Brez besed obstal na robu Grand Canyona

Velika luknja, nepopisni občutki

Nekateri pravijo, da je Grand Canjon le ena velika luknja. No, saj imajo prav. A ob prvem pogledu v to veliko luknjo se človek zave svoje majhnosti. Vpraša se, kako lahko navidez nedolžna reka izdolbe mojstrovino takšnih razsežnosti. Nekaj je občudovanje Grand Canyona preko slik, nekaj popolnoma drugega pa je stati na robu in zreti v kilometer globok prepad. Saj pravim, brez besed ...

Živel sem v zmoti ...

Ste tudi vi kdaj prejeli mail, v katerem je na fotografijah prikazan nekakšen prstan, ki je postavljen preko roba Velikega kanjona? Tla so steklena in kdor plača, predvsem pa, kdor si upa, gre lahko na sprehod "po luftu." To mora biti ena od molznih točk turistov v Grand Canyonu, kajne? Ne! Ni res, in dokler pred seboj nisem zagledal table, na kateri piše, da tako imenovani "Skywalk" ni v neposredni bližini, ampak da se nahaja vsaj dvesto milj stran, nisem verjel. No, na poti nazaj proti Las Vegasu vidimo ogromni reklamni pano, ki kaže v pravo smer. Sam sem si kriv in zaradi opozorilne table, ki dokazuje, da je podobnih zmot veliko, se nisem počutil nič manj bedasto.

Gneča ob nepravem času

Ker je bil Grand Canyon že daleč za nami, so se nam počasi zbudili apetiti po znamenitem jezu Hoover in seveda po končni postaji - Las Vegasu. A glej ga zlomka. Preseneti nas delo na cesti. Znajdemo se na repu tridesetkilometrske kolone. In to ravno v trenutku, ko se javim, da prevzamem volan. Res super.

Moška trma

In ker sem že ravno sedel na vozniškem sedežu, nezadovoljnem nad najdaljšo kolono vseh časov, se prijatelj na sopotniškem sedežu spomni, da je čas za igrico gretja sedežev. Ponavadi gre za »zezanje«, ki ne traja dlje od desetih minut. Jaz podkurim njemu, on podkuri meni, in ker je obema vroče, imava ponavadi kmalu dovolj. Tokrat pa je šla zadeva v ekstreme, navsezadnje je šlo za stavo. Kdor prvi popusti in si izklopi gretje sedeža, plača pijačo v Vegasu. In ker sva oba trmasta, ignorirava neznosno vorčino, mokre majice in potne hrbte. S prižganim gretjem vztraja tri ure. V koloni. Naposled pridemo do jeza Hoover, kjer se nama obojestransko premirje zdi dobra ideja.

Res je velik, pa kaj pol ...

Beseda o jezu? Hmm, kaj pa vem. Sam sem bil kar malce razočaran. Veliko betona na kupu, zadaj pa voda. Bolj od vsega cenim inženirski podvig, saj je bil zgrajen že pred dobrimi 75 leti. Nasmejim se otroku, deset let bi mu dal, ki mamo cuka za rokav in sprašuje če tu spodaj res živijo Transformerji. Poslikamo, pogledamo, gremo na WC in naprej proti Vegasu. "Gužve" ni več, vsaj nekaj.