Elektronika v službi varnosti

Odgovoren je voznik, ne avtošofer!

Na delavnici Avtomota z naslovom Elektronika v službi varnosti smo šestdesetim bralcem približali napredne elektronske pripomočke za vožnjo. V varnih okoliščinah na letališki stezi.

In ko so vsi navdušeni od samodejnega ustavljanja, speljevanja in zavijanja klepetali med seboj, smo zaslišali, kar je bilo pričakovati: "Super, pripelješ v kolono, daš prenosnik na kolena in srfaš …"

Okej, naj vam bo, res je na vidiku elektronika, ki bo vozniku dejansko ponujala, da vključi "avtopilota" in se odpočije od upravljanja vozila. Toda naš sodelavec, inštruktor varne vožnje Andrej Brglez, je hitro postavil piko na i: "Tako kot je pilot letala odgovoren za dejanja, ki jih zakrivi avtopilot, je tudi voznik odgovoren za prav vse vozniške manevre!"

Kriv je voznik

Motiv za našo delavnico so izsledki organizacije Euro FOT, ki je pretekla tri leta raziskovala prometne nesreče v Evropski uniji in ugotavljala vpliv naprednih elektronskih pripomočkov na cestno varnost.

Euro FOT je v svojem poročilu navedel, da je kar 90 odstotkov prometnih nesreč posledica voznikove napačne reakcije.

Ta je sicer lahko imela povod v alkoholu, objestnosti ali precenjenih vozniških sposobnostih, a sam trk se je pripetil, ker je voznik napačno zavil, prepozno zavrl, gledal kam drugam, samo na cesto ne …

Da te voznikove napačne reakcije na dogajanje pod kolesi ne bi bile smrtonosne ali vsaj kleparjem prijazne, je tu elektronika. V službi varnosti!

Popolnost je še daleč, a tudi prihodnost je blizu

Seveda je cilj avtomobilske industrije, da avtomobile tako močno elektronsko podpre, da se ti sploh ne bodo več zaletavali. Da bodo zaznavali vse vozniške napake, pa tudi tiste, ki izhajajo na primer iz vremenskih pojavov ali pa zgolj prometnih situacij, a bi lahko slabo vplivale na potek dogajanja na cesti.

A tudi danes že lahko kupite avtomobil, ki bo lahko rešil kakšno vašo neumnost.

Primer: vključujete se na glavno cesto ali pa v krožišče. Pred vami je avtomobil, voznik očitno ni najbolj vešč volana. Bi speljal, ne bi? Vaši živci so že močno načeti, saj se je medtem že večkrat naredila luknja. Pri naslednji voznik pred vami spelje, vi tudi – toda "cincač" si premisli in ustavi. Vaš pogled je usmerjen levo v promet, zato treščite. Preklinjate in se sklicujete na "babo zmešano", a zavarovalniškega agenta s tem ne omehčate.

V tem primeru gre zgolj za škodni postopek, ki se ga serviserji veselijo, a primer bi lahko vključeval tudi otroka, ki bi kot v avtošolskem učbeniku nenadno skočil na cesto po žogo.

Že današnji elektronski pripomočki rešujejo življenja

Takšno situacijo znajo preprečiti že najsodobnejši avtomobili, opremljeni s sistemom, ki pri hitrostih pod 30 kilometri na uro samodejno zavrejo namesto voznika. Sistem so bruseljski komisarji tudi predpisali, da leta 2015 postane obvezna oprema vseh novih avtomobilov.

Na naši delavnici so naši bralci sistem preizkusili z vožnjo proti zidu iz kartonastih škatel. Sprva so imeli udeleženci težave z zaupanjem v elektroniko in sami zavirali, saj avtomobil zavre zares šele povsem na koncu, ko ima zbran voznik že občutek, da je situacija brezizhodna.

Seveda, tokrat je šlo za test, toda elektronski varnostni sistemi zares prepričajo šele, ko te prvič rešijo. Mi smo testirali z vozniki, ki so bili polni pričakovanj, kaj se bo zgodilo, a naloga elektronike je reševanje v situacijah, ko smo na vožnjo nepozorni.

Zbran voznik – kaj je že to?

