Torek, 22. 4. 2025, 13.44
8 ur, 25 minut
Luka Fonda: Karakter turbomotorja z dirkaško DNK
Kdo bi bolje razumel potrebe in želje športnih plezalcev v Sloveniji in širše, če ne Luka Fonda, odločen, fokusiran voditelj, ki zase pravi, da ne potrebuje nagrad in ovacij. Z izjemno odgovornostjo kapitana krmari dve ladji – odlično člansko plezalno reprezentanco in prestižen plezalni center v Kopru. Podnju je podpisan in z njima živi vsak dan. Adrenalin popusti šele zvečer, ko utiša telefon in umiri tempo.
Življenjepis Luka Fonde polnijo številne vloge, v katerih se je, zahvaljujoč drzni, a jasni viziji, odlično znašel. Nekoč plezalec in fotograf je danes trener članske reprezentance v športnem plezanju in glavni motor plezalnega centra Plus Climbing, saj za drugega nima časa. Center je zrasel na njegovo pobudo in z njegovimi sredstvi. Pravi, da je to njegov največji zalogaj doslej.
Zaveda se, da samo odlična plezalna infrastruktura reprezentanci omogoča celovite treninge na vrhunski ravni; da jim zaradi takšnega centra ni treba v tujino. Posledično se lahko skupaj z njimi veselimo dosežkov na mednarodnih tekmah, kjer posegajo po najvišjih mestih. In zahvaljujoč Fondi lahko v Kopru vsak september gostimo tudi tekme svetovnega pokala.
Če se dotaknemo vaše trenerske vloge: kakšen tip trenerja ste in kakšni plezalci vas navdušijo?
Težko je opisati. Najpomembnejša je sinergija med menoj in športnikom, skozi katero gradiva zaupanje. Zagotovo težko treniram tekmovalce, ki imajo premočen, nešporten ego. Govorim o konstruktivnih zadevah, kot na primer, ali se je sposoben soočiti s pozitivno kritiko in jo poskuša razumeti. Če tega nima, mu težko pomagam. Treniram namreč s poglobljenim čustvenim pristopom in se o vsem poskušam odkrito pogovoriti.
Kot trener sem predvsem discipliniran. Strogost izražam na način, da se posameznik sam sprašuje in išče prave odgovore. Če mu nekaj ne gre, se je seveda treba temu posvečati. Manifestacija tega zavedanja je spodbuda: "Daj še malo! Kakšna so tvoja pričakovanja?" Tekmovalčevo samorazumevanje in samokritičnost sta temelj, da sem miren, saj vem, da bo tudi takrat, ko me ne bo na treningu, stvari počel pravilno.
Pričakovanja so visoka. Vrhunski šport zahteva tudi odrekanje …
Pričakovanja so zagotovo visoka. Brez njih se v desetih letih v športnem plezanju ne bi zgodilo vse to, kar se je. Imamo močno željo in dovolj samodiscipline. Beseda odrekanje mi gre na živce. Biti profesionalec je stvar osebne odločitve. Na živce mi gre, ko mlajši rečejo: "Zakaj se moram odrekati!? Ne morem na smučanje, na žur …" Odgovorim mu, da seveda lahko gre, a verjetno potem ne bo najboljši na svetu. Kakšno odrekanje!? Sam si se odločil, nihče drug se ni namesto tebe. In to velja tako zame kot zanj.
Ste vztrajni, dosegate vrhunske rezultate, ste ves čas v pogonu. Bi lahko rekli, da vam je uspelo vse, kar ste si zastavili?
S tem se sploh ne ukvarjam. Meni to pomeni zaspati na lovorikah. Ne razpravljam o tem, kaj sem dosegel, pomembno mi je, kako in kaj bomo naprej. Ni bilo preprosto in še vedno ni. Vse je živ proces. Zato mi nagrade ne pomenijo veliko. Več mi pomeni, ko mi nekdo reče: "Danes bom jaz pokosil travo." Super!
Razumem, da je pomembna tudi ta plat. Če se ustavim za trenutek in zadiham, pomislim: "Kaj vse se je zgodilo v tem obdobju!? Vav!" V resnici pa uspeha ne živim na tak način. Še vedno sem hišnik, čeprav bi bil lahko tudi nadut šef. Ampak to je brezvezno. Seveda pa je vprašanje, kako na to gleda okolica. Veliko je nevoščljivosti, česar res ne maram. A pravi podporniki vedo, zakaj nas podpirajo.
Iz potrebe po ustreznem prostoru za treninge ste zgradili plezalni center. Ste se tedaj zavedali, v kaj se spuščate?
