Enciklopedična palača o transformativni moči domišljije

Kurator osrednje letošnje razstave beneškega bienale z naslovom Enciklopedična palača Massimilliano Gioni vzpostavlja koncept večglasnega, veččasovnega, večprostorskega in večizraznega predstavljanja sveta umetnosti in umetniških povedi, ki ne glede na to, ali gre za glasove preteklosti ali sedanjosti, želi spregovoriti o tem, kar živimo, kar vidimo, občutimo, sanjamo, si zamišljamo in spoznavamo. Duhovna arhitektura, ki jo je na razstavi zgradil Gioni, črpa iz umetnosti prejšnjega stoletja in sočasja. Pogleduje v človeške imaginacije, utopije, filozofije, kulture, spomine, osebne in družbene prostore, bivanjske zagate in poti senzibilnega.

Kurator za razstavo pravi, da gre za postavitev o obsesijah in transformativni moči domišljije. To v Vrtovih začenja z Rdečo knjigo psihologa Carla Gustava Junga (1875–1961), ki ni bila nikoli objavljena, zdaj pa jo predstavljajo na mednarodnem umetnostnem dogodku, ki v svojih prvih dneh glede na število gledalcev kaže, da nam je za umetnost še kakor mar. Ta ima širok in lahko tudi globok domet in mesto na vodi spet utripa v tonih čutnega, spoznavnega in perceptivnega, čeprav nekoliko tudi izključevalnega konteksta tako zaradi same ekonomije mesta kot tudi koncepta bienala in geopolitike sveta umetnosti, a to je že druga (zapletena) zgodba.

Razstavo, ki jo v Vrtovih začenja Jungova Rdeča knjiga vpeljuje v prostore, ki se v osrednjem bienalnem paviljonu ne odvijajo v zgodovinski, temveč sanjavih, spiritualnih, avtopoetičnih in družbenih podobah, ki jih kažejo ne samo priznani in poznani umetniki, temveč tudi mladi, samouki in avtsajderski ustvarjalci. Na tak način se ne vzpostavlja le prožna mreža, ki se razpenja čez institucionalni svet umetnosti, v katerem se kažejo razvejani konteksti, iz katerih in o katerih govorijo umetniki, temveč tudi bolj gibčen pogled in skok v svet, razmerje do njega in nas samih. Pa naj gre za mentalno in fizično arhitekturo mlade češke umetnice Eve Kotátkove, ki se na poetičen način loteva tematiziranja disciplinatornih sistemov in mehanizmov nadzora, ki podčrtujejo naš vsakdan in naše vedenje v njem. Umetnica v svojem delu stopa tudi čez meje normativnega družbenega reda in se sprašuje, kje v njem mesto najdejo tisti, ki so psihično zunaj njega. Ali pa voajeristični fotografski pogledi Koheia Jošijukija, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v tokijskem parku naletel na par med spolnim aktom, obkrožen z gledalci na preži. Priložnost je ustvarila delo in avtor je po dogodku več let s fotoaparatom sledil in preučeval voajerje, ki si ogledujejo seksualnost na javnih mestih. Voajerji so tako "v imenu umetnosti" ustvarili še enega izmed njih. V razmerju do tistega, kar gledamo, je postavljen tudi video Arturja Zmijewskega, ki snema skupino slepih ljudi med slikanjem sveta, ki ga ne vidijo, a si ga zamišljajo.

V pedagoške namene spiritualnosti in kozmologije z nekoliko filozofskega in znanstvenega pristopa so nastale risbe Rudolfa Steinerja, ki danes predstavljajo dokument vednosti ali pa primerke vizualne igrivosti človeške misli. Vizualni slovar ali pa orodje kontemplacije predstavljajo tudi tantrične risbe neznanih avtorjev, k zenu zazrto pa je delo Jamesa Leeja Byarsa. S humorjem podčrtane so podobe živali na risbah Domenica Gnolia, s popularno kulturo, množičnimi mediji in sodobnim urbanim življenjem pa maksimalistično delo japonskega umetnika Šinroja Ohtake.

