Sreda, 4. 11. 2015, 9.49
9 mesecev, 2 tedna
Hvala, prosim … kako si? Kam je šel otrokov bonton?
Samo en stavek je dovolj, da nekomu polepšamo dan. Bonton je pomemben del našega vsakdana, a kaj ko včasih nanj popolnoma pozabimo.
"Dober dan, kako ste danes?" ali "Vam lahko odstopim svoj sedež?" To so stavki, ki lahko nekomu na preprost način polepšajo dan in mu sporočajo, da ga spoštujemo. Bonton bi moral biti del našega vsakodnevnega sporočanja – tako z znanci kot z naključnimi mimoidočimi, ki jih srečujemo po ulici. Pa je res tako?
"Opažam, da vikanje izginja iz sveta mlajših. Vsaj v takšni obliki, kot smo starejše vikali včasih. Ko sem bila sama otrok, sem vse starejše vikala, vključno z učitelji v šoli. Na to so nas navajali vsi odrasli in sploh nisi pomislil, da bi lahko bilo drugače," je prepričana Ana Bertoncelj, psihoterapevtka, ki se dnevno ukvarja z odnosi med ljudmi in tudi sama opaža, da osnove olike med mladimi izgubljajo veljavo.
Začeti je treba že od mladih nog
Glavni razlog za nepoznavanje osnovnih manir lepega vedenja so starši, ki morajo biti vedno za vzgled svojim otrokom. "Danes starši otrok ne vzgajajo več tako," je prepričana Bertoncljeva in pri tem dodaja, da izgovorov pri desetletnikih ni več: "Petletnik se še uči, desetletnik pa že ve, kaj se spodobi in kaj ne."
Ponovimo: bonton za male in velike
Zakaj ne bi ustvarili boljšega in prijetnejšega sveta z majhnimi gestami, ki nekomu polepšajo dan? "Pripravili smo hitro ponovitev bontona –nikoli ni prepozno za novo učenje.
Vikajmo se: vikanje se izgublja, predvsem med mladimi. Pravilo je, da ima vikanje vedno prednost pred tikanjem, predvsem v poslovnem svetu. Sicer se pa spodobi, da vikamo vse neznane in polnoletne osebe, tako izražamo spoštovanje do sogovornika.
Otroci se s prvimi poskusi vikanja srečajo že z vstopom v šolo, takrat naj bi starši otrokom razložili, v kakšnih primerih uporabljamo vikanje in kakšen je njegov namen. Bistvo je, da otroke sproti opozorimo in popravljamo, samo tako mu bo vikanje prišlo pod kožo. Svojo vlogo pri vzgoji lahko prevzamejo tudi stari starši, ki bodo svoje vnuke znali usmeriti na drugačen način, tudi prek pripovedovanja zanimivih zgodbic v slogu: "Veš, ko sem bil pa jaz majhen …"
Pozdravljanje: v vaseh in v manjših mestih se običajno pozdravljajo na cesti in ulici. Tukaj gre predvsem za navado, ki se prenaša iz roda v rod. Dejstvo pa je tudi, da se v manjših naseljih ljudje med sabo bolj poznajo, zato to niti ni tako nenavadno. Težava je, kot poudarja Bertoncljeva, ko otroci danes ne pozdravljajo več niti tistih, ki jih poznajo. "Menim, da tukaj svojo vlogo odigrajo predvsem starši," zato bi morali otroka že od malega učiti pozdravljanja in odzdravljanja tako znancev in prijateljev kot tistih malo manj znanih sosedov, ki jih občasno srečujemo na stopnišču bloka.
Spoštovanje starejših: otroci se morajo naučiti spoštovati starejše tako z vikanjem kot z razumevanjem njihove starosti. Otrokom je treba že zelo kmalu razložiti, da lahko imajo starejši določene zdravstvene težave – da težje hodijo, stojijo in nosijo težke stvari. V to je prepričana tudi Ana Bertoncelj: "Moje izkušnje so takšne, da na primer na avtobusu prej vstanejo in odstopijo sedež starejši, ne pa mlajši," to so osnove, ki pa so mladim nekoliko ušle.
To lahko pokažemo na različne načine, tako da odstopimo sedež starejšim, ne kričimo na javnih mestih, pozdravljamo, se zahvalimo ob lepi pozornosti in ponudimo svojo pomoč, če začutimo, da jo nekdo potrebuje.
Hvala in prosim: to sta dve besedi, ki bi morali pogosteje najti svoje mesto v našem vsakodnevnem besednjaku. Že od rojstva moramo v sporočanje z otroki vključevati ti dve temeljni besedi, malček bo zelo hitro spoznal, kam in kdaj ju je treba umestiti v pogovoru. Otroka učimo, ga popravljamo in opominjamo.
Glasno žvečenje in zviranje za mizo: prvi koraki v svet odraslih za mizo so lahko včasih prava preizkušnja za živce staršev. Mnogi popustijo in otroku dovolijo, da med hranjenjem počne vse mogoče, samo da bi v usta spravil kakšno žličko hrane. V resnici pa je otroka treba že od vsega začetka navaditi, da igrača ne spada v juho, noge ne gredo na mizo, vilice pa ne v nos, ampak v usta.
Kar se bo otrok naučil doma, bo prenesel tudi v navade v javnosti. Se otrok grdo vede v gostilni? Starejšemu otroku morate znati dopovedati, da skakanje po gostilni, plezanje pod mizo in glasno vreščanje ni sprejemljivo. Če otroka ne morete pomiriti z lepimi besedami ali s tehnikami preusmeritve pozornosti, potem lahko posežete tudi po skrajnih ukrepih in otroka odpeljete domov, kjer ga seveda čaka tudi kazen za slabo vedenje.
Otoku ne dajemo etiket
Na prvem mestu je zgled in če se bomo potrudili, da bomo otroku z lastnim vedenjem dnevno pokazali, kaj je dopustno in kaj ne, bo te navade sprejel za svoje. Manjši otroci predvsem posnemajo, določena vedenja pa lahko prevzamejo tudi s taktičnimi in zelo uspešnim metodami, ki jih lahko odrasli uvedemo v različnih okoliščinah in jih prilagodimo tako starosti kot značaju svojega otroka. Ana Bertoncelj svetuje, kako lahko z nekaj domišljije in ustvarjalnosti otroka navadimo lepega bontona:
• Otroku lahko preberemo tudi kakšno knjigo, ki na zabaven način prikaže, kako želimo, da se otroci obnašajo v določenih situacijah.
• Doma mu lahko pripravimo lutkovno predstavo in mu na zabaven način pokažemo, kaj je bonton.
Ko se v kočljivi situaciji znajdemo v javnosti, je treba ravnati drugače, preudarno, umirjeno, vendar odločno: "V javnosti je zagotovo smiselno, da otroku povemo, če se obnaša tako, da za nas ni sprejemljivo. Pri tem je dobro, da uporabljamo osebno govorico, kar pomeni, da mu povemo, katero vedenje za nas ni zaželeno, izogibamo pa se kritiki v smislu, kakšen je on, če se tako obnaša. Ne dajemo mu 'etiket' na osebnost, temveč spreminjamo vedenje."
Podpornik rubrike Ustvarimo boljši svet je podjetje Lidl Slovenija.
