Pri nas je vse v redu

Besedilo poljske pisateljice Dorote Maslowske bi morda res malo težje označili za tipično dramsko besedilo, pravzaprav bi ga verjetno veliko raje brali kot pa gledali. Režiserki Ivani Dijlas je uspelo avtoričin cinizem in ironijo vendarle prevesti v odrsko delo, ki poleg humornih trenutkov vzbuja precej tesnobe.

Oder Male drame postane malo poljsko blokovsko stanovanje, kjer živijo tri generacije žensk, vsaka zaznamovana s časom, v katerem se je rodila, vse skupaj pa ujetnice sodobnega postmodernega potrošništva in identitete, ki si je ne morejo privoščiti.

Uvodni prizori, ki slikajo vsakdan bednega življenja, ujetega v urnike delavnika, televizijskega sporeda in potrošniških trendov, so zaradi samoironije likov celo zabavni, v majhnem stanovanju se terorju televizijske kulture vdajajo odlična Silva Čušin v vlogi čemerne starke na invalidskem vozičku, glasna Alida Bevk v vlogi Male kovinske deklice in izjemna in komaj prepoznavna Saša Pavček v vlogi Haline. Njihovo bivanje dopolnjuje še okrogla soseda Božena, ki jo odigra zabavna Nina Valič, a bolj kot sosedje so ključni televizijski liki.

Sprva realističen pristop se namreč kaj hitro začne razgrajevati, tako vsebinsko kot strukturno. Na oder se naseli svet, kjer se srečujejo televizijska popularna kultura, vitke voditeljice (Iva Babić), drogirani zvezdniki (Aljaž Jovanović), prizadete gledalke (Vanja Plut) in naduti režiserji (Matjaž Tribušon), ki svojo kredibilnost skušajo najti tako, da se prek tragičnih zgodb skušajo približati malemu človeku.

Oglasi za Ikeo, dvodimenzionalne igralke (Tina Vrbnjak) in revije o življenjskem stilu bivajo v stanovanju, katerega prebivalke se utapljajo v praznih jogurtovih lončkih in negaciji vsega, kar jim nudi svet pop kulture, saj si same, razen tega, da so gledalke, drugega ne morejo privoščiti.

Pri nas je vse v redu se tako ves čas sprehaja na meji krute realnosti in bleščečega medijskega sveta, zaradi velikanskega kontrasta pa vse skupaj deluje groteskno, občasno tudi kaotično, zaradi odrske scene, ki je ves čas "ovita" v televizijski program, pa tudi neprijetno. A beda sodobnega sveta, ki je morda danes in pri nas nekoliko bolj realna kot takrat, ko je bila drama napisana (2008), na koncu doživi še ključni preobrat, ki sproža vprašanje, ali je bolje preživeti in životariti ali morda sploh ne živeti. Kaj je ostalo od obljub s konca druge svetovne ali katerekoli druge vojne in vprašanje v slogu Roberta Pfallerja, zakaj se danes sploh splača živeti.

A dokler v naših malih ikeastih stanovanjih bivajo televizijski liki in obljube iz oglasnih vsebin, takšna vprašanja ostajajo neodgovorjena.