nekaj pripravljamo. Tako sem na vrata dal napis, ki je bil na videz prepotenten, dejansko pa se je izkazal za zelo učinkovitega. Pisalo je: "Kmalu bo tukaj odprt eden najboljših frizerskih salonov v Sloveniji." Zraven je bil slogan "Ne hodite v London, pridite k nam."
In ljudje so hodili mimo, gledali, kaj se dogaja, in tisti dan, ko sem odprl, so dejansko prišli. Predvsem pa je treba poudariti, da sem pred tem osem let delal in se učil pri Meti Podkrajšek, kjer je bilo v tistem času središče dogajanja v slovenskem frizerstvu, in ljudje so me seveda poznali od tam.
'Ne hodite v London, pridite k nam,' je bil slogan, s katerim je Stevo Pavlovič pred odprtjem svojega salona provociral Ljubljano.
Kdaj ste se odločili, da boste frizer?
Pravzaprav se je odločila moja mama. Sam sem hotel študirati zgodovino, videl sem se kot zgodovinarja. Mama pa je rekla, naj si najprej priskrbim poklic, za vsak primer, da bom imel zagotovljeno službo. Razmišljala je praktično. No, tako sem se vpisal na frizersko šolo, čeprav me to ni preveč zanimalo.
Kako pa ste dobili delo pri Meti Podkrajšek?
V drugem letniku frizerske šole je vprašala mojega profesorja za praktični pouk, ali ima kakšnega moškega, ki bi prišel na prakso k njej. In profesor ji je rekel: "Imam enega čefurčka, ki je popolnoma netalentiran in iz njega nikoli ne bo nič."
Meta, odštekana kot je, je rekla, naj me kar pošlje k njej, jaz pa takrat nisem vedel niti tega, kje je njen salon.
Delo pri njej je torej pomenilo veliko prelomnico.
Seveda, odprl se mi je čisto nov svet, dogajanje tam me je tako prevzelo, da sem pozabil na zgodovino. Pri Meti je bilo takrat središče dogajanja, k njej je hodila vsa ljubljanska smetana. Kaj ljubljanska, slovenska oziroma kar balkanska, spominjam se, da je prihajal na primer Zdravko Čolić.
Meta je bila odločena, da bo iz mene nekaj naredila, ker jo je sprovocirala ta izjava mojega učitelja. Resnično se je ukvarjala z mano, popoldne, ko so že vsi odšli, sem jaz še ure in ure strigel modele, zvečer sem ji pomagal, ko je strigla svoje prijatelje, in se potem z zadnjim avtobusom vračal domov.
In to sem sam hotel, mislim, da je bilo ključno, da sem bil neizmerno radoveden, vse sem hotel vedeti, poskusiti, se naučiti. In še vedno sem takšen, vse me zanima. Z radovednostjo napreduješ, ne le strokovno, ampak na sploh v življenju.
Izobraževali ste se tudi v tujini?
Da, vedno sem se odločal le za najboljše institucije, tako v Londonu kot v Parizu in New Yorku. Zakaj? Zato ker sem se tudi v Ljubljani učil pri najboljši, v salonu, ki je veljal za vrhunskega v teh krajih. In potem to postane nekakšno merilo.
So bile pa to vsekakor ogromne investicije, takšna potovanja in izobraževanja so draga, zato je to pomenilo tudi ogromno odrekanja.
Med vzornike prištevate tudi Petra Klinca.
Tako je. Peter Klinc je legenda, vodil je Ilirijin studio Narta, s katerim so kozmetiko Ilirije promovirali po vsej vzhodni Evropi. On je zelo prefinjen človek z neverjetno notranjo eleganco, ki jo je prenašal v svoje delo, in mene je to izjemno navdihovalo. Želel sem si, da bi nekoč delal tako kot on. Zdaj pa je na neki način on moj oboževalec, spodbuja in podpira me pri mojem delu, zelo je ponosen na moje šove in nastope v tujini. Vsekakor sem počaščen, ker imam njegovo potrditev, da je to, kar delam, dobro.
Ne mara izživljanja, "tudi pri ekstravaganci je pogoj estetika," je poudaril. (foto: osebni arhiv Steva Pavloviča)
Imate stranke, ki so se vam pripravljene popolnoma prepustiti?
Kakšni posamezniki že, a večinoma delamo bolj komercialne stvari in od tega tudi živimo. Res pa je največji užitek delati, ko lahko res izraziš svojo kreativnost.
Ali je mogoče nekoga, ki je udobno ujet v rutino, prepričati v drastično spremembo pričeske?
