Porschejeva poučna ledena lekcija vozniški samozavesti

Video: Ledeni tango ...

Pisalo se je leto 1974 …

… ko je na pariškem avtosalonu leta 1974, dobro desetletje po rojstvu karizmatičnega modela 911, Porsche predstavil svoj prvi superzmogljiv serijski avtomobili 911 turbo. Že takrat je ta avtomobil mogel doseči 290 kilometrov na uro. Turba pa se je hitro prijel vzdevek norost na kolesih.

Mladi povzpetniki, bankirji in drugi, ki so si ta stroj lahko privoščili, mu preprosto niso bili dorasli. Avtomobil je res tako rekoč čez noč postal pravi hit, a le redki vozniki so sredi zavoja upali izzvati njegovo moč. Zaradi izrazite "turbo luknje" in dejstva, da so njegovi kilovati ob polnem plinu dejansko pobesneli z zamikom, je v tistem času krožil turbo vozniški nasvet: počasi v ovinek in hitro iz njega.

Težave voznikov, ki niso znali nadzirati moči in zadka, pa so hitro opazili tudi inženirji v Stuttgartu. Jasno jim je bilo, da obvladovanje njihovega superavtomobila ne duši tehnika, temveč pomanjkljivo vozniško znanje. Tudi zaradi tega se je rodila vozniška akademija Porsche sport driving school.

"Jure, več moči, še več moči! Ostani na stopalki za plin, drži!" Takoj mi postane jasno. Proti vrhu zavoja zdaj grabijo vsa štiri kolesa, oprijema je več, avtomobil podlago orje s pomočjo 4-milimetrskih jeklenih "kopačk". Desnica sune še odločneje, diferencial razume signal, pogon je moj zaveznik, volan ostane na mestu avtomobil pa v pravo smer vleče surova moč. Uživam. Iz postaje pa se zasliši: "Jure, tako se pelje!"

Vsako leto izobraževanju voznikov namenijo okoli 200 novih porschejev

V štirih desetletjih je Porschejeva vozniška akademija postala prava globalna institucija in danes se je pod okriljem izobraževalnih programov Porsche sport driving school mogoče, dejansko praktično na vseh podlagah, naučiti obvladovati športni avtomobil. Za najbolj zahtevne učence pa je na voljo celo vozniški "doktorat" oziroma pridobitev dirkaške licence.

Najbrž tudi ni treba poudarjati, da inštruktorji te šole spadajo med vozniško elito. To so vozniški komandosi. Med njimi imajo praktično vsi motošportne izkušnje, mnogi pa celo sodelujejo pri razvoju novih modelov. Porsche v svojem izobraževalnem procesu za voznike nič ne prepušča naključju. Prav zaradi tega ta akademija na vseh lokacijah vsako leto dobi okoli 200 povsem novih avtomobilov, tudi najnovejših modelov.

V okviru te vozniške akademije pa deluje še šola za energijsko učinkovitejšo in okolju prijaznejšo vožnjo in potovalni klub, kjer je mogoče na najbolj ekskluzivni način izza volana razkošnega "road tripa" spoznati filozofijo te znamke. To v praksi pomeni denimo konvoj cayennov skozi savano Namibije.

Porsche v svojem izobraževalnem procesu za voznike nič ne prepušča naključju. Prav zaradi tega ta akademija na vseh lokacijah vsako leto dobi okoli 200 povsem novih avtomobilov, tudi najnovejših modelov.

Led s severa

Tokrat pa smo se odpravil visoko na sever, na ledene poljane znotraj polarnega kroga. V Leviju na Finskem nas je čakal izjemno dovršen poligon z bolj in manj tehnično zahtevnimi stezami narejenimi na ledenem prostranstvu globoko zamrznjenega močvirja.

Pod kombinacijami zavojev in šikan tega ledenega dirkališča pa je podpisan nihče drug kot Hermann Tilke, nemški inženir, ki je dizajniral veliko slavnih stez formule 1. Center, ki združuje tako imenovane trenažne programe Camp4S, Ice-force in Ice-ForceS, v tem okviru dejansko ponuja možnosti učenja popolnega obvladovanja športnega avtomobila v ekstremnih razmerah. Tam se je možno naučiti praktično vseh zimskih voznih veščin. Od osnovnega speljevanja na zasneženi in poledeneli vozni površini do premagovanja zahrbtnega črnega ledu, ki na cesti pozimi predstavlja strah in trepet, in do mojstrskih drsenj z obilico bočnih pospeškov.

