Lutke ostanejo z nami, tudi ko reflektorji ugasnejo

Razstava je tako razkrila del zakladnice televizijskih otroških oddaj, ki so nastajale vse od leta 1962.

Znano je, da lutke najgloblje sežejo v percepcijo gledalca zato, ker je dobra lutkovna predstava celostna umetnost. Uporabi in zlorabi vse registre sporočanja. Drugače od klasičnega dramskega gledališča je vizualna komponenta še bolj pomembna, prav tako lučna oprema kot tudi zvočna. Vse to nam pravi, da so lutke najbolj univerzalen način sporočanja. Zato imamo tako radi lutke. Otroci in odrasli.

Na razstavi je moč videti lutke na scenah lutkovnih oddaj Butalci, Kljukčeve dogodivščine, Butalci, Mišek Mokedaj, Zverinice iz Rezije, Radovedni Taček, An ban pet podgan, Zajček Bine in Ribič Pepe. Od skice do lutke je edina stalna vsakoletna slovenska razstava, ki je namenjena tudi najmlajšim obiskovalcem. V Bežigrajskih galerijah jo pripravljajo od leta 1980. Ob tem je organizirana tudi stalna otroška likovna delavnica, na kateri otroci rišejo lutke in jih tudi razstavijo v Bežigrajski galeriji 1. Kot je zapisala Metka Dedakovič, je bistvo razstave predstavitev likovnega dela skozi postopek ustvarjanja: od skice, risbe in kipa kot študije za lutko do same lutke kot celostne plastike. Tokratno postavitev dopolnjujejo videoposnetki lutkovnih oddaj Televizije Slovenija od leta 1962 do 2013.

Dramaturginja Ajda Rooss, tudi sama lutkarica in hči amaterskih lutkarjev, na vprašanje, kakšne lutke in lutkovne predstave imamo Slovenci najraje, odgovarja: »To so predvsem lutkotečne predstave, nekakšni žlahtni biseri, ki jih spremljajo vedno nove generacije ljubiteljev lutkovne umetnosti. In te predstave so del železnega repertoarja že vrsto let: Žogica Marogica je iz leta 1951, Zvezdica Zaspanka iz leta 1955, Sapramiška iz leta 1986 ...«

Zakaj so po njenem mnenju lutke tako pomembne za razvoj otroka? »Lutka je pomembna za otrokov razvoj, vedno znova pa očara tudi odrasle. V njej je nekaj arhetipskega, nerazložljivega, večnega. Je mrtev predmet in prav fascinantno je, kako pred nami oživi s svojimi neskončnimi izraznimi možnosti. Seže globoko, saj zmore nepredstavljivo. Lutka je navadno tudi prva otrokova vez z umetnostjo. Omogoča mu estetsko izkušnjo, v kateri se združujejo gib, likovnost, jezik, pa tudi glasba. Prebuja temeljna otrokova čustva in spodbuja njegovo domišljijo, kreativnost, občutek za estetiko ... Z njeno pomočjo bolj razume sebe in tudi svoj odnos do sveta.« Koliko drži, da je bilo včasih na ogled več lutkovnih oddaj kot jih je danes? »Zdi se kot da vedno z drobcem nostalgije zremo v preteklost. Mislim, da v mojem otroštvu ni bilo nič več lutkovnih oddaj kot danes. Mogoče se danes izgubijo v množici različnih televizijskih programov ter v v poplavi najrazličnejših risank in drugih oddaj. Spominjam se Kljukčevih dogodivščin, prav zaradi Zverinic iz Rezije pa so bila moja nedeljska jutra še posebej čarobna. Zjutraj sem komaj čakala, s katero temeljno človeško resnico me bodo "zverinice" tokrat soočile. In še danes si včasih zapojem: "... nas marsikaj uče - pravljice iz Rezije, pred nami zažive – pravljične zverinice. Tako nam nehote - čudežne te pravljice, odpirajo srce - čudežne te pravljice. Zato nas bogate - pravljice iz Rezije, zrcalo nam drže - pravljice iz rezije ..." V tej uvodni špici pa je zapisana tudi vsa modrost, zakaj so lutke in pravljice tako pomembne. Še vedno pa imajo po mojem mnenju največjo moč, ko se z njimi srečamo v živo, v gledališču, « razmišlja Roossova.

Pravljice – in navajeni smo, da zaživijo skozi lutke – so naši najbolj izčiščeni vzorci o življenju. Imajo izredno moč – zapeljejo nas, provocirajo, navdihujejo in marsičesa tudi naučijo. Z nami ostanejo še dolgo po tem, ko ugasnemo televizijski sprejemnik…Razstava Od skice do lutke bo na ogled do 14. novembra.