Sobota, 17. 8. 2024, 21.27
3 mesece, 1 teden
Boštjan Udovič: ("Pravi") moški in ženske ter olimpijske igre
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,07
Francoski skakalec v vodo Jules Bouyer (na fotografiji levo) je na olimpijskih igrah požel veliko pozornosti, a ne zaradi športnih dosežkov.
Pred dnevi se je končala letošnja poletna športna norija. Najprej smo bili priča slovenski pravljici v fuzbalu, nato še na olimpijskih igrah. Avgust, čas ko kislih kumaric ne v medijih ne za vlaganje ni več na voljo, je tako čas za oceno preteklih športnih dveh mesecev. Predvsem za oceno tega, koliko je v športu še ostalo športnega (duha).
O meni
Na predavanjih vedno rad poudarim, da je treba, ko poslušamo nekoga, ki nas želi o nečem prepričati, poznati in razumeti njegovo vrednostno (lahko tudi ideološko) ozadje. Le tako lahko namreč bolje razumemo, kaj nam dotična oseba razlaga in zakaj nam razlaga stvari tako, kot nam jih.
Športa nisem nikoli zares maral oziroma razumel. Prepuščam vaši domišljiji, čemu boste to pripisali. Na prvo žogo verjamem, da moji telesni izpopolnjenosti, a bi sam verjetno to bolj pripisal svoji nerodnosti in temu, da je bila moje središče vedno bolj umetnost.
A to, da športa nisem najbolj maral, ne pomeni, da se v športu nisem občasno udejstvoval. Nekaj let sem bil desetar cicibanov in mladincev pri lokalnih gasilcih ter skupaj z ekipo priboril kar nekaj zmag. Imel sem kratko (in neobetajočo) odbojkarsko kariero, pri kateri je žoga zaradi moje nerodnosti in moči vedno namesto na drugo stran šla raje v strop.
Tudi pri nogometu sem bil v osnovni šoli najraje golman. Morda zato, ker je bilo tam manj teka in manj možnosti, da se kje prevrnem na glavo, ali pa tudi zaradi tega, ker je bilo to bolj ležerno. S svojo pojavo mi je namreč uspelo zasesti velik del gola.
Če tako odštejem šah, so bili edini trije športi, ki sem jih vsaj delno obvladal, poletno in praznično prenašanje kufrov gostov v Hotelih Bernardin, košnja trave s kosilnico na domačem posestvu ter igranje klavirja. Če to sploh lahko štejete za šport.
Vse našteto ne pomeni, da nisem športa kdajpakdaj spremljal. Predvsem po televiziji. Spremljal sem Bojana Križaja in Matejo Svet, Alenko Dovžan, Špelo Pretnar in Jureta Koširja … Občasno še Reneja Mlekuža, odlično je bilo, če so naši premagali #tombalabomba ali Vreni Schneider. Če niso, sem tudi onimadvema privoščil zmago.
Da mi šport ni blizu, me ni bilo nikoli sram povedati. Tudi takrat ne, ko bi lahko bil tiho. Eden takih primerov se je zgodil pred nekaj leti, ko sem se zapletel v pogovor z enim od igralcev slovenske rokometne reprezentance. Ko mi je ta ob srečanju v šali dejal, da bi bil lahko glede na telesno zgradbo del njihove ekipe, sem mu odvrnil, da si tega res ne želi. Ker so mimo mene zletele že vse mogoče žoge, v mojih rokah pa ni pristala skoraj nobena. V smehu sva se razšla in ugotovila, da je bolje, da se vsak od naju drži svojega poklica.
Zdaj ko veste vse o moji športni nekarieri, gremo lahko na vsebino olimpijskih iger.
KOMENTAR 1: Zadnja večerja, Dionizijeva pojedina ali … Umetniška stvaritev in kič?
V politiki in športu velja tisto, kar velja v diplomaciji: ni pomembno samo to, kako ti nekaj razumeš, ampak tudi to, kako bi lahko kdo drug to razumel.
Priznam. Odprtje olimpijskih iger je bilo veličastno. Kiča ni manjkalo, tudi Marija Antoinetta se nam je s svojo glavo v rokah smejčkala z okna. Vprašanje, ki se mi je med občasnim pogledovanjem na prenos postavljalo, je bilo, ali je bila ta prireditev res namenjena olimpijskim igram – igram spoštljivosti, odnosa do drugega in zdravega tekmovanja. No, vsaj pri določenih delih bi rekel, da ne.
Kot prvo kritiko slovesnosti lahko nanizam to, da so po mojem okusu premalo časa posvetili olimpizmu, torej pomenu športa in športnikov, ter sodelovanju in tekmovanju med njimi, preveč pa prikazu moči in prestiža, ki ga Francija skupaj s Parizom premore.
