Neža Mrevlje

Ponedeljek,
13. 6. 2016,
19.00

Osveženo pred

7 let, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0,38

Natisni članek

Natisni članek

vojna fotografija novinarska fotografija Reinhard Krause

Ponedeljek, 13. 6. 2016, 19.00

7 let, 2 meseca

Reinhard Krause: Treba je posneti fotografije, ki povedo, kaj se dogaja

Neža Mrevlje

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0,38

Ko se je pojavila fotografija utopljenega petletnega sirskega dečka na turški obali, se je odnos javnosti do begunskega vprašanja spremenil, o moči fotografije pravi Reinhard Krause, globalni urednik fotografije na Reutersu.

Reinhard Krause je kot fotograf s tiskovno agencijo Reuters začel sodelovati leta 1989. Pokrival je politične, športne in druge pomembne dogodke. Delal in živel je na različnih koncih sveta. Kot glavni Reutersov fotograf je bil štiri leta v Izraelu, pet let je imel to vlogo na Kitajskem, nato v Indiji. Zdaj je globalni urednik fotografije pri Reutersu, ki ima sedež v Londonu.

Te dni se v Ljubljani mudi kot predsednik žirije natečaja novinarske fotografije Slovenian Press Photo (SPP). V okviru omenjenega festivala je do 23. junija v Galeriji Kresija na ogled tudi razstava prejemnikov Pulitzerjeve nagrade ekipe Reuters, med nagrajenimi pa je prvič tudi Slovenec Srdjan Živulović.

Kako sploh narediti selekcijo v tako velikem naboru fotografij begunske krize, ki jo kot agencija imate? Kako ste lahko zgodbo več avtorjev zožili na 17 fotografij?
Najprej naj poudarim, da pokrivanje begunskega vprašanja ni bilo mišljeno kot nekaj, s čimer bomo kandirali za nagrado, oz. ni bil namen, da bodo te fotografije visele v galeriji. Vendar so bili begunci ena od osrednjih zgodb lanskega leta, ki smo jo spremljali vsakodnevno, tako da smo imeli na tisoče fotografij na to temo.

Izbrati ključni trenutek, ključno fotografijo je tako zahtevalo veliko delo. Je pa vsak od izbranih posnetkov mojstrovina. Prav tako smo morali izločiti veliko zelo dobrih fotografij. To smo počeli trije uredniki in menim, da nam je tisti, ki je naredil končni izbor, prinesel Pulitzerjevo nagrado. Uredniški izbor je ključnega pomena. Če bi iz serije vzeli eno fotografijo, ta ne bi bila več ista.

Med nagrajenimi fotografi je tudi slovenski fotograf Srdjan Živulović, ki že od leta 1991 dela za Reuters.
Za ta prostor je bilo zanimivo tudi to, da je bila Slovenija del begunske zgodbe in tako je tudi slovenski fotograf, ki je opravil odlično delo, med nagrajenimi.

Kot poudarja Reinhard Krause, je pomembno, da ljudje, ki gledajo fotografije trpljenja oz. begunske krize, ne pozabijo, da gre za vprašanje človečnosti. | Foto: Kot poudarja Reinhard Krause, je pomembno, da ljudje, ki gledajo fotografije trpljenja oz. begunske krize, ne pozabijo, da gre za vprašanje človečnosti.

Ob fotografijah beguncev, posnetkih trpljenja ali vojne, ki visijo v galeriji, medtem ko pred njimi ob odprtju občinstvo srka vino, niso redki komentarji o absurdnosti okoliščin, sveta, ki na galerijskih stenah v udobju gleda uokvirjeno trpljenje.
Kot sem že omenil, fotografije niso nikoli nastale z namenom, da bodo visele v galerijah. Enako kot velja za Pulitzerjevo nagrado, saj morajo biti te najprej objavljene. S tem, da pripovedujejo zgodbo na zgovoren način, so tako ti posnetki svoje delo že opravili. Nagrada jih je spravila le na drugo raven, ki predstavlja prepoznanje industrije.

