"Večina vrtnih plevelov je užitnih"

Prva s preprostim naslovom Divja hrana je izšla leta 1995, zadnja – Nekaj divjega, ki bo letos aprila dobila neke vrste nadaljevanje in v kateri je zbral prispevke iz priloge Odprta kuhinja, pa pred približno enim letom. Vmes je Divja hrana dobila nadaljevanje, temeljito pa je obdelal še semena, sadje, zelenjavo, zelišča, gobe, kalčke, čaj in še kaj bi se našlo. Med knjigami – ena je o sirotki, druga o zavitkih (ta je napisana že štiri leta), tretja o semenih (ta je sedaj v drugem planu, ker bo prej knjiga o konoplji) – bo najprej še pred začetkom nabiralniške sezone (nekje sredi marca) izšla Samo brez panike, knjiga s teoretsko-praktičnimi nasveti za samooskrbo in neodvisnost od sveta, kot (mislimo, da) ga poznamo. Vem, sliši se čudno, a če ste prebrali kakšno Cortesejevo čtivo, veste, zakaj.

"Malo mraza, malo vetra, kislo zelje in klobase"

Odprtost duha in smisel za humor, ki veje iz njegovih knjig, človek zazna že skoraj ob stisku rok. Ko z veseljem ob našem obisku pri minus pet stopinjah prežveči še malo kurjih črevc (ali navadne zvezdice, kakor se rastlina imenuje pravilno slovensko botanično) in z njimi v ustih veselo pozira pred objektivom, pa je jasno, da Dario Cortese ni povsem običajen raziskovalec. Rojen Ljubljančan, ki se rad pohvali, da je kar dvanajst let hodil v šolo v isto stavbo, v kateri sta še danes Osnovna šola Šentvid in Gimnazija Šentvid, vsak dan hodi v gozd. "Danes sem bil dve uri. No, uro in petinštirideset," se popravi. "Ste bili zgodaj?" "Ne, pozimi grem okrog osmih, pol devetih. Imam namreč odgovorno nalogo in moram peljati ven kužke," pokaže na psički Rozi in Lizo, ki že pridno smrčita na blazini poleg mize. Glede na to, da so užitne divje rastline razporejene po času rasti od zgodnje pomladi do pozne jeseni, me seveda najprej zanima, kaj je trenutno sploh aktualnega v teh mrzlih mesecih. "Malo mraza, malo vetra, kislo zelje in klobase," se najprej pošali, nato pa obelodani, da so trenutno najaktualnejše rastline, ki rastejo v vodah. "Najbolj znana je vodna kreša, pa studenčni in vodni jetičnik. To so rastline, ki v zimskem času zrastejo do vodne površine, nato pa se potuhnejo zaradi mraza ali ker jih prekrije led. Pozimi se te rastline v vodi grejejo, njihove sočne in okusne poganjke pa lahko naberemo za solato."

Prvi je bil čemaž

Ljubezen do rastlin se je začela z gobami. "V osnovni šoli smo s starimi starši ob nedeljah hodili nabirat gobe in spomnim se, da so me je ta raznolik in barvit svet živih bitij že takrat fasciniral," se spominja Dario, ki se je po končani srednji šoli odločil za študij agronomije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. A ko je spoznal industrijsko proizvodnjo hrane, ga je odvrnilo, da bi kdaj delal v poklicu, za katerega se je izšolal. "Sem pa veliko odnesel od profesorja Franceta Šuštarja, ki je v prvem letniku poučeval botaniko, ker sem se ogromno naučil o rastlinah, saj jih do takrat, razen približno štiristo gob, nisem toliko poznal." Vzporedno s študijem je začel nabirati zdravilne rastline, iz katerih je rad pripravljal različne čajne mešanice. Nato je nekega dne v knjigi Zdravilne rastline avtorja Richarda Wilforta odkril čemaž, ki ga je podrobneje spoznal tudi v prvem letniku študija. Ta ga je tudi zaradi svoje vsestranske uporabe tako prevzel, da se je začel podrobneje zanimati za užitne divje rastline. V začetku devetdesetih let je na temo užitnih divjih rastlih začel pisati članke za revijo Moj mali svet, na osnovi katerih je nato leta 1995 izšla njegova knjiga Divja hrana.

Večina rastlin, ki jih danes gojimo, izvira iz divjih

Svoje znanje o užitnih divjih rastlinah predaja tudi na predavanjih in delavnicah, ki se običajno začnejo takole: "Kar se je kdajkoli in kjerkoli nabiralo za zajce, purane, piščance in prašiče, je vsaj dvakrat ali celo štirikrat bolj hranljiva zelenjava, kot vsa, ki jo gojimo na vrtovih." In odziv? "Večinoma začuden in malo nejeveren," pravi Dario, ki kot glavni predsodek pred divjo hrano navaja "tega se ne je". "V glavi imamo fiksno idejo – to je plevel in to je solata, a dejstvo je, da je ta solata prehransko veliko bolj rahitična kot plevel. Večina vrtnih plevelov je namreč užitnih."

Na drugo mesto uvršča strah pred zastrupitvijo. "Vsako leto je v Evropi par smrtnih žrtev, ker ljudje jedo podlesek, šmarnico ali čmeriko, namesto čemaža. Pri nabiranju užitnih divjih rastlin je treba imeti dovolj sistematičnega znanja, treba se je znajti in se dobro poučiti o tem obširnem svetu rastlin, predvsem pa je pomembno opazovanje. List čemaža in list podleska sta kot dan in noč. Tu so potrebne še primerna zadržanost, zaupanje v to, kar počnemo, in prisotnost na terenu. Najboljše je, da gremo vsak dan ven in naberemo kakšen šopek."

V skoraj dvajsetih letih preučevanja užitnih divjih rastlin je Dariu najpomembneje to, da te, četudi jih večina ljudi ne uporablja, spreminjajo pogled na prehrano. "Hrana ni samo tisto, kar raste na trgovinskih policah in kar vzgojimo, hrane je naokoli vse polno, samo poznati jo moramo in razširiti pogled v preteklost, saj večina rastlin, ki jih danes gojimo, izvira iz divjih. Nekatere moje knjige so ljudi spodbudile, da užitne divje rastline s pridom vključujejo v svojo prehrano. Za zdaj so redki, ki ne samo poznajo 40, 50 ali celo več vrst rastlin, ampak jih tudi nabirajo in uporabljajo. Nekateri to začenjajo, drugi se še lovijo okoli tega, še vedno pa je veliko takih, ki pridejo na delavnico samo iz radovednosti. Običajno je potreben en premik, da stvar preizkusimo, a verjemite mi, ni težko. Začnite na primer s koprivami, te vsak pozna."