Kar je bilo pred desetletjem majhna kepica, je zdaj ogromna kepa, ki se še vedno kotali in raste. Ko sem šel v to z zagonom in navdušenjem, niti nisem preveč globoko razmišljal o tem, kaj lahko prineseta prihodnost in razvoj plezalnega športa. Izzive na splošno vedno rešujem sproti. In če me danes vprašate, kaj bo čez pet let … nimam pojma. Preveč je neznank. Vem pa, da je v našem prostoru želja po športnem plezanju vse večja. In vem, kaj športniki in trenerji nujno potrebujemo za doseganje izjemnih rezultatov v svetovnem merilu. A eno je to infrastrukturo narediti, drugo pa je njeno uspešno upravljanje, da živi.
Bi lahko rekli, da ste postali tudi menedžer, poslovnež?
Ja, lahko bi, pa nisem. Skozi upravljanje plezalnega centra se ukvarjam s kupom stvari, s katerimi se prej nisem srečeval, na primer s papirologijo, tehničnimi detajli, ljudmi: z zaposlenimi, starši otrok, športniki …
Vam sploh ostaja kaj časa zase? Ali še plezate in fotografirate?
Ne, skoraj nič. Ko imamo trening, včasih naredim kak gib. Dokler je vse prepleteno z reprezentanco, zvezo, plezalnim centrom in tekmami, zase nimam časa. Svoj vsakdan težko imenujem delovnik. Vsak dan sem ves dan vpet v ta krog in to je moje življenje. Pozabim, da je praznik, da je konec tedna.
Ste adrenalinski človek, pa vendarle: ste kdaj utrujeni?
Sem utrujen. Vendar ne rečem ne. Mojo utrujenost premaga moja odgovornost do stranke, tekmovalca, starša, zaposlenega … Opažam, da evolucija, rast – v katerikoli panogi, naj bo šport ali posel – s seboj prinese tudi več izzivov. Nekateri so včasih naporni in take stvari me utrudijo. A verjamem, da sta pomembna pravi pristop in komunikacija. Vedno poskušam težave reševati sproti in transparentno. S takim pogledom grem čez utrujenost.
Kaj vas ob koncu dneva umiri?
Na temelju moje velike odgovornosti sem imel dolga leta navado, da sem se vedno javil na telefon – ne glede na dan in uro. Sem pa zadnje čase zase vesel, da utišam telefon, ko pridem domov. Tja grem zvečer samo počivat, spat. Ne urejam vrta, ne sedim na balkonu ob kavici. Samo na hitro pogledam, kaj se dogaja po svetu, da sem malo na tekočem.
Ali vas je kdaj strah?
Vprašanje je, o kakšnem strahu govorimo. Če govorimo o tekmi na balvanih, se zgodi, da je morda v postavitvi nevaren vrh, ki bi lahko vodil v padec in poškodbo. To se dogaja, zato opazujemo in se kot trenerji pritožimo. Tudi v težavnosti se mi je to že zgodilo.
V zelo osnovnem smislu pa občutim strah – ko sem nekoga res dobro pripravil –, da se poškoduje zaradi preobremenitve, pretirane obtežitve prstov, ker sem kot trener hotel preveč, zagotovil premalo počitka … Ves čas se sprašujem, kako v trenažnem procesu posameznika do tekme pripeljati v najboljši mogoči formi na varen način. Ni recepta. Govorim o strahu, da teden dni pred svetovnim prvenstvom plezalec ne reče: "Zabolela me je rama." A to je šport kot vsak drugi. Bolj ko gremo do meje, bliže je poškodba. To vzamem v zakup kot del tveganja.
Kaj pa strah v življenju?
Sploh ne pomislim na strah …
Vas ni bilo strah niti na reliju v Idriji, ko ste v Yaris GR s profesionalnim voznikom drveli po mestnih ulicah?
Ne, bilo je odlično.
Kakšni so bili občutki, ko v rokah niste imeli moči, da bi sami obvladovali situacijo?
Prepustil sem se in užival. Rad imam hitrost in zagotovo bi šel še enkrat. Bila je posebna izkušnja, ki je ne morem doživeti vsak dan. Seveda pa me zanima, koliko je bila to vožnja z rezervo in kje je bila najina mejna točka.
Adrenalin mi je dvignila izkušnja sama po sebi. Divjati po ulicah mesta, s profesionalnim voznikom relija, z izjemnim avtomobilom, ki ga odlikujeta agilnost in odzivnost, predvsem pa moja strast – visokozmogljiv turbomotor z dirkaškim DNK. Vav!
Ste raje voznik ali sopotnik?
Definitivno voznik. Nerad sem pasiven.
Kako bi opisali svoj popoln dan?
Olimpijske igre ali svetovno prvenstvo – zlata kolajna!
In kako svoj popoln avto?
Imam dušo športnika in moj idealen avto je eksploziven, okreten, neusmiljeni tekmovalec, ki premika meje in ima res odličen motor. A v garaži bi imel tudi drugega. Uporabnega, prostornega, da bi lahko v njem vozil vse, kar potrebujem: fotoopremo, plezalno opremo …