Si pa te fotografije zaslužijo, da so predstavljene tudi na tak način. A kar je pomembno, je, da ljudje, ki jih gledajo, razumejo, da gre pri vsem skupaj za ljudi. Pred nami so namreč tisti, ki so morali zapustiti svoj dom, na poti na varno so veliko tvegali, marsikateremu od njih tudi ni uspelo. Upam, da ljudje, ko to gledajo, ne pozabijo, da gre za vprašanje človečnosti.

Fotografija utopljenega petletnega sirskega dečka Alyana Kurdija na turški obali, ki je lani zaokrožila po medijih in socialnih omrežjih, je pretresla svet, pri nekaterih pa odprla tudi vprašanje, ali takšne posnetke objaviti ali ne.
To vprašanje je obsežno, vendar je bila prav fotografija Alyana Kurdija pomembna za dojemanje begunske problematike in njenih razsežnosti, saj je sprožila tehtna vprašanja. Čeprav se sprašujemo, ali takšne podobe objaviti ali ne, je vprašanje, ki se pri tem vzpostavlja in je pomembno, to, zakaj je ta deček umrl. Zame je vprašanje, kako se je to lahko zgodilo in kako smo to lahko dopustili, veliko bolj pomembno.

Ko se je pojavila ta fotografija, se je odnos javnosti do begunskega vprašanja spremenil. Prek te ganljive fotografije so ljudje videli, za kaj gre in da je vse res. Sicer lahko vse deluje precej abstraktno, ta pristni posnetek pa je zagotovo marsikomu, tudi politikom, pomagal razumeti, kaj se dogaja.

"Menim tudi, da posamezniki, ki jih zanima, kaj se na svetu dogaja, nikoli ne bodo rekli, da imajo preveč informacij, in pogledali stran. Nevarnost je v pomanjkanju informacij, ne obratno. Prav tako je nemogoče reči, da je nečesa preveč, če se to dogaja." | Foto: "Menim tudi, da posamezniki, ki jih zanima, kaj se na svetu dogaja, nikoli ne bodo rekli, da imajo preveč informacij, in pogledali stran. Nevarnost je v pomanjkanju informacij, ne obratno. Prav tako je nemogoče reči, da je nečesa preveč, če se to dogaja."

Kaj pa nasičenost s podobami trpljenja in smrti, ki je posredovana kot informacija? Smrt tako spremljamo kot mehanizem brez izkušnje realnega žalovanja. Od nje se tudi distanciramo in tako ostajamo nedotaknjeni, pogledamo lahko tudi stran …
Danes je to lahko težava, saj je dostopnih toliko informacij, vendar je vse odvisno od posameznikovih interesov. Za nas to sploh ni vprašanje, saj je naša profesionalna dolžnost, da vsak dan pokrivamo to, kar se dogaja. Menim tudi, da posamezniki, ki jih zanima, kaj se na svetu dogaja, nikoli ne bodo rekli, da imajo preveč informacij, in pogledali stran. Nevarnost je v pomanjkanju informacij, ne obratno. Prav tako je nemogoče reči, da je nečesa preveč, če se to dogaja.


Ob begunski krizi je dnevno prihajalo veliko fotografij in zgodb, saj se je to dogajalo v velikem delu Evrope, od Grčije do Balkana, Avstrije, Nemčije … Ljudje so dnevno prihajali, kar je dejstvo.

Pri Reutersu imate strogo etiko dela, ki se nanaša na odsevanje resničnosti dogajanja, a kljub vsemu gre vedno ob vsem tudi za interpretacijo. Fotografija nikoli ni stoodstotno objektivna, vedno je v tej tudi nekaj osebnega, vendar  imamo zelo strog in dolgo obstoječ etični kodeks, ki govori o neodvisnosti našega dela. Tako morajo tudi fotografije odražati resničnost, morajo biti dokazi dogajanja. Pomembno je, da ne manipuliramo z resničnostjo, kot tudi ljudje pred objektivom ne pozirajo. Naši fotografi morajo biti priče dogajanju in ga pokazati takšnega, kot je. Ne gre za to, da nastanejo lepe fotografije, temveč za prikaz dogajanja.