Da je bil cilj organizatorjev predstaviti Pariz kot "središče sveta", je jasno tudi iz intervjuja s kapetanom slovenske rokometne reprezentance, ki je povedal, da so bile postelje v Lillu res boljše, a Lille ni imel nobenega olimpijskega pridiha. Olimpizem se je ustavil na pariški obvoznici.
Francija je torej s tem, ko je vse osrediščila v Pariz, celo na to, da naj bi bila Sena varna reka (kar naj bi županja Pariza dokazala s skokom vanjo), izgubila priložnost povezati celotno Francijo z duhom olimpijskih iger. Je pa opravila odlično promocijo svojega glavnega mesta.
Druga kritika se nanaša na odprtje, ki je poleg veliko kiča vsebovalo tudi žaljive elemente za marsikatero družbeno skupino, med drugim tudi za krščanske vernike. Lahko se sklicujemo na to, da pri tisti silhueti z modrim posameznikom oziroma posameznico na sredini ni šlo za žaljenje dogodka zadnje večerje, ki za kristjane velja za bistveni del vere, ampak za paberkovanje po Dionizijevi pojedini. A v politiki in športu velja tisto, kar velja v diplomaciji: ni pomembno samo to, kako ti nekaj razumeš, ampak tudi to, kako bi lahko kdo drug to razumel.
In marsikdo je bil ob tem prizoru prizadet. In bi si zaslužil, v duhu pristnega olimpizma, iskreno opravičilo. Tega avtor slovesnosti ni storil, kvečjemu obratno – skliceval se je na svobodo umetnosti. Organizatorji so se opravičili malce s figo v žepu … tako … polovičarsko. In s tem na slovesnosti in olimpijskih igrah nasploh pustili trpek priokus. Po nepotrebnem.
KOMENTAR 2: "Prave ženske"
Dvoboj med Imane Kelif in Angelo Carini je povzročil pravi vihar.
Še večji vihar od slovesnosti ob odprtju je povzročil boksarski dvoboj med Imane Kelif in Angelo Carini. Takoj po zmagi Alžirke je svetovni splet zagorel, različna omrežja so dobivala toplotne udare.
V komentarje so se vmešali še politiki in politikanti, ki so prilili olja na ogenj ter spodbujali skorajšnji pogrom nad tekmovalko, ki naj bi bila moški, transseksualec, transvestit … Šteli so ji kromosome in hormone, gledali njene obrazne poteze in komentirali, da to gotovo ni ženska, da gre za rezultat kulturnega marksizma, ki uničuje spole, da bi jo morali suspendirati …
Ne da se (o)pisati vse gnojnice, ki mi jo je uspelo prebrati že samo na profilih X raznih dežurnih komentatorjev, a eno mi je jasno – nihče, prav nihče ni pomislil, da je ta gnojnica to tekmovalko ubila. Ne fizično, ampak psihično. No, kot berem danes, bo alžirska tekmovalka zaradi vsega izrečenega in osebne prizadetosti vložila tožbo.
A vrnimo se k vsebini. Komentarji o tem boksarskem dvoboju (pri sorodnem so bili bolj mili) so ideje olimpizma in športa – spoštovanje, sodelovanje in tekmovanje – pretvorili v Avgijev hlev, ki ga bomo težko počistili.
KOMENTAR 3: Uvod v ("pravo") moškost
No, zavoženost stanja, v katerem smo tudi v športu, so pokazali še trije dogodki pri treh moških tekmovalcih – pri angleškem skakalcu v vodo Tomu Daleyju, francoskemu skakalcu v vodo Julesu Bouyeru in francoskem atletu v skoku v višino Anthonyju Ammiratiju.
"Pravi moški"
Skakalec v vodo Jules Bouyer je postal viralen z eno sliko, v kateri je bil fokus predvsem na območju, ki leži pod njegovim popkom. Če pustimo ob strani dejstvo, da ne vemo, ali gre za njegove biološke ali trženjske danosti, nas naj to niti ne bi smelo zanimati, se je ob tej viralnosti v javnosti in medijih takoj začelo poudarjanje njegovih bioloških osebnih atributov, izpustilo pa se je njegove številne plavalne dosežke.
Resda na olimpijskih igrah Jules ni stal na stopničkah, ima pa za tako mladega fanta izjemno plavalno kariero, s številnimi medaljami. A o tem danes, po koncu olimpijskih iger, ne vemo skoraj ničesar.
"Gej, pletilec in oče dveh otrok"
Britanska skakalca v vodo Tom Daley in Noah Williams v akciji.
