Damir Črnčec: Nič nas ne sme presenetiti

Zakaj je bilo to pomembno leta 1979 in zakaj je pomembno danes? Najprej torej skok v zgodovino, ki je oz. naj bo naša učiteljica. Vsaj v tem primeru. Rusi, Sovjetska zveza, vojske Varšavskega pakta so leta 1968 s tanki napadli Čehoslovaško. V Čehoslovaški se je začelo demokratično vrenje, državljani so želeli stopiti na pot demokracije in iz primeža komunizma ter Varšavskega pakta. Podobne želje so bile s tanki zatrte na Madžarskem leta 1956, enako se je potem zgodilo leta 1968 na Čehoslovaškem. Posledice na strani okupiranih so bile 137 mrtvih civilistov in vojakov ter več kot 500 ranjenih in 300 tisoč izseljenih. Varšavski pakt je za razliko od zveze Nato svoje države članice v paktu držal s silo.

Zgodovina, ki nas je pripravila na leto 1991

Za našo prejšnjo državo, ki je bila neuvrščena, je to bilo še eno spoznanje, da so Rusi, Sovjeti skupaj s svojimi zavezniki pripravljeni s silo okupirati državo. Vse to je povzročilo nastanek druge veje oboroženih sil, poleg Jugoslovanske ljudske armade še teritorialno obrambo po takratnih republikah, seveda tudi v Sloveniji. Sprejeta je bila doktrina splošnega ljudskega odpora tako z vojaškimi kot nevojaškimi sredstvi. Ob tem pa ne velja pozabiti, da se je leta 1948 Tito razšel s Stalinom, Jugoslavija je Ruse, Sovjete vrgla ven ter za zavarovanje lastne suverenosti dobila veliko vojaško pomoč Trumana in ZDA.

Winston Churchill in Josip Broz Tito. Foto: Reuters Od takrat je obstajal strah, da bo Sovjetska zveza napadla Jugoslavijo. To se ni zgodilo, se je pa Tito povezal z Grčijo in Turčijo, ki sta v zvezo Nato vstopili leta 1952. Danes se pozablja, da je bila takrat Jugoslavija resno v igri za članstvo v zvezi Nato. Prevladala je odločitev za tretji blok, t. i. neuvrščene, kjer so se združevale predvsem novonastale države nekdanje kolonije. Drža neuvrščenosti je Jugoslaviji prinašala ugodna zahodna posojila ter precej lagodno življenje.

Obstajal pa je strah pred sovjetsko, rusko invazijo. Ta strah se je povečal po letu 1968 in posledica tega, rezultat, koncept splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite ter republiških teritorialnih obramb nam je Slovencem leta 1991 omogočila, da smo JLA premagali tako z vojaško kot civilno obrambo.

Uporništvo, gverilsko vojskovanje in tudi poveljevanje v etabliranih vojskah imamo Slovenci v krvi. Boj za preživetje in boljše življenje smo v zgodovini bili od kmečkih uporov do uporništva proti turškim vpadom, bojevanja v svetovnih vojnah, Maistrovega povojnega štajersko-koroškega bojevanja, primorskega TIGR-uporništva, partizanstva med drugo svetovno vojno ter bojevanja in zmage leta 1991. Uporništvo, bojevanje in vojskovanje je bilo vedno obrambne, defenzivne narave, ne agresivne ali okupacijske narave. Boj za jezik in kulturo, boj za preživetje in obstanek.

Iz sanj o večnem miru v novo realnost

Po zmagi 1991, s katero smo zavarovali lastno državnost, ter vključitvi v Evropsko unijo in zvezo Nato 2004 smo zaokrožili zgodovino. Vojaško, obrambno varnost smo zavarovali v sistemu kolektivne obrambe zveze Nato, gospodarski napredek, socialno in pravno državo pa znotraj skupnosti, imenovane Evropska unija. Do leta 2022 smo živeli v prepričanju, da je mir večen in vojna nekaj iz naše zgodovine, kar se ne bo ponovilo. Sploh ne kot klasična, množična vojna na evropskih tleh.

Ruski napad, agresija na Ukrajino je bilo grenko spoznanje, da ni tako. Spet je tukaj stara sovjetska, nova ruska grožnja. Za baltske države, Finsko, Poljsko ali Švedsko, je to takojšnja in neposredna grožnja. Predvojna psihoza je tam prav neverjetna in seveda vpliva tudi na Evropsko unijo. Pri nas je zaznavanje te grožnje manjše ali ga celo ni, a vendar zgodovino pomnimo. Prebuditveni klic v Evropi, da sta vojska in obramba pomembni, je tukaj. Na steroidih pa je, odkar je predsednik Trump drugič zmagal v ZDA. Američani Evropo že dolga leta opozarjajo, da mora sama več investirati v lastno obrambo. Tokrat so to povedali odločneje in bolj na glas. Ena od novih realnosti pač.