Predvsem moraš biti psiholog in znati oceniti, kdo je človek, ki ga friziraš, seveda pa ne moreš odstopati od zakonitosti obraza, vratu, telesa in celotnega imidža stranke.
Friziraš namreč človeka, ne lase, to je moja mantra, ki jo vedno poudarjam. Zato moraš spoznati značaj stranke, kaj počne. Profesorice na fakulteti pač ne moreš pobarvati v modro in sodnice v rožnato barvo.
K vsaki stranki je treba pristopiti drugače in ta individualni pristop je morda še najboljši opis našega dela.
Se Slovenke večinoma odločajo za klasične, "varne" pričeske?
Nič bolj kot drugod. V Londonu, na primer, sem pričakoval, da bom na ulici videl ogromno ekstravagantnih pričesk, pa ni bilo tako, večina žensk je imela prav tako klasične pričeske kot v Sloveniji. Tako tam kot v Sloveniji se za ekstravaganco odloča le določen krog ljudi.
Treba pa je poudariti, da z ekstravaganco, kreativnostjo ne mislim izživljanja. Meni nikoli ni bila všeč ekstravaganca brez estetike, vedno je pogoj estetika. Samo izstopanje zaradi izstopanja mi ni všeč, pa naj gre za pričesko ali obleko ali nakit.
Kaj je največji zločin, ki ga lahko storiš nad svojimi lasmi?
Oh, če bi vedeli, kaj vse ženske počnejo … No, mi frizerji smo nerealni, tudi zato, ker vodo vedno speljemo na svoj mlin.
Ampak dobro, največji zločin je kupovati barvo za lase v trgovini in se barvati doma, sploh če ima ženska tanke, občutljive lase. S tem lahko nastanejo hude poškodbe, pojavijo se lahko zelo izsušeni lasje. Lasje imajo v sebi zelo malo vlage in že sušenje s fenom, pa sonce in morje ter centralno ogrevanje jih zelo izsušijo. Ko pa jih še barvamo s temi barvami, se stanje še poslabša. Veliko znamk namreč oglašuje, da so njihove barve brez amoniaka, ki naj bi bil škodljiva spojina, potem pa vsebujejo amoniaku podobne snovi, ki so še bolj škodljive.
Res je, zdaj so te barve bolj kakovostne kot so bile pred desetimi ali 15 leti, ko so bile tudi frizerske barve slabše kakovosti, a še vedno gre za barve iz množične proizvodnje in zato ne podpiram barvanja doma.
Druga napaka, ki jo ženske pogosto počnejo, pa je, da hočejo preveč drastično spremembo, da se hočejo s črne ali temnordeče prebarvati v blond. Tudi to je zločin za lase, s tem jih popolnoma uničiš.
"Za mojo kariero je bilo ključno, da sem bil neizmerno radoveden, vse sem hotel vedeti, poskusiti, se naučiti. In še vedno sem takšen."
Tudi podaljševanja las s podaljški iz naravnih las ne podpirate. Zakaj?
Lasni podaljški so večinoma narejeni iz las, pridobljenih v Indiji. Tam hodijo po revnih vaseh in ženske s strojčki strižejo na balin, za lase pa jim plačajo nek mizeren znesek. Lase nato zberejo, sortirajo, barvajo s poceni barvami in jih prodajajo multinacionalkam, te jih prodajajo nam frizerjem, mi pa to prodajamo svojim strankam, da bi ustvarili videz dolgih las.
Gre za velik posel, v katerem se obrača ogromno denarja. A večina dobička gre multinacionalkam, ki lase preprodajajo. Takšnega izkoriščanja najrevnejših preprosto ne morem podpirati, zdi se mi etično nesprejemljivo.
Frizirate sami sebe?
Striči se ne morem sam, ampak me moji sodelavci. Za vsakodnevno urejanje pričeske pa seveda poskrbim sam.
Sprašujem zato, ker je Meta Podkrajšek pred leti za Mladino dejala, da mora biti frizer vedno nekoliko manj urejen kot njegove stranke.
Ah ja, kovačeva kobila je zmeraj bosa (smeh). No, če je Meta tako rekla, potem že mora držati, ne bom oporekal.
Sicer pa, čisto resno: gre za to, kaj hočeš stranki povedati o sebi. Če pridem na primer k zlatarju in ta nosi prstan, ki ima zanimivo obliko, je drugačen od tistega, česar smo vajeni, mi to pove, da je ta oseba kreativna, da ima individualen pristop in to vsekakor bolj cenim. Isto je pri frizerjih.
1