Gremo dalje: Tom Daley, izjemni skakalec v vodo, je dobil na tokratnih olimpijskih igrah srebrno medaljo. A žal je ta ostala v senci trač novic, da je gej, poročen z moškim in ima prek nadomestnega materinstva dva otroka. Pa tudi tega, da rad plete in kvačka, kar je začel v času covid-19.
Tudi pri njem vidimo enak vzorec kot pri Julesu. Osebni plavalski dosežki so bili manj pomembni od tračev, katerih namen ni običajno do posameznika prav nič prijazen in bolj kot v naše vedenje sodijo v posameznikovo zasebnost.
"Če nisi za športnika, boš vsaj za igralca (v filmih za odrasle)"
Končno: primer Anthonyja Ammiratija je morda celo najizrazitejši primer pogrošnosti in defokusiranja od bistva olimpijskih iger. Zanj velja, da naj bi s svojo moškostjo v skoku v višino podrl štango in tako izgubil priložnost, da morda postane olimpijski prvak.
Dušebrižniki so se takoj namesto na dejstvo, da je podrl štango, osredotočili na način – torej na to, kako oziroma s čim jo je podrl. Če bi jo podrl s kolenom, bokom ali (pivskim) trebuhom, bi ga že pozabili, a fokus na fotoaparatih je zabeležil, da to ni bilo ne koleno ne bok in ne trebuh. In spet se je začel rokenrol o isti temi, kot že poprej pri Tomu in Julesu. Osredotočenje na tisto, kar ni bilo pomembno.
Da ta primer še najbolj kaže, da smo se v modernem svetu popolnoma izgubili, potrjuje tudi ponudba enega od režiserjev filmov za odrasle, ki je omenjenemu atletu ponudil vlogo v svojih filmih češ – če ti ni uspelo na olimpijskih igrah, ti lahko pa vsaj v mojih filmih. Zadevo je športnik za zdaj odpravil s humorjem, a žal stvar še zdaleč ni vredna nasmeška.
Kje smo se izgubili?
Zame so letošnje olimpijske igre pokazale visoko stopnjo zaprepadenosti in nesmislov, ki jih kot družba in civilizacija premoremo, ko človeka, ki svoje življenje podredi določenemu športu, zaradi ene napake (ali pa še te ne), poblagovimo ter mu vzamemo tisto njegovo edinstvenost in človeškost, ki je podarjena vsakomur od nas.
Kar je bilo v mnogih reportažah tudi resnih medijev razvidno, je bilo, da smo šport že davno banalizirali, da se namesto njegove edinstvenosti in dosežkov kot družba, vključno z mediji in družbenimi mediji, ukvarjamo predvsem z osebnimi atributi posameznika, ki v določenem športu tekmuje. Pri tem pa pozabljamo na številne ure truda, trdega dela in predvsem usmerjenosti v dosežke, lastno dokazovanje in tudi druge kakovosti, ki jih imajo športniki.
Vsebine je tako v športu vse manj, postaja tudi nebodigatreba, pomembno pa postaja, kdo ima kakšne organe, koliko in kakšne kromosome ter hormone ima, s kom je poročen ali ne. Napačen fokus in slaba popotnica.
Namesto zaključka
Na tak kontekst ne pristajam. Zame so olimpijske igre – tako kot vsa druga športna tekmovanja – predvsem vsebina. Tako so me učili moji učitelji telovadbe – Rajko, Gina, Borut in Ada. Da je šport predvsem trdo delo in spoštljivost do dosežkov tistih, ki zmorejo več in drugače.
V tem kontekstu je zame vsebina predvsem to, da so naši športniki na olimpijskih igrah spoštljivo sodelovali in domov zaradi svojega truda prinesli tudi številne nagrade. Zato, čestitke fantje, za leseno kolajno! Čestitke dekleta in fantje za zlate kolajne! In čestitke vsem, ker ste bili v Parizu prav taki, kot Slovenci znamo, če hočemo biti – pristni, iskreni in sodelovalni.
Pokazali ste tisti obraz Slovenije, ki ga v naših medsosedskih razprtijah pogosto pozabljamo. To ste naredili zato, ker vam gre za vsebino, za stvar, in ker radi počnete to, v čemer ste najboljši.
Saj si to želimo, mar ne?
Siolov kolumnist Boštjan Udovič je redni profesor s področja diplomacije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Kot gostujoči profesor predava tudi na oddelku za politične vede in sociologijo Univerze v Salzburgu. Je navdušen poslušalec klasične glasbe in soskrbnik mačka Boška. Kolumne na Siolu objavlja vsako tretjo nedeljo v mesecu.
