Bownova terapija

Bownova terapija Bownova terapija je ena izmed najučinkovitejših tehnik manualne terapije, ki je usmerjena k odpravljanju posledic poškodb in bolezni gibalnega aparata (kosti, mišice, hrbtenica, vezi, sklepi ...) Gibalni aparat predstavlja več kot 60 odstotkov vsega telesa in je največji telesni sistem. Raziskave kažejo, da Bownova terapija učinkuje na avtonomni živčni sistem (del živčevja, ki deluje neodvisno od naše zavesti) in na energetski sistem. Avtonomno živčevje nadzoruje več kot štiri petine vseh telesnih funkcij, delimo ga na simpatično (skrbi za aktivnost) in parasimpatično živčevje (skrbi za sprostitev).

Značilnosti Bownove terapije: - terapijo sestavljajo tako imenovane "Bownove poteze" oziroma "posegi", pri katerih terapevt z nežnimi gibi razteza vezivno tkivo, - posege izvaja terapevt z uporabo rok na točno določenih mestih telesa, - med posegi so nekajminutni premori, ki omogočajo telesu odziv na dražljaje, - posegi so samo impulz, ki poveča zmožnost telesa za samoozdravitev,

- izbiro posegov terapevt prilagaja individualnemu stanju stranke, - Bownova terapija je tehnika celostne obravnave telesa in zdravi primarne vzroke poškodb, pri tem pa obravnava telo kot povezano in zaključeno celoto, - je nežna in izjemno učinkovita tehnika zdravljenja, - učinki so hitro opazni, velikokrat že po prvi terapiji, - trajno optimalno stanje običajno dosežemo z dalj časa trajajočo terapijo.

Bownova terapija je nežna in neagresivna tehnika manualne terapije, zato je kot samostojna terapija primerna za ljudi vseh starosti (za dojenčke, otroke, študente, upokojence …) Najprimernejša je pri zdravljenju poškodb in težav z gibalnim sistemom, lahko pa se uporablja kot podporna terapija pri drugih boleznih, saj zagotavlja vrsto pozitivnih zdravilnih odzivov (zmanjšanje bolečin in stresa, povečanje gibljivosti, sproščanje mišičnih napetosti ipd). Uporabljamo jo lahko tudi kot preventivno in sprostitveno terapijo.

Utemeljitelj te terapije je avstralski terapevt Thomas Ambrose Bowen (1916-1982), po katerem je terapija dobila ime. Bil je izjemen terapevt, ki je uspešno zdravil več pacientov hkrati. Njegove zavidljive uspehe je opazila tudi avstralska vlada, ki je priznala Bownovo terapijo za obliko uradne medicine in omogočila povrnitev stroškov zdravljenja z Bownovo terapijo prek zavarovalnic. Bownovo terapijo poznajo tudi v ZDA, Kanadi, na Novi Zelandiji, v zahodni Evropi … V Sloveniji se Bownova terapija izvaja od leta 2003.

Terapija miofascialnih prožilnih točk Terapija za obravnavo miofascialnih prožilnih točk (MPT) je svetovno priznana manualna tehnika, ki jo pri svojem delu vse pogosteje uporabljajo ne samo v zasebnem zdravstvu, temveč tudi fizioterapevti v javnih zdravstvenih ustanovah (specialistične ambulante, ambulanta rehabilitacij, individualna fizioterapija, klinični oddelki ...) Tehnika izjemno hitro odpravlja bolečino v kostno-mišičnem sistemu in temelji na raziskavah, ki so dokazale obstoj miofascialnih prožilnih točk. Miofascialna prožilna točka je mesto čezmerne vzdraženosti na mišici oziroma na mišični ovojnici in je lahko aktivna ali latentna. Aktivna miofascialna točka je na otip boleča in občutljiva ter izzove preneseno bolečino. Na tem mestu so lahko prisotni tudi avtonomni znaki, kot so rdečica, znojenje, oteklina ... Latentna miofascialna točka je na otip prav tako boleča, ne povzroča pa prenesenih bolečin. Miofascialna točka se iz latentne spremeni v aktivno ob določenih dejavnikih tveganja, npr. ob čezmerni obremenitvi, nepravilni drži, hoji, poškodbi ...

Tehnika za obravnavo miofascialnih točk spremeni aktivne točke v latentne. Terapevt najprej določi mesto aktivnih ter latentnih prožilnih točk. Aktivne sprosti s pritiskom ali z aktivnim gibom proti uporu pacienta ali pa s kombinacijo obeh metod. Po dokončani terapiji, rednem izvajanju telesnih vaj in izogibanju dejavnikov tveganja pa se lahko popolnoma razbremenijo tudi latentne prožilne točke.

Pionirja znanstvenega raziskovanja obstoja miofascialnih prožilnih točk in miofascialne bolečine sta dr. Travell in dr. Simons, ki sta podala definicijo miofascialnih prožilnih točk in podrobno opisala dejavnike tveganja za aktivacijo MPT.