Yamaha V-Max

Prvi V-max je imel 1,2-litrski V4 motor, ki je zmogel za tiste čase velikih 140 konjskih moči. Motocikel je postal prava legenda in v več kot dveh desetletjih proizvodnje so po celem svetu prodali čez 100.000 primerkov. Dolgo časa se je šušljalo, da njegovega naslednika ne bo. No danes je postalo jasno, da temu ne bo tako.

Jasni cilji ...

Japonci so si pri snovanju novega V-maxa zadali štiri cilje. Prvi cilj je bil ustvariti "raketo" na kolesih, ki bo ponujala izvrstne pospeške in dober izkoristek moči. Drugi cilj je bila dobra, natančna vodljivost v zavojih. Tretji cilj je bilo ogrodje, ki naj bi ustrezalo vsem najsodobnejšim standardom in hkrati dalo nek poseben pečat motociklu. Četrti cilj pa je bolj ekološko naravnan, saj so si inženirji zadali za cilj, da bo zverina dosegla standarde EU3 okoljske regulative.

Agregat

S temi cilji v glavi so se lotili dela in najprej razvili popolnoma nov 1,7-litrski V4 motor, ki premore 200 KM in 167 Nm navora. Za kar največji izkoristek njegove moči in navora so dodali nekaj priboljškov kot sta naprimer YCC-I (Yamaha chip controlled intake) in YCC-T (Yamaha chip controlled throttle). Končna hitrost naj bi znašala nekje okrog 220 kilometrov na uro.

Ogrodje

Aluminijasto ogrodje motocikla je zasnovano tako, da vse komponente (vključno z motorjem) zagotavljajo ravno pravšnjo stopnjo uravnoteženosti, kar potem omogoča hitro in natančno vožnjo skozi ovinke. Pri zasnovi ogrodja so se držali pravila “engine maximal, body minimal” – pozornost opazovalca oziroma občudovalca naj bi bila torej osredotočena na mišičasto štirivaljno srce motocikla.

Izpuh

K manjšemu izpustu škodljivih emisij pripomore 3 področni katalizator in poseben senzor (Lambda sensor), ki zaznava koncentracijo dioksida v izpustu in po potrebi regulira dovod goriva preko sistema za vbrizg.