Ste že obrezali svoj grmiček?

Pravijo, da je sosedova trava vedno bolj zelena. V našem primeru živa meja ali živica. Kakšna je vaša? Lepa kot ženina pričeska, ko se vrne od frizerja, ali vsa razmršena? Živa meja ni le oblikovni element vrta, temveč jo sadimo iz povsem praktičnih razlogov.

Z njo postavimo mejo, vzpostavimo zasebnost, preprečimo prehod ljudem in živalim, včasih z njo tudi zakrijemo manj privlačen del vrta, na primer prostor, kjer so smetnjaki. Je pa tudi življenjski prostor za manjše živali, tako si ptice rade v njej spletejo gnezda, najdejo hrano, tudi žuželke najdejo v njej zavetje.

ABC o živih mejah in kako se lotiti zasaditve

Preden pade odločitev za živo mejo, si le vzemimo čas in premislimo, kaj želimo z njo doseči. Narišimo zasaditveni načrt, kjer določimo, kje bo potekala, ali bo v njeni okolici tudi druga zasaditev, kaj bo zastirala, kako visoko jo bomo pustili rasti in koliko bo široka, da bo proporcionalna glede na velikost vrta. Upoštevajmo tudi teren in kakšna je podlaga (prst), kamor jo bomo sadili. Zdaj pa ključna odločitev: kakšno živo mejo želimo? Bo to prostorastoča ali takšna, ki jo bomo strigli? Bo listopadna ali zimzelena?

Prostorastoča živa meja: Prednost te žive meje je, da je z njo manj dela, slabost pa je, da potrebuje več prostora. Da pride do izraza, je potrebno vsaj tri do pet metrov v višino in širino. Sestavimo jo lahko iz raznolikih rastlin: grmov in dreves, okrasnih, cvetočih. Takšna zasaditev bo pestra skozi celo leto. Nekaj predlogov pri izbiri zasaditve: gaber, dren, glog, leska, jerebika, črni trn in maklen, trdoleska, navadni šipek, japonska kutina, forsitija, zimzeleni listavci in iglavci, tisa, liguster, pušpan, lovorikovec … S škarjami in žago uspešno krotimo višino. Obrezujemo jo glede na cvetenje, spomladi cvetočo takoj po njem, saj s tem pospešimo rast mladih poganjkov, na katerih se razvijejo cvetni nastavki, poleti cvetoči meji pa porežemo stare veje zgodaj spomladi.

Strižena živa meja: Prednost je lažji izbor, ker je običajno sestavljena iz ene same rastlinske vrste in ne zavzame preveč prostora, slabost pa da je z njo več dela, saj gre po svoje, če nismo dosledni pri obrezovanju. Če želimo z njo samo okrasiti ali omejiti nek del vrta, na primer rožno zasaditev ali gredico, so primernejša rastline, ki počasi rastejo in ne zrastejo posebej v višino, na primer češmin in pušpan. Za visoko živo mejo, ki ima običajno nalogo "živega zidu ali ograje", izberimo tiso, tujo, pacipreso, bukev ali domači navadni gaber. Ne skrbimo le za višino, temveč tudi za širino žive meje, da bomo dosegli močno gosto rastje. Glede na vrsto rastline prilagodimo obrezovanje.

Kdaj je najboljši čas za sajenje?

Za listopadne grmovnice brez koreninske grude velja, da jih je najbolje saditi v času, ko počivajo. To je oktobra, novembra ali ob koncu zime, paziti je treba le, da zemlja ne zmrzuje. Vse leto pa lahko sadimo sadike, ki jih kupimo v loncu. Če sadike kupimo v loncu, jih lahko sadimo vse leto. Zimzelene grmovnice sadimo ob koncu poletja ali v začetku pomladi.

Za sajenje so najprimernejše sadike, ko so stare dve do tri leta, saj se rade ukoreninijo. Pri tej starosti dosežejo velikost od 30 do 60 centimetrov. Kakšen naj bo razmik med sadikami, je vprašanje, ki bega marsikaterega vrtnarja. Odvisno je od vrste sadik in od tega, kako hitro želimo, da se živa meja zgosti. Sadike striženih živih mej sadimo v razmikih od 30 do 60 centimetrov, velikih in bujnih vrst do 90 centimetrov, velike prostorastoče rastline pa v razmikih od 120 do 150 centimetrov.