Četrtek, 24. 9. 2009, 11.57
8 let, 7 mesecev
Moto Guzzi V7 Cafe Classic 750
Motocikel, ki izstopa
Oblikovanje v duhu sedemdesetih let prejšnjega stoletja prinaša v današnji čas svežino. To je motocikel, ki izstopa iz povprečja. Prečno postavljen zračno hlajen dvovaljnik pod kotom 90 stopinj je nekaj silno redkega. Tako kot kolesa z naperami in "drugačnimi" gumami ter dvojno vzmetenje zadnjega dela in enojni sedež. Celota je kljub temu, ali pa prav zato zelo všečna in vpadljiva. Brez nepotrebnih dodatkov, le s tistim, kar potrebujemo za vožnjo. To je motocikel z dušo, daleč od večine sodobnih konfekcijskih izdelkov.
Sodobne rešitve v klasični preobleki
Toda kljub retro oblikovanju najdemo na tem motociklu sodobne rešitve: elektronski vbrizg goriva, Marzocchijeve prednje vilice in plavajoč kolut. Motor izgleda, kot da je iz sedemdesetih let, a se pelje dovolj sodobno, da je povsem vsakdanje uporaben. Za karkoli! Predvsem pa prinaša nekaj kar današnji motocikli ne zmorejo več - zna ustaviti čas!
Ne športen, zabaven!
Geometrija in vzmetenja nimata veliko skupnega s najsodobnejšimi tehničninimi rešitvami. Tudi nista športni, a prav zato motocikel hitreje pride do meje, predvsem pa je na meji bolj obvladljiv in predvidljiv. Zato z njim ne bomo najhitrejši in ne bomo drgnili kolen, se pa bomo že pri nižji hitrosti bistveno bolj zabavali in predvsem preživeli. A mejna vožnja nas tu niti ne bo zanimala, to je namreč motocikel, ki nikamor ne priganja.
Lahkoten, a vendar le za prave moške
Tako po izgledu kot tudi v vozniškem smislu je to motor za prave dedce. To ni motor za sodobne mevže, ki potrebujejo vetrno zaščito in fotelj na dveh kolesih, zajeten računalnik, da razmišlja in ukrepa namesto voznika in še manj razvajanje s kupi dodatne opreme v kovčkih. To je motor, ki je namenjen križarjenju, poziranju v mestni gneči ali uživanju na nestresnem izletu.
Majhna moč, veliko užitka
Če bi kdo rekel, da je v tretjem tisočletju mogoče uživati na motorju z manj kot petdeset konjiči bi se večino motoristov smejalo. Toda Moto Guzzi V7 ponuja prav to. Užitek v vožnji in ne užitek po prestanem divjanju. Tukaj tehnični podatki nimajo pomena, tukaj je pomembna le preprosta vožnja. In zato si po druženju s tem guzzijem upam zapisati nekaj bogokletno neverjetnega: 35 kilovatov je za (ta) motor ravno dovolj.
Idealna kombinacija imidža in navora
Če za hip pozabimo na imidž, je bistvo tega motocikla v navoru. In še to ne v količini, ampak njegovi "kvaliteti". Najvišji navor namreč doseže že pri 3500 vrtljajih na minuto in to v bistvu pove vse. To je motor za križarjenje, pa čeprav navzdol povešeno krmilo in enojni sedež dajeta nekoliko bolj športen občutek. Ampak to je le občutek. In če se kdo boji, da taka zasnova ni primerna za dolga križarjenja naj ga ne skrbi, ta motor se bo večinoma tako ali tako vozil predvsem po mestnih ulicah in primestnih gričih.
Ni eden izmed množice podobnih
Prav veliko retro motociklov se ne vozi po cestah zahodnega sveta. Japonskih retro dvokolesnikov ne moremo postaviti ob bok moto guzziju, lahko pa triumph bonneville, ducati GT 1000 in harley davidson 883. Triumph in ducati sta v pogledu moči superiornejša, a pri odločitvah za nakup takšnega motorja tehnične specifikacije ne odločajo. Moto guzzi V7 se zdi najbolj všečen in ponuja to, kar kaže. Za manj kot devet tisočakov dobite zgodovino, sedanjost in drugačno perspektivo motociklistične vožnje in hitrosti.