Alja Adam in Maja Vidmar: Ustvarjanje je politično nevarno

Alja Adam in Maja Vidmar sta izdali že več pesniških zbirk, Maja Vidmar je za svoje pisanje prejela tudi Jenkovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada, Alja Adam pa poleg poezije sega tudi na področje znanosti. Je doktorica ženskih študij in literarna teoretičarka, aktivna tudi v akademskem svetu. Obe sta torej vitalni na ustvarjalnem področju, v zadnjem času vse bolj tudi v vlogi mentoric na kreativnih delavnicah pisanja Gita joga (Gita v sanskrtu pomeni pesem, joga pa združitev oz. enotočkovno zavedanje).

In kaj imajo skupnega kreativno pisanje, joga in še tehnike terapije gestalt, ki sta jih vpletli v svojo metodo delavnic, usmerjenih h globočinam in živahnosti zapisovanja, pri čemer obe poudarjata, da je ustvarjanje pravzaprav del zdravja? V gestaltični perspektivi je eden od pojmov zdravja povezan s tem, da je človek sposoben iti kreativno skozi življenje, ne da bi se pri tem ustrojil v posredovane vzorce bivanja in delovanja. Pojem zdravja je torej neposredno povezan s kreativnostjo, poudarjata Alja Adam in Maja Vidmar, temu pa dodajata, da smo ustvarjalni prav vsi.

Alja Adam je med opravljanjem tečaja za učiteljico joge uvidela več vzporednic med jogo in kreativnostjo, ena med njimi je usmerjenost k procesu. Znotraj katerekoli kreativne prakse, pa tudi joge, je pomemben proces in ne končni izdelek. "Gre za načelo, ki se zoperstavlja zahodnjaški logiki, usmerjeni h kopičenju rezultatov in usmerjenosti k ciljem," pojasnjuje pesnica in literarna teoretičarka. Temu pa še dodaja, da če se ukvarjamo z lastno kreativnostjo, nimamo časa za vojne, sovraštvo. Prav tako je to lahko tudi boj proti osebnim in družbenim konservatizmom. Maja Vidmar pravi, da je ustvarjalnost pravzaprav politično nevarna.

Ustvarjalnost se začne v brezdelnem umu Terapija gestalt se z jogo in ustvarjalnostjo povezuje tudi v pomenu prisotnosti tukaj in zdaj, kar izhaja iz budizma. "Za ustvarjanje so pomembni prisotnost v zdajšnjem trenutku, čas in varno okolje. Le na tak način lahko vznikne avtentičnost. Ravno ta pa je bistvena za kreativnost. Ustvarjati moramo iz tega, kar smo, drugo se ne obnese," pravi Maja Vidmar.

Kar ne bo nastalo iz avtentičnosti, se ne bo zasvetilo, pojasnjujeta pesnici, kar pospremita še s pomembnim dodatkom, da pri kreativnem pisanju, h kateremu se usmerjata, ne gre za vrednotenje končnega izdelka. Pomembna je pot, še enkrat poudarita. Ta pa naj bo igriva, onkraj usmerjenosti k učinkovitosti. To spodbujata z vajami za sproščanje in radoživimi tehnikami za pisanje in iskanje kreativnih vsebin. Gestaltistični pristop omogoča soočanje z različnimi notranjimi vsebinami, ki so material za pisanje, predvsem pa omogoča preverjanje avtentičnosti ustvarjanja in spoprijem z blokadami pisanja.

Pri ustvarjanju je pomemben čas, še pravi Alja Adam. "Pomemben je trenutek, ko izprazniš misli. Šele takrat lahko na dan privrejo zanimive vsebine. Če moraš veliko producirati, ne moreš biti več kreativen. Inovativne, celo genialne ideje se zgodijo v praznem prostoru, ko nismo pod pritiskom, da mora nekaj nastati," je jasna pesnica. Pri tem se spomni besed pisateljice Virginie Woolf, ki je menila, da je za pisanje treba izkusiti brezdelje.

Tega ustvarjalki razumeta v kontekstu oblikovanja prostora sprostitve, kraja, kjer misli odletijo. Pri tem svoje naredijo joga in druge tehnike, ki omogočajo doseči brezdelni um. Alja Adam povedano podkrepi še s Tollevim citatom, da večina znanstvenikov ni ustvarjalnih v tem, da ne bi znali misliti, temveč v tem, da ne znajo nehati misliti.

Um je treba ustaviti. "Naučeni smo, da neprestano razmišljamo in da moramo nenehno tudi nekaj miselno izumljati. Pri jogi se učimo ravno to, kako se ustaviti, kako se sprostiti in biti tukaj in zdaj, ne v preteklosti in ne v sedanjosti. Le prisotnost v tem trenutku našemu bivanju daje živost, to postane otipljivo. V tem pa lahko črpamo ustvarjalni material, uporaben za različna področja pisanja."

In res, zakaj se nam sedanjost tako izmika? "V zdajšnjem trenutku smo lahko le sami s sabo. Ravno sebe pa največkrat težko sprejemamo. Lažje se je ukvarjati z lepšo preteklostjo, ki je sicer iluzija, saj ne samo, da ne obstaja več, ne nazadnje tudi takšna, kot si jo rišemo v mislih, nikoli ni bila. V razmerju do preteklosti tako lahko čutimo obžalovanje, do prihodnosti pa tesnobnost," razmišlja Maja Vidmar. Živimo v svetu, kjer je vse usmerjeno k temu, da se odcepimo od tega trenutka, to spodbujajo potrošništvo, mediji in drugo. Osredotočimo se na to, kar bo rastlo. Pozornost damo temu, kar se lahko dogaja samo zdaj. To je neverjetno lepo, saj ni pravega užitka v tesnobnosti pred prihodnostjo in v obujanju spominov," pravi pesnica.