Petek, 26. 2. 2016, 9.31
8 let, 7 mesecev
Mini cooper – turbo palček, ki koplje po asfaltu
57 let zgodovine in veliko pričakovanj. Mini cooper ostaja živahen, simpatičen in vesel. Pa tudi drag. Cena testnega vozila je pri tridesetih tisočakih, brez dodatne opreme pri dvajsetih.
Retro pionir je hitro dobil posnemovalce
Tudi po petnajstih letih sodobni mini v marsikaterem pogledu ostaja merilo, po katerem se merijo drugi. BMW je ustvaril ponudbo, po kateri prej ni bilo povpraševanja. Premijski malček je leta 2001 presenetil in zaradi relativno zvestega sledenja originalu (zabava v vožnji, prepoznaven retro dizajn) v hipu požel slavo in denar tistih, ki so želeli majhen avtomobil s stilom.
Tako kot izvirnik je privlačil kupce vseh družbenih slojev – česa takšnega ne moremo reči za več kot dva, morda tri avtomobile v vsej zgodovini. Temu je bilo tako zaradi tradicije, videza, svežine in izdatnih možnosti personaliziranja. Drugi so sledili s podobnim receptom – Fiat s prikupnim 500, DS s športnim DS3, Audi z resnim A1 in celo Opel z nepravično podcenjenim adamom. Test trivratnega cooperja s stotimi kilovati je potrdil, da tam, kjer šteje – na cesti –, ostaja kralj.
Vrnil se je klasični merilnik hitrosti – berljivost ostaja povprečna
Znotraj ena opaznejših novosti – merilnik hitrosti – ni več del sredinske konzole. Kljub velikosti je bila preglednost povprečna, odmikanja pogleda s ceste pa preveč. Zdaj skupaj z merilnikom vrtljajev tvori klasični analogni duet nad volanom. Vseeno ostaja ena zamera – berljivost ostaja povprečna.
Nov pristop je ohranil staro in vizualno zelo specifično arhitekturo – velik krog ostaja epicenter sredinske konzole – tudi po novem je vanj integriran kar 8,8-palčni zaslon z vmesnikom, ki smo ga upravljali z upravljalnikom, nameščenim na sredinski greben. Očitno je, da majhna in nerodno postavljena konzola (fotografija 17) posnema BMW-jeve upravljalnike in je oblikovno prilagojena minijem. Privadili smo se v hipu, zamerimo le težavnejši dostop v primeru uporabe komolčne opore vozniškega sedeža. Kot najljubši detajl izpostavljamo veliko, ploščato in rdeče stikalo za zagon motorja.
Na cesti palček postane kralj
Veselje, s katerim cooper ugrizne v ovinek, je nekaj, česar tekmeci kljub izvrstnimi voznimi lastnostmi še niso uspeli replicirati. Avto je čvrst, a ne neudoben, kot se za (skoraj) osnovno izvedbo spodobi. Športnejše izvedenke S in cooper works so še občutno trše in se nagibajo veliko manj, kar pa ne pomeni, da so v zavojih veliko zabavnejše.
Tudi zadek je igriv – lahek na ukaz, stabilnost vozila pa tudi med izzivanjem meje oprijema vzorna. Cooper se zavojev veseli tudi na zimskih pnevmatikah skromnih mer 175/60 R16.
Ko gre zares hitro, nagibanje karoserije postane izrazitejše, a skoraj nikoli moteče. Podoben vozniški zanos dopolnjuje še ročni menjalnik z zelo kratkimi in natančnimi hodi.
Pokažeta se gokart in raketa. Luštno.
Med vožnjo smo nemalokrat posegli tudi po stikalu ob vznožju prestavne ročice, ki prilagaja tri različne, prednastavljene vozne programe. Green, mid in sport pozdravijo vsak s svojim podpisom, med katerimi izzivalno izstopa zadnji – maksimalni gokart občutek. Ob tem se ob miniju pokažeta prisrčen gokart in raketa. Ljubko.
Delovanje programov s pomočjo elektronskega reguliranja vpliva na odzivnost stopalke za plin, odzivnost motorja, v primeru doplačila prilagodljivega vzmetenja (testni avto ga ni imel) pa se spreminja tudi delovanje blažilnikov.