Od sanjavosti, kontemplativnosti, magičnosti, transformacij domišljijskih poti ter robov umetnosti, življenja in sveta v Vrtovih nas Gioni v Arzenalu pripelje do utopične ideje Marina Auritija, ki je leta 1955 zasnoval Enciklopedično palačo sveta, imaginaren muzej s 136 nadstropji, kjer naj bi bilo na enem mestu zbrano vse znanje človeštva. Upal je, da bo stavba, za katero je izdelal maketo, stala v Washingtonu D. C., v njej pa naj bi se zvrstili človeški dosežki, od kolesa do satelita, od antičnih artefaktov do drugih umetnin.

Navdih za postavitev je Gioni našel prav v Auritijevi utopični misli ter tako pri snovanju razstave sledil ideji o predstavitvi bogastva in raznolikosti podob in misli sveta, pri tem pa si je zastavil vprašanje ne le o pogojih, ki jih potopljeni v podobe in nenehno nove informacije živimo, temveč tudi o tem, kaj je svet umetnikov, ter tako iskal odnose med različnimi svetovi, vizijami, utopijami, vednostmi in zamišljanji.

Postavitev v Arzenalu je zastavljena bolj linearno in v širšem smislu sledi ideji kabinetov kuriozitet 16. in 17. stoletja. V njej so združeni pogledi na naravo, njene manifestacije in preučevanja, sledijo ji tematizacije telesa do umetnosti v digitalni dobi. Vključena dela tako skozi mnogotere avtorske poglede prispevajo k miniaturni reprezentaciji makrosveta. K temu Gioni dodaja, da prav tako kot so bile neuresničljive Auritijeve sanje, tako nemogoča je tudi ideja bienala, da bi na enem mestu združili neskončni svet sodobne umetnosti, česar se kurator v osrednji postavitvi niti ne loteva. Raje pogleduje v svet domišljije in s tem razteza stene sveta umetnosti.

V konceptu osrednje postavitve je mogoče začutiti določeno mero antropološke senzibilnosti, ki se ne odraža samo v odnosu do umetnosti, v katero so v tem primeru vključeni tako amaterji kot profesionalci, insajderji in avtsajderji, temveč tudi na ravni vključenih tem, obravnave podob in tudi določenih pristopov, ki jih ubirajo in so jih ubirali ustvarjalci sami.

Na razstavi Enciklopedična palača, ki jo Gioni začenja z magičnostjo in sanjavostjo ter konča minimalistično, se predstavlja 150 umetnikov iz 38 držav.

Nacionalne bienalne predstavitve V Arzenalu in na Vrtovih ter na še nekaterih drugih lokacijah si je mogoče ogledati še 88 nacionalnih predstavitev. Nekatere med njimi problematizirajo prav geopolitično ozadje koncepta bienala, ki temelji na nacionalnih postavitvah, ne nazadnje se s tem vprašanjem ukvarja tudi slovenska predstavnica Jasmina Cibic. Onkraj nacionalnega pa sta z združitvijo ustvarjalnih sil in zasnove skupne mednarodne razstave stopila tudi ciprski in litovski paviljon. Geopolitiko bienala, ki je že od svojega začetka in prvih izbranih paviljonov leta 1907 odsevala mednarodno politično sliko, problematizira tudi umetnik Alfredo Jaar v čilski predstavitvi, kjer je obsoletnost arhitekture Vrtov, usmerjeno v naracijo o Zahodu, potopil pod vodo in tako ustvaril možnost za razkroj obstoječih hierarhij ter odprl prostor za dialog o demokraciji kultur.

Letos v Benetkah z nacionalnimi predstavitvami sodeluje tudi deset držav novink. To so Angola, Bahami, Bahrajn, Slonokoščena obala, Kosovo, Kuvajt, Maldivi, Paragvaj, Tuvalu in Vatikan. Angola je za svojo postavitev prejela tudi zlatega leva.