Sobota, 31. 8. 2024, 22.18
2 meseca, 1 teden
Franci Kek: Civili ciganijo Rome ali neukrepanje škoduje vsem
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,10
Žalostno je, da so Romi brez vode. A hišo so si zgradili na kmetijskem zemljišču, katerega lastnik je nekdo drug. Kje so bile ustrezne službe, ko je bila prva lopata zasajena?! Ne sme se gledati stran, ko nekdo dve leti trudoma gradi svoj dom.
"Če moramo mi Slovenci upoštevati zakone, naj jih tudi oni. Če jim kaj ne paše, naj gredo drugam …" Na drugi strani pa: "Zagotoviti jim je treba …" To sta dva osnovna pogleda na romsko tematiko, ki sta vse bolj vsaksebi. Z njima sem se srečeval tudi sam, ko sem med letoma 2016 in 2018 kot honorarni sodelavec deloval na tem področju, angažiran s strani Mestne občine Novo mesto. Moje delo je bila predvsem koordinacija med romsko skupnostjo, službami mestne občine Novo mesto, ki delujejo na tem področju, in službami na nacionalni ravni.
Kljub temu da je bilo na neki spletni strani zapisano, da hodim v Novo mesto zgolj po rento (mimogrede, šlo je za 600 evrov bruto), je bilo v tem času veliko narejenega, veliko pa bi bilo treba narediti in izboljšati še v naslednjih letih. Na primer: v naselju Žabjak je bilo poskrbljeno za cestno in komunalno infrastrukturo. Romi so priklope plačali in zdaj plačujejo tudi porabo.
Prostorska ureditev vsega ni rešila, toda brez nje bi šlo še na slabše. Na slabše za vse. Pred ureditvijo komunalne infrastrukture so prebivalci naselja Žabjak pridobivali elektriko od Romov iz bližnjega naselja Brezje, ki so bili na električno omrežje priključeni legalno. Mesečno je posamezno gospodinjstvo iz Žabjaka drugim Romom plačevalo kar od 200 do 500 evrov. Mnogi Romi so tudi na ta račun zadolženi do konca življenja. Ko je dolg postal prevelik, je ostala bančna kartica pri upniku, ta pa dviguje socialne transferje.
Naj jih medvedi pojedo
Lastništvo nad parcelami v Žabjaku, ki so za zdaj tričetrtinsko v lasti ministrstva za obrambo, žal še ni rešeno. Lastniško ali najemniško razmerje z doslednim preprečevanjem nelegalnih gradenj bi zamejilo dodatno priseljevanje. Večina krajanov razume, da je treba nekaj narediti, in ko bo – dolgoročno – življenje Romov bolj podobno njihovemu, boljše bo za njih. A še vedno je slišati tudi kakšen glas, da se te zadeve rešujejo z mitraljezom ali pa je najbolje, da se jih odpelje v Kočevski rog, kjer bi medvedi naredili svoje.
V naseljih, kjer so razmere najslabše, je rodnost največja. Slabše ko so razmere, manj jih dokonča osnovno šolanje. Brez izobrazbe imajo manj možnosti za delo. V novomeški občini jih je zaposlenih ali prejemnikov pokojnine le dva odstotka, osnovno šolo pa dokončajo zgolj trije odstotki romske populacije.
Redki med njimi so premožnejši, a se večinoma ukvarjajo z dejavnostmi, ki so na meji ali preko meje zakona. To je tudi vzor mladim, ki ne vidijo smisla v dokončanju šole in redni zaposlitvi. Večina jih živi od socialnih transferjev, ki so pri velikih družinah večji, kot bi bili v primeru zaposlitve.
Osnovno šolo v novomeški občini zaključijo le trije odstotki romske populacije, čeprav je izobrazba osnova za nadaljnje življenje in največ, kar