Lojze Grčman

Torek,
26. 1. 2016,
18.04

Osveženo pred

7 let, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0

Natisni članek

Natisni članek

komentar Veselin Vujović slovenska rokometna reprezentanca rokomet

Torek, 26. 1. 2016, 18.04

7 let, 2 meseca

Ključna beseda: Zaupanje. Ki ga ni

Lojze Grčman

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0
Pet dni, šest noči po koncu evropskega prvenstva v rokometu. Za Slovenijo, ne za večino drugih. Štirinajsto mesto je nedvomno veliko razočaranje. Nekaj časovne razdalje omogoča stvarnejšo analizo.

Slovence je na prvenstvo prvič popeljal Veselin Vujović – vsa čast in slava njegovim igralskim dosežkom –, a vsekakor mora podobno kot igralci tudi on prevzeti svoj del odgovornosti za rezultat. Jasno je, da je bila skupina težka in tekma s Španijo presežek. Ni dvoma, da je slovenska reprezentanca dobila nekaj, pri čemer je v zadnjih letih šepala – obrambo, tudi v nekaterih globljih, domiselnih in učinkovitih različicah. A je po drugi strani izgubila svojo veliko odliko – hitrost.

Novica, ki ni novica

Na vsem turnirju je Slovenija zabila toliko golov iz protinapadov, kolikor bi jih – dobro, kakšnega manj – morala dati na vsaki tekmi. Kje so bili hitri centri po prejetem zadetku? Da strelcev od daleč ni na pretek, iz najboljših klubov pa sploh, ni nobena novica. Borut Mačkovšek je bil omenjen v praktično vsaki selektorjevi izjavi. Kot da Vujović še spoznava, kakšno reprezentanco je prevzel.

Očitno mu je turnir odprl oči, vsaj sodeč po izjavi, da mu je zdaj jasno, zakaj je njegov predhodnik Boris Denič nenehno stremel k hitri igri za vsako ceno. Igra se mora prilagajati igralcem, ne obratno. Slovenija je ekipa, ki mora staviti na lahke gole. Navsezadnje časa pred prvenstvom spet ni bilo tako peklensko malo. Nekdanji najboljši rokometaš sveta je do nesrečne prve tekme s Švedi Slovence, ki so doživeli povsem drugačen režim kot posebej v zadnjem obdobju pri bolj "družinskem" Deniču, vodil na devetih srečanjih.

Kdo je kdo in kaj?

Stare hierarhije v ekipi ni (več), nove pa tudi (še) ni. Nekateri reprezentanti niti niso natančno vedeli, kaj Vujović pričakuje. Morda so glave še preveč vroče, a kar nekaj fantov, tudi tistih v najbolj cvetočih letih, tehta svojo reprezentančno prihodnost. Trenutno mostov zaupanja med igralci in šefom ni. Ali pa obstaja v majavih brveh. Je to rešljiv problem? Je. Kako? Težko. Tudi zaupanje v drugo smer je daleč od idile, saj v nasprotnem primeru uspešni trener Zagreba ne bi govoril, da bi se morda odločil drugače, če bi imel še enkrat izbiro, koga popeljati na Poljsko.

Turnir popolne mobilizacije

Časa ni veliko, aprila Slovenijo čakajo izjemno pomembne kvalifikacije za olimpijske igre, ki jih bo morda gostila celo Ljubljana. Tam Slovence najverjetneje čakajo Iran, Danska ali Španija ter še ena močna evropska reprezentanca. V Rio potujeta prvi dve ekipi, naloga bo zahtevna. Ni glavni problem Vroclav, pot v Rio je. Glavni cilj mandata. Cilj, ki zahteva popolno mobilizacijo vseh deležnikov. Pri tem je manj pomembno, kdo je/bo selektor in kdo bodo igralci.

Morda pa ...

Slovenija vrhunskih igralcev nima na pretek. Njena realnost je uvrstitev nekje med petim in osmim mestom na svetu. Včasih višje, včasih nižje. Za presežke pa ob zloženih kockah na igrišču nujno potrebuje dobro vzdušje oziroma simbiozo s selektorjem. Tega pa trenutno ni na vidiku. Morda bo olimpijski duh spet začel postavljati nosilne stebre za mostove.