Zakaj je Slovenijo obiskala legenda Ferrarija in formule ena?

"Takrat sem bil na vrhu svoje kariere. Doma sponzorskih sredstev žal ni bilo dovolj za resnejši program. Nisem imel ambicij, da bi še naprej osvajal le te iste naslove. Vse svoje uspehe sem dosegel z dirkalniki skupine N. Želel sem si vrhunskega avtomobila, želel sem napredovati," se spominja Lulik, ki je sredi sezone 1993 začel sodelovati s slavnim švicarskim dirkačem Clayem Regazzonijem.

Nekdanji voznik Ferrarija v formuli ena, kjer je dobil pet dirk, je organiziral avtomobilske šove in Lulik je bil na njih med tistimi, ki so vozili dirkalne avtomobile.

Regazzoni v prostorih kranjske Save

Regazzoni je pred 30 leti obiskal Slovenijo in v prostorih kranjske Save, kjer so podpisali sponzorsko pogodbo z Lulikom, predstavljal bližajoči se šov v italijanskem Vidmu. V Kranj se je takrat pripeljal s svojo lancio, in to kljub temu, da je bil od pasu navzdol paraplegik.

Regazzoni je takrat poskušal Luliku pomagati pri preboju na mednarodno raven, vse je bilo praktično že dogovorjeno za nastop na vztrajnostnem reliju Pariz-Peking, toda Regazzonijeva sreča, vsaj kar zadeva srečne konce številnih hudih in zanj skoraj usodnih nesreč, se je končala 15. decembra leta 2006. S svojim avtomobilom se je takrat zaletel v zadek tovornjaka na avtocesti pri Padovi.

Foto: Gregor Pavšič

Foto: Wikimedia Commons Bil je tesen prijatelj Laude, v formuli ena je dobil pet dirk

Regazzoni se je rodil v Medrisiu v Švici le nekaj dni po uradnem začetku druge svetovne vojne. Odrasel je v mestu Porza v italijansko govorečem delu Švice. Na avtomobilskih dirkah je začel nastopati v 60. letih, in sicer predvsem v Italiji, saj so bile dirke v Švici takrat prepovedane. Leta 1965 je začel voziti v formuli 3, nato pa se mu je uspelo povezati z italijanskim konstruktorjem Tecnom za višji razred formule 2.

Svoje desetletje v formuli ena je začel leta 1970. Zmagal je že v svoji prvi sezoni, in sicer v Monzi, kjer je dirko zaznamovala tragična nesreča Jochena Rindta, svetovnega prvaka, med kvalifikacijami. V naslednjih dveh letih je imel Ferrari manj zmogljiv dirkalnik, zato se je leta 1973, tudi zahvaljujoč sponzorski pogodbi z Marlborom, preselil v moštvo BRM. Tam je spoznal mladega Avstrijca Nikija Laudo, poznejšega trikratnega svetovnega prvaka. Regazzoni in Lauda sta postala tesna prijatelja. Ko je Ferrarijevo moštvo leta 1975 prevzel Luca di Montezemolo in nazaj v Maranello zvabil Regazzonija, se je tja na predlog Švicarja podal tudi Lauda. Oba sta bila tudi del zgodbe filma Rush o dvoboju Lauda - Hunt, v katerem je Regazzonija upodobil italijanski igralec Pierfrancesco Favino.

Tudi kot invalid je še vztrajal v dirkaškem športu

Regazzoniju je uspelo zmagati na petih dirkah svetovnega prvenstva formule ena. Njegova kariera v najvišjem razredu avtomobilizma se je končala po hudi nesreči leta 1980 v ameriškem Long Beachu. To je bila le ena izmed skoraj usodnih nesreč za Regazzonija, v katerih pa se mu je uspelo izvleči. Ker je bil od pasu navzdol paraliziran, dirkalnika formule ena ni mogel več voziti. Postal pa je eden prvih invalidov, ki mu je s prilagojenim avtomobilom uspelo tekmovati na visoki ravni. Tako je sodeloval na vztrajnostnem reliju Dakar in 12-urni dirki v Sebringu.

Po nesreči se je posvetil aktivnostim za pravice invalidov. V devetdesetih, ko je že končal svojo tekmovalno pot, je začel prirejati tudi omenjene avtomobilske šove in hotel podpreti mednarodno uveljavitev Lulika, takrat najuspešnejšega in tudi najbolj izkušenega voznika relija v Sloveniji.