Seveda, če bi bil voznik vselej zbran, stoodstotno osredotočen na vožnjo, bi tovrstne pripomočke potrebovali le redki vozniki. Če bi bil … "Če" je tisti, ki pokvari sliko.

Namreč, nihče ne vozi ves čas stoodstotno zbran, to je nedosegljiv ideal! Med vožnjo zlahka kaj pride vmes, za trk pa je dovolj trenutek nepozornosti, nič več. Samo trenutek …

Trenutek, ko pogledate na potovalni računalnik, vključite klimatsko napravo …

Trenutek, ko se vaši možgani ubadajo z mislijo, ali ste zaklenili vrata svojega doma …

Ko ugotovite, da ste pozabili kupiti plenice, skočiti v čistilnico po obleko …

Ko ugibate, v kateri žep ste vtaknili telefon …

Trenutek, ko tuhtate, kako bi otroku razložili, zakaj "miličnika sred' ceste ne zapiše policaj" …

Trenutek, ko vas šef po mobitelu gnjavi, kje bi našel …

Ljudje preprosto nismo tako večopravilni, kot si včasih samozavestno domišljamo.

Utrujenost – starka s koso današnjega časa

Neosredotočenost na vožnjo pa žal največkrat povzroča telesna utrujenost. Tista, ki povzroča tiste kratke sekunde, ko zaprete oči, ko vas preprosto vzame.

Na našo delavnico smo povabili tudi dr. Majdo Zorec Karlovšek z Inštituta za sodno medicino – spomnili se je boste po našem projektu Alkohol in vožnja. Povezava med alkoholom in utrujenostjo v resnici ni prav nič naključna. Majda Zorec Karlovšek pojasni, da "voznik, ki je 17 ur nepretrgoma delal, vozi, kot bi imel v krvi mejno vrednost alkohola, po štiriindvajsetih urah dela brez počitka pa smo enako nevarni kot voznik z od 1 do 1,5 promila".

Utrujenost je sicer najbolj težavna med drugo in peto uro zjutraj, a težava današnjega časa je popoldanska utrujenost. "Ljudje smo danes preobremenjeni, utrujenost pa se nas najbolj loti v popoldanskih urah, med vožnjami iz služb domov."

Pa ni vsakič kriva naporna služba. Bralec, ki se s svojim sinom dnevno vozi na relaciji Ljubljana–Nova Gorica, pravi, da je vsega kriv Facebook. "Moj sin je ponoči na Facebooku, namesto da bi spal! Ko ga vidim, kako si za volanom začne mencati oči, že vem, da moram prevzeti …"

Kava pomaga?

Kako si pomagati, ko se nam za volanom spi? S kavo? Kava prime šele po pol ure, drži pa največ dve uri. Majda Zorec Karlovšek zato predlaga: "Ustavite, spijte kavo – topla vas bo še bolj uspavala –, zaspite za pol ure in šele po tem kratkem spancu nadaljujte. A nikar si ne domišljajte, da lahko postopek ponavljate v nedogled!"

Mešani občutki naših bralcev

Po preizkusu smo naše bralce seveda pobarali po občutkih. Ti so bili mešani.

Vsi so bili zares močno navdušeni nad aktivnim tempomatom, še posebej nad uporabo tega tempomata v jutranjih zastojih. Razumeli so, da gre najprej za varnostni pripomoček, pa vendar je bilo očitno, da jih je še posebej navdušilo udobje, ki ga ponuja samodejno ustavljanje in speljevanje.

Ko jih je sponzor naše delavnice opremil še s podatkom o ceni doplačila za tak pripomoček, so se naši bralci zedinili, da je ta pripomoček sedanjosti zrel za nakup – pa čeprav so prav vsi doumeli, da je golfovih tristo evrov opcije vezanih na še nekatera dodatna doplačila.

Medgeneracijska dilema

Manj složni so bili glede elektronskega ohranjanja na voznem pasu. Več udeležencev testa bi raje izbralo sistem, ki samo strese volanski obroč, ne pa tistega pravega aktivnega "lane assist", ki namesto vas zavije nazaj na vozni pas.

