"Twizy je tak kot en avto!" (video)

Dan je bil od začetka zavit v celofan skrivnosti in napetost je med zajtrkom, ki so ga navihani vrtčevski pet- in šestletniki prav na hitro pospravili, še naraščala. Na dvorišču smo jih pričakali s presenečenjem, ki je bilo pod pregrinjalom.

Smukali so se okoli, ugibali, kaj bi lahko bilo spodaj, nekateri trepetali od vznemirjenja, spet drugi – predvsem nekaj kratkohlačnikov, poznavalsko s sklenjenimi rokami na hrbtu (hmm, kot bi gledali svoje očete), se je pomenkovalo, da ne more biti nič drugega kot avto.

"Kakšen avto? Le kje ste videli tako majhen avto, lepo vas prosim!" jih rahlo podžgem in vidim, kako jim opazno zamajem samozavest, ko se en popraska po glavi, drugi izusti komaj slišen "hmmm…" in dobi malce hipnotičen zamaknjen pogled, tretji nejeverno odkimava.

Kdo ve, kaj se skriva spodaj …

Lovro in Aljaž sta bila prva izbrana za zahtevno nalogo, da potegneta pregrinjalo s … česarkoli že. Stikali so glave, vršalo je. "Kaj menite, da je spodaj?" poskusim še enkrat. "Hrošč?" ugiba bledoličen, s pegicami posut obrazek drobne deklice. "Mali avto, nima bit' kej drugega!" spet zbere samozavest najbolj zagret deček z začetka zgodbe in zategne po dolenjsko. "Jaaaa, avto je!" pritegne cel zborček.

Spet poskusim, ali se ne morda spodaj skriva dinozaver, morda snežak, pasja uta maksi psa Fika, hišica iz pravljice o treh pujskih … Smeh in usmiljenja vredni pogledi, ki mi jih namenijo, mi dajo vedeti, da sočustvujejo z mano.

Trenutek resnice

Ogrinjalo so sneli kar trije "močni možakarji" in odziv je bil neprecenljiv. Vzkliki, začudenje, navdušenje, bučen aplavz.

Zgolj trije hitri trenutki in že so odprli vrata, se nagnetli v Twizyja, vse pretaknili, odprli spredaj pokrov, kjer je kabel za električno polnjenje, staknili glave in ocenjevali proporce.

Vsaj tako resno je bilo videti. Noben detajl jim ni ušel in če bi pri Renaultu vedeli, kako stroga komisija je vzela pod drobnogled zvezdo dneva, bi jih verjetno precejšnja trema popadla.

"A se s Twizyjem da kositi?"

Malčki so me spet dodobra presenetili. Če me je pred obiskom preveval precejšen strah, da bodo sramežljivi, da nam ne bo uspelo vzbuditi zanimanja, da bom dobila paleto raznolikih odgovorov, ki ne bi šli v smeri, da je na obisku avto, so vsi pomisleki kmalu padli na polni črti, prav tako pa tudi moje pričakovanje, da jih bom razsvetlila, da je električni dvosed Twizy vendar povsem resen in pravi avto in z eno nogo v prihodnosti zaradi električnega prehranjevalnega režima.

Pa še ekološki povrhu. Nak, počutila sem se, kot da se jaz lahko kaj naučim od njih. Izmed 30 malčkov še na prste ene roke ne morem prešteti odgovorov, da so v avtu prepoznali karkoli drugega kot avto. Na vprašanje: "Na kaj vas spominja Twizy?" sem se silno razveselila edinih dveh drugačnih videnj: "Mene na formulo, je tak črn pa gume ima,", drugi pa je bil sploh zabaven: "Mene pa na kosilnico. A se da s Twizyjem kositi?"

Kaj Twizyja poganja?

"Otroci, kaj menite, s čim je treba 'nahraniti' Twizyja, da šiba naokoli?" poskusim in se že ne vem kolikokrat tega dne osmešim.

"A misliš, s čim se ga polni? Hja, z elektriko!" me dokončno potolče spet fantič, ki je prostovoljno vodil vrtčevsko PR-službo že od samega začetka. Očitno tehnično podkovan zapiči pogled vame in mi ne dovoli, da bi postavila kakšno neumno podvprašanje. Konec debate, dovolj imaš neumnosti, mu berem z obraza.

V potrditev tesno za njim stojijo trije prav tako nad tehniko vzhičeni bodoči inženirji in resno v tišini prikimavajo. Šah mat pozicija. Pokimam tudi jaz in se predam. Za mojim hrbtom pa iz sprednjega dela izpod pokrova že vlečejo nebeško moder kabel in ga priklapljajo na elektriko.

Seveda pod budnim očesom in s pomočjo vzgojiteljic. Nekako se počutim, da izgubljam stik s sedanjostjo in da prihajam iz bakrene dobe.

Premik na poligon

Nekaj minut stran od vrtca smo okupirali varno zapuščeno parkirišče, kjer smo imeli svoj mir in še v praksi opravili testne vožnje. Prišel je trenutek, ko tudi najbolj glasni utihnejo, ko je treba zagrabiti bika za roge in sesti v avto.

In kdo je bil najbolj pogumen? Deklica! Florina. Še eno presenečenje tega dne. S spodbudnim ploskanjem so podprli prvo vožnjo in se v gosjem redu tiščali drug drugega, kot da bi lahko zaradi tega kaj prej prišli na vrsto. Velika večina jih je izstopila z raztegnjenimi usti, okroglimi očmi, v katerih se je svetlikal adrenalin.

Nekateri pa so šoferju naročili počasno vožnjo, tako v dunajski maniri in z romantičnim pridihom, ki je tudi zarisal neko zadovoljno zadržanost na obraze. Kakorkoli, ko se je čakajoča vrsta skrčila na še zadnjega potnika, so prišle na vrsto vzgojiteljice, ki so uživale prav tako kot otroci.

Mobilnost je današnjim malčkom zelo blizu

Lep in zabaven dan, ki smo ga želeli pričarati našim razigranim gostiteljem, je bil večplasten. Bil je tudi neke vrste eksperiment, kako otroške oči vidijo avtomobile in kako njihovi možgani dojemajo mobilnost.

Sklep? Dojemajo jo kot nekaj najbolj vsakdanjega, blizu jim je, domača, logična, na njim lasten način razumljiva, vendar presenetljivo blizu resnice. Tudi elektrika, ki si šele utira svojo pot, jim ni tuja, ne obremenjujejo se z zadržki, predsodki. Pač tako je in tako je prav.