Vojna za Slovenijo. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Naenkrat se je tudi nam v Sloveniji zavrtel film. Spomnili smo se svoje zgodovine in kako smo leta 1991 zavarovali svojo državo. Vmes smo v zadnjih desetletjih malo po malo to zanemarili. Ampak spoznanje je tukaj. Kar danes poznamo pod imenom odpornost, smo nekoč poznali pod drugimi imeni. Znanje, postopki, mehanizmi so še tukaj, pri nas malo starejših. Zdaj je čas, da prelijemo izkušnje, znanje in zavedanje med mlade v prakso. Da krepimo odpornost države, družbe in posameznika. Krepimo jo skozi krepitev varnosti in vsaj osnovne samooskrbe in samozadostnosti na področju prehrane, zdravja, energetike, transporta, telekomunikacij, informatike, infrastrukture itd. Krepimo jo skozi učne in izobraževalne procese. Skozi učni proces, državljansko vzgojo, tabore za mlade.

Mlade vsaj začasno oddaljiti od mobilnega telefona ter jih naučiti, kako se preživi v naravi, prespi, najde in ulovi hrano ter jo skuha, kako se uporabi nož ali lok, kako se postavi šotor ali bivak. To je tisto, kar mora v učne programe višjih razredov osnovne šole. Srednješolce in študente, ki ne želijo spoznati uniforme in puške, pa je treba opolnomočiti za nudenje prve pomoči, dela v zdravstvenih ustanovah ali pomoči starejšim. Odpornost je tesno prepletena z obrambno pripravljenostjo in varnostjo. Ljudje, posameznik, človeški kapital – to je najpomembnejše.

Presenečenj si ne želimo

Državljan, ki razume, kje smo in to, da je osnovni cilj popolnoma jasen, želi ohraniti temeljno vrednoto, mir in varnost na ravni, kot jo imamo danes. Evropska unija in določeni mnenjski voditelji za moj okus pretiravajo z glasnim širjenjem strahu, da je vojna neizbežna in da moramo doma pripraviti ustrezne zaloge za tri dni preživetja. Že potencialni milenijski hrošč na prelomu tisočletja je bil tako reklamiran, kot da bo konec sveta. Zgodilo se ni nič. Smo pa takrat kupovali testenine, riž, olje, moko, sol, sladkor, paradižnikovo mezgo in različne konzerve. Podobna vročica je bila tudi v času covida. Za vsako gospodinjstvo je primerno, da ima na zalogi vsaj manjšo količino prej omenjenih osnovnih in še kakšnih živil. Zato ne potrebujemo širjenja histerije.

Foto: Shutterstock Ne pozabimo, Slovenija je zelo varna država. Žal lahko to zaznavanje hitro pokvari zgolj en tragičen dogodek. Vsem nam je v največjem interesu, da Slovenija varna tudi ostane. Varna pa bo ostala z ustreznim vlaganjem v ljudi ter krepitev obrambnih in varnostnih zmogljivosti, pa v sisteme, ki odlično delujejo. Prostovoljno reševanje, gasilstvo, sistem zaščite in reševanja, krepitev ključne infrastrukture ter poleg vlaganj v klasično in obrambno varnost tudi v prehransko, gospodarsko, energetsko, informacijsko in socialno varnost.

Z investiranjem v dvojno rabo: v transportni, železniški in cestni koridor na smeri Zahod–Vzhod, dodatne bolnišnične zmogljivosti, kibernetsko obrambo itd. Z vajo Odpornost 2024 smo v državi ujeli pravi trenutek, vemo, kje smo, kam želimo in kakšna naj bo ta pot. Razprave o tem so v demokratični družbi več kot dobrodošle in nujne. Slovenija za obrambo ni nikoli namenila več kot dveh odstotkov BDP, je pa veliko več plačevala za vojsko, ki nas je leta 1991 napadla. Varnost in ohranjanje miru stane, ni nam treba kupovati dragih reaktivnih letal, moramo pa izpolniti obljube, ki smo jih sami dali. Zaradi nas samih!

Skupaj z evropskimi zavezniki, partnerji in prijatelji je v letih pred nami izziv, da vzpostavimo ustrezno stopnjo obrambnih sposobnosti, varnosti in odpornosti. Stopnjo, ki bo imela ustrezno obrambno, odvračalno vrednost. Mi nismo in ne bomo agresor. Dileme, ki so pred nami, niso dileme tipa maslo in topovi. Zdrava pamet, pozitivne izkušnje prejšnje države, naše izkušnje iz leta 1991 nam narekujejo, da moramo poskrbeti za oboje. Ni absolutne varnosti ali absolutne odpornosti in žal tudi ne večnega miru.

Brez presenečenj bi bilo življenje dolgočasno, pa vendar si teh ne želimo na področju naše varnosti, varnosti nam bližnjih in širše skupnosti. Zato naj bodo izkušnje iz časov akcij nič nas ne sme presenetiti benevolenten zgodovinski opomnik, poln prihodnjih suhih vaj.