Al' naj trobim al' ja?

Kadar neljubljanski "tujci" v mestnem vrvežu ne vedo natančno, kam se morajo usmeriti, dobivajo z vseh strani glasno pomoč "dežurnih trubačev". Lansko poletje pa sem trobljenje doživljal v grškem Patrasu, ki je po velikosti mesto podobno Ljubljani. Trdim, da sem se prav z veseljem vklopil v njihovo prometno razmišljanje.

Kdaj Grki trobijo?

Ljudje v bolj južnih deželah nasploh dajejo vtis, kot da se jim nič ne ljubi, saj se vse dogaja umirjeno in prav nič stresno. To še posebej velja za gostince, nikakor pa ne velja za promet. V Patrasu velja dinamika in to tudi v zelo gostem prometu. Pa vendar vozniki dojemajo semaforje mnogo bolj disciplinirano kot mi, predvsem pa z več vozniškega znanja. Pri zeleni luči speljejo vsi hkrati brez oklevanja, pri čemer se kolone le minimalno raztegujejo, tako da vse deluje enakomerno in lepo usklajeno. In če kdo ni za, se takoj oglasijo hupe, ki glasno nahrulijo nerodneža, ki kvari dinamiko. Ampak pri tem vseeno vozijo skozi križišča samo pri zeleni luči.

Kdaj Grki ne trobijo?

Grki torej s hupami sporočajo počasnetom, kaj si mislijo o njihovi vožnji. Začuda pa je njihovo ravnanje povsem drugačno, kadar se nekdo z avtom zaustavi sredi ceste in vključi vse utripalke. In čeprav se voznik zaustavljenega avta prav leno odmaje po časopis, se vsi nekako zdrenjajo mimo ovire, pri tem pa nikomur ne pade na pamet, da bi trobil.

Kaj pa mi?

Saj se poznamo. Speljujemo vsak po svoje, zaviramo silno različno, ker ne spremljamo dogajanja dovolj daleč pred seboj. Izpred semaforjev speljujemo prepozno (še dobro, saj pri tem ne znamo pogledat po križišču levo in desno), tam kjer bi jih skozi interval speljalo deset jih gre samo pet, ostali pa "prinesejo noter" z vožnjo v rumeno in rdečo luč. In ko med vožnjo gledam "presledkarje" pred seboj, me vedno bolj vzpodbujajo pripombe naše, ki sedi poleg in stalno ponavlja: "Grki bi tule že zdavnaj glasno trobili!"

"Presledkarji" bi si zaslužili hupo

Opisano dogajanje je najbolj opazno v petek, ko se počasi pričenjajo pripravljati na svoje podvige nedeljski vozniki. Na odprtih cestah jih zlahka opazimo na čelu kolone, v gostem mestnem prometu pa je pred njihovim avtom izdaten presledek. Tudi pod klobuki se često nahajajo. S svojim načinom vožnje jasno sporočajo, da voznik za njimi ne bo prišel skozi križišče pri zelenem intervalu, pri tem pa se sami obvezno odplazijo mimo semaforja skozi rumeno in tudi rdečo luč. V takem primeru rečem kolegu Anžetu pri našem Avtomotu (kritiku ljubljanskih huparjev): "No, ali vidiš, da bi mu moral trobit!"