Kako naj se odzove fotograf na kriznih območjih, sredi napada na primer? Naj pomaga žrtvam ali fotografira?
Odziv v takšnih okoliščinah je vedno zelo naravna, intuitivna stvar. Za naše fotografe v takšnih situacijah ni nič posebnega, če posnamejo še kakšen posnetek. Sam se bil priča obojemu - fotograf je pomagal ljudem in pri tem naredil tudi posnetek. A naš cilj je, da na krizna območja odhajamo zaradi fotografij. Če se znajdeš v situaciji, kjer si edina oseba ali med redkimi, seveda pomagaš.

Sicer pa v ekstremnih položajih nikoli ne veš, kako se boš odzval. Pri nas vsakdo, ki gre na vojna območja, opravi tudi tečaj prve pomoči. Nikoli ne dobijo navodil, da ne smejo pomagati in da naj posnamejo fotografijo.

Agencija Reuters je "velika operacija. Naši ljudje morajo biti pred zgodbami, saj gre samo za to, da se odzovemo. V povprečju na dan na agencijo pride od 1.500 do 2.000 fotografij. Ko gre za velike dogodke, kot so na primer olimpijske igre, je tega še več. Se pa vsak trenutek na različnih koncih sveta nekaj dogaja." | Foto: Agencija Reuters je "velika operacija. Naši ljudje morajo biti pred zgodbami, saj gre samo za to, da se odzovemo. V povprečju na dan na agencijo pride od 1.500 do 2.000 fotografij. Ko gre za velike dogodke, kot so na primer olimpijske igre, je tega še več. Se pa vsak trenutek na različnih koncih sveta nekaj dogaja."

Kaj pa psihološka podpora za fotografe na kriznih žariščih?
To je prav tako nekaj, kar imamo kot možnost. Imajo tudi telefonsko številko, ki jo lahko vedno zaupno pokličejo. Seveda lahko pridejo tudi k meni. Delamo v ekipi in si med seboj pomagamo, saj prihajaš v položaje, ki so težki. Ne moreš biti profesionalno hladen.

Kako deluje organizacija Reutersovih fotografov, ki sodeluje z …

...  več sto fotografi. Ljudi imamo na vseh koncih sveta, saj pokrivamo vse, kar se dogaja, in to 24 ur na dan in sedem dni v tednu. Gre za veliko operacijo. Naši ljudje morajo biti pred zgodbami, saj gre samo za to, da se odzovemo. V povprečju na dan na agencijo pride od 1.500 do 2.000 fotografij. Ko gre za velike dogodke, kot so na primer olimpijske igre, je tega še več. Se pa vsak trenutek na različnih koncih sveta nekaj dogaja.

Sami ste delali in živeli na Kitajskem, v Indiji, Izraelu. Kako so selitve vplivale na vas?
Pri mojem poklicu ne gre le za delo, temveč za način življenja. Vedno me je zanimalo kaj novega. Po petih letih v eni državi sem želel v novo in imel srečo, da sem to lahko storil. Kot fotograf si radoveden. Čeprav se ti zdi, da si marsikaj že videl, so vedno stvari, ki te presenetijo. To je lepota tega poklica.

Zdaj ste urednik fotografije, ste še vedno tudi fotograf?
Zame je to naraven razvoj. Ko se staraš, svoje izkušnje posreduješ mlajšim fotografom. Čeprav nagrajene fotografije niso moje, sem nanje zelo ponosen in zelo vesel za avtorje. Moje delo v vlogi urednika, tako kot delo preostalih, je bilo fotografom omogočiti, da se to lahko zgodi.