Tukaj te Porschejevi vozniški guruji dejansko naučijo, kako je tudi pozimi mogoče prepričljivo nadzirati vozilo in celo varno uživati v kultnem avtomobilu. Odkrijejo ti tiste skrite delčke prostora, pomagajo poiskati tisti občutek ravnovesja med hitrostjo, maso in odkriti tiste čarobne trenutke, ko zdrs ne vodi v nesrečo ampak postane del popolne, elegantne vozniške prvine z obilico ledenega piša čez boke vozila.

Ko kovinska arija zadoni v garaži, polni avtomobilskih milijonov …

Vstop v ogrevano garažo ob robu zaledenelega močvirja na katerem se razteza poligon, nehote sproži globok vzdih in na ustnicah nariše nasmeh. Vsega skupaj okoli petdeset ali celo kakšen več porschejev 911 turbo, 911 carrera 4S in 911 carrera S coupe.

Inštruktorji so nam razdelili ključe avtomobilov in kar je sledilo, si bomo zagotovo zapomnili za vse življenje. Ne zamerite, naj ne zveni patetično ali celo domišljavo, ampak bilo je res čarobno. Dramatičnost trenutka, ko smo eden za drugim začeli prižigati 3,8-litrske bokser šestvaljnike, je spominjal na ep. Kot da bi snemali avtomobilsko različico filma Braveheart, Pogumno srce.

Ko se je za našim hrbtom oglasil še turbo stroj, je adrenalin butnil v žile. Komaj smo čakali, da ročico strupeno hitrega PDK menjalnika postavimo v položaj D in konje poženemo v ledeno obzorje. Res je težko opisati, kako avtomobilski zanesenjak dojame kristalno čisto, ledeno mrzlo jutro, ki ga razparajo prvinski zvoki Porschejevega zimskega bivaka. Impresivno, res.

Odklop elektronskih možganov. Tam zunaj si le ti in on.

Led je, glede oprijema, neusmiljena materija. Še tako izkušen voznik je, ko avtomobil prvič zapelje na tako gladko površino, videti kot začetnik. Res je sicer, da sta bila oba štirikolesno gnana modela turbo in carrera 4S opremljena z gumami, ki so imele večje 4-milimetrske jeklene bodice, carrera S coupe S pogonom zadaj pa le 1,5-milimetrsko jekleno pomoč, ampak led vozniško samozavest v hipu spremeni v visoke valove obupa in vozniških frustracij. Avtomobil je preprosto treba spoznavati na novo, poslušati nasvete ter izostriti čutila in reakcije. Potrpežljivost je ključna.

Tam zunaj ti potem, ko izklopiš še elektronske avtomobilske možgane oziroma njihov center za ravnotežje sistem PSM (Porsche stability management), ostane le lasten občutek, silna moč odzivnega motorja in uravnoteženo avtomobilsko telo. Ostaneš sam z njim, v pomoč pa so ti le inštruktorjevi nasveti po radiozvezi.

V trenutku se z jutranjega brifinga od teorije spomniš le tistega rdečega kroga, ki ponazarja kako na ledu skopni oprijem. V osnovi veš, da je za uspeh treba ujeti trenutek prenosa mase med prvo in zadnjo osjo, veš, da bo v točno določenem delčku sekunde z močjo motorja treba spodnesti zadek in nato takoj v naslednjem trenutku izkoristiti še dodano inercijo vozila, veš da moraš gumam pustiti čas, da naredijo svoje, veš da bo volan potrebno vrteti v smeri kamor gledajo oči, pa čeprav skozi bočno steklo.

Vse veš. Misliš da tudi znaš, a kljub temu telo hitro zazna tisti nezmotljivi občutek vrtečega se sveta.

Čas je za učni koncentrat: Juri, more power, more power! Stay on the pedal!