A mladi bralec, ki nad zavijanjem volana ni bil navdušen, je takoj dobil repliko starejšega, da starostniki težje sledijo dogajanju na cesti, zato bi lahko na tresenje prepočasi reagirali – za starejše je bolje, če napako elektronika kar popravi.

No, mi v uredništvu smo o tej dilemi pojasnili, da črte na slovenjgraški letališki stezi premalo pristno ponazarjajo delovanje sistema na pravi cesti, v realnem prometu aktivni pomočnik deluje bolj zanesljivo, kot je deloval na naši delavnici.

Novi avtomobili nepregledni

Različno dojemanje koristi, ki jih prinašajo ti napredni pripomočki, se je pokazalo tudi pri samodejnem parkiranju in pri preizkusu piskačev, ki opozarjajo na vozila v mrtvem kotu.

Nekateri mladi so ob tem pripomočku ostali hladni, češ tako ali tako je treba vedno pogledati čez ramo. A starejši vozniki so jim pojasnili, da je to preprosto, ko si mlad, s številom gub na čelu pa vsi ti telesni gibi postajajo zahtevnejši. Starejši so tudi pripomnili, da so aktualni avtomobili pogosto tudi izrazito nepregledni.

Samodejno parkiranje ni samo za ženske!

Podobna debata se je odvijala tudi na temo sistema za samodejno parkiranje. Koristi so sicer prepoznali vsi, mladi, starejši, moški in ženske, toda moški so se zbali, da je sistem potuha, ki bo slej ko prej pripeljala do tega, da mladi vozniki ne bodo več znali parkirati.

In spet so starejši menili drugače. Sistem je koristen ravno zaradi nepreglednosti novih avtomobilov in zaradi težkega obračanja telesa izza volana.

Navdušenost starejših voznikov nad temi novodobnimi sistemi nas je rahlo presenetila. Vsaj za samodejno parkiranje smo pričakovali, da je to predvsem pripomoček, ki si ga želijo ženske (no, naše žene).

Nakup tovrstne elektronike je odgovorno dejanje!

Pri starejših voznikih smo pričakovali, da se jim bo vsa ta nova elektronika zdela bavbav. A kot je rekel starejši bralec: "Če imaš možnost te sisteme preizkušati takole varno na letališču, ta 'science fiction' hitro neha delovati strašljivo. Predvsem pa, ko imaš enkrat za sabo dober milijon kilometrov, ko si se na cesti zaradi zaspanosti ali zaradi mladostne zaletavosti že nekajkrat ponovno rodil, potem je resnično enostavno dojeti, kako plemenito delo opravljajo inženirji v avtomobilski industriji. Menim, da je doplačilo za te elektronske sisteme zelo odgovorno dejanje."

Trgovci naj nehajo težiti z lahkimi platišči, naj raje propagirajo varnost!

Za konec naj povem še, da so udeleženci v naših debatah kar nekajkrat v zadnjico brcnili naše trgovce z avtomobili. Pravijo, da v procesu nakupovanja preprosto niso deležni nobenega navduševanja nad tehniko, pogovori s trgovci so vselej omejeni na izbiro lahkih platišč ali bisernega laka.

"Malo manj reklam za pralne praške, raje več takšnih dogodkov, pa bodo naše ceste hitro precej varnejše!" V uredništvu se strinjamo, trgovci bi verjetno res več prodali, če bi strankam namesto cenovnih vojn v 30-sekundnih televizijskih oglasih ponujali takšne izkušnje. Saj kdor je preizkusil, se je navdušil. In bo kupil. Morda ne takoj, a zagotovo bo.

Slovenija potrebuje več poligonov!

Seveda smo z udeleženci naše delavnice tudi "reševali svet" v stilu, zakaj država ne poskrbi, da bi bila vsa ta elektronika obvezna oprema?! Pa tudi, da bi v Sloveniji nujno morali imeti več poligonov, na katerih se ne bodo odvijali samo treningi varne vožnje, ampak tudi takšni preizkusi novih tehnologij. Še posebej koristno bi bilo, da bi kak poligon ponujal tako dolgo ravnino, kot nam jo je ponudila letališka steza. A te debate naj ostanejo za kakšno drugo priložnost.