Kako vidite razmerje med videom in fotografijo v digitalnih medijih?
Fotografija in video sta dve podobni, a različni orodji za pripovedovanje zgodb. Fotografija je nekaj, kar zamrzne trenutek, gre za univerzalni jezik, medtem ko video pripoveduje zgodbo na več ravneh, s sliko, besedilom … Danes je postalo pomembno, da obvladaš multimedijske veščine, torej da znaš uporabiti vsa ta orodja, ki so na voljo. A kar je pomembno, je, kaj kot novinar želiš povedati, ne to, katero orodje uporabljaš.

V okviru festivala SPP je do 23. junija v Galeriji Kresija na ogled razstava prejemnikov Pulitzerjeve nagrade ekipe Reuters, med nagrajenci pa je prvič tudi Slovenec Srdjan Živulović.  | Foto: V okviru festivala SPP je do 23. junija v Galeriji Kresija na ogled razstava prejemnikov Pulitzerjeve nagrade ekipe Reuters, med nagrajenci pa je prvič tudi Slovenec Srdjan Živulović.

Sta ob multimedijskih možnostih danes morda še pomembnejši prav redukcija in selekcija pri uporabi orodij?
Vsekakor. Je pa res, da danes odraščajo generacije, ki preddigitalnega sveta sploh ne poznajo. Tako se bodo razvile še nove uporabe teh orodij, pa tudi formatov. Ta razvoj je zanimiv.

Družbena omrežja so ob bok fotoreporterstvu prinesla še mnoge druge oči, če imamo v mislih, da objave ob določenih dogodkih lahko spremljamo tudi na teh platformah.
Ljudje, ki objavljajo na družbenih omrežjih, se v dogodkih oz. zgodbah bolj ali manj znajdejo naključno. Če se na primer nekaj zgodi na kraju, kjer zdaj sediva, bodo vsi tu s svojimi mobilnimi telefoni posneli fotografije hitreje, lahko tudi bolje, vendar ko bo sem prišel profesionalec, bo vsemu lahko dal še drugo, širšo perspektivo. Hitrost ni vse. Gre za preplet hitrosti, kakovosti in ozadja, ki razkriva, kaj se je pravzaprav zgodilo. Danes tako skorajda ni več mogoče, da bo imel profesionalec prvi fotografijo, bo pa to postavil v kontekst, prinesel vsebino.

Kako je s spremljanjem Eura in pripravami na olimpijske igre?
To smo že velikokrat delali, zato to za nas ni nič novega. Na te dogodke pošljemo svoje najboljše fotografe, opremljene z najboljšo tehnologijo. Hitrost je v teh primerih vse. Naši ljudje bodo ujeli vsak gol, vsako zlato medaljo. Gre za veliko operacijo, v kateri združimo vse svoje najboljše vire.

Pravite, da pošljete najboljše fotografe. Kaj za vas poleg vrhunske tehnične izvedbe pomeni kakovost?
Gre za preplet več stvari, a najprej moraš resnično razumeti, kaj delaš, kaj je zgodba, ki jo pokrivaš. Ne smeš pozabiti, da gre pri vsem skupaj za ljudi, ne za to, da nastanejo lepe fotografije. Gre za človečnost, občutek srca o tem, kaj se dogaja. V zelo zapletenih okoliščinah in sekundah moraš posneti fotografije, ki povedo, kaj se dogaja.

"Če se na primer nekaj zgodi na kraju, kjer zdaj sediva, bodo vsi tu s svojimi mobilnimi telefoni posneli fotografije hitreje, lahko tudi bolje, vendar ko bo sem prišel profesionalec, bo vsemu lahko dal še drugo, širšo perspektivo. Hitrost ni vse." | Foto: "Če se na primer nekaj zgodi na kraju, kjer zdaj sediva, bodo vsi tu s svojimi mobilnimi telefoni posneli fotografije hitreje, lahko tudi bolje, vendar ko bo sem prišel profesionalec, bo vsemu lahko dal še drugo, širšo perspektivo. Hitrost ni vse."