Um začne po radiozvezi črpati zanje, piko na i doda vožnja z inštruktorjem. Vozniška profesorja Stef in Axel nadzirat vsak naš gib in nas neumorno spodbujata, z glasom vodita skozi prestave, doziranje plina, zavor in volana. Porschejeva učni proces začne kazati prve rezultate. Počasi znova začnemo dobivati tiste prave občutke. Potem pa se končno zgodi. Možgani skupaj z rokami in nogami sestavijo sliko ujamejo ritem in vožnja postane užitek. V rodovni spomin se nam "zapečejo" tudi ključne prvine vožnje z zadnjim in štirikolesnim pogonom. Čeprav pri modelu 911 carrera S coupe 400 konjski stroj vseh 440 njutonmetrov pošilja samo na zadnjo os, je tudi na ledu mogoče ujeti ritem in zadek vihteti že pred vstopom v zavoj. Zavora, provokacija z volanom in sunek motornega potiska spodnese zadnjo os. Potem je ključna potrpežljivost, stopalka za plin drži območje med 2.500 in 3.000 obrati, ramena čakajo sporočilo iz zadka, trenutek resnice se bliža. Roke ujamejo namig avtomobila in zadek znova elegantno zamenja smer. Motor zarohni, obrati zagotavljajo ravno pravšnji kot drsenja. Olajšanje.

Potem sledi še obračun s štirikolesnim pogonom in vsemi 560 "konji" turba.

"Potrebuješ malo več krožne hitrosti, dodaj še malce več hitrosti in volan obrni za četrtino obrata ter ostani na stopalki za plin," pred 180-stopinjskim zavojem po radiozvezi poslušam Axla. V ključnem trenutku, ko ob bistveno manjši reakciji z volanom in sočasnem odločnem potisku desne noge turbo drsi že skoraj povsem pravokotno glede na smer vožnje in periferni vid zazna visoko številko na merilniku hitrosti, se oglasi dvom, ki malce spremeni ritem.

To nemudoma opazi Stef in v kabini zadoni: "Jure, več moči, še več moči! Ostani na stopalki za plin, drži!" Takoj mi postane jasno. Proti vrhu zavoja zdaj grabijo vsa štiri kolesa, oprijema je več, avtomobil podlago orje s pomočjo 4-milimetrskih jeklenih "kopačk". Desnica sune še odločneje, diferencial razume signal, pogon je moj zaveznik, volan ostane na mestu avtomobil pa v pravo smer vleče surova moč. Uživam. Iz postaje pa se zasliši: "Jure, tako se pelje!"

Junak iz otroštva je še vedno pravi mojster

Walter Röhrl, dirkaška legenda Na poti na Finsko smo na münchenskem letališču v avtobusu na terminalu sproščeno klepetali s kolegi iz drugih držav, ko je skozi vrata vstopil visok možakar. V trenutku je iz preprostega, iskrenega spoštovanja nastala tišina, pred nami je namreč stal Walter Röhrl, dirkaška legenda.

Za povrhu vsega pa je bil namenjen točno tja z nami na led. Še en vrhunec te zimske odisejade na sever pa se je zgodil, ko smo lahko prisedli k njemu, na sovozniški sedež 911 turba.

Mojstra sicer nismo hoteli motiti, med vožnjo, a novinarski poklic oziroma nenehno iskanje informacije je včasih tudi prekletstvo, ki ti niti v najbolj uživaških trenutkih ne da miru.

Ko sem bil majhen, sem namreč poznal le dva Valterja. Oba sta bila junaka. Eden je branil Sarajevo, drugi pa je v pošastnem audiju sport quattro S1 jemal ovinke z veliko žlico in se boril s fiziko ter stotinkami. Poster stroja z Walterjem za volanom je bil dolga leta osrednja freska mojega templja. Zdaj pa sem ga na ledeni stezi lahko opazoval ob sebi in čisto od blizu gledal, kako neverjetno prepričljivo to še vedno počne eden mojih idolov. Ayrtona sem žal izgubil, še preden bi se lahko srečala v živo.

Ko sva natanko pri 189 kilometrih na uro na čistem ledu priletela v dolg levi zavoj, nisem več zdržal in vprašal sem: "Walter, vi pa še vedno neskončno uživate za volanom, kajne?" Nasmehnil se je, prestavil navzdol, še odločneje pohodil, avtomobil postavil po čez in rekel: "Ja, čisto enako kot prvi dan, ko sem v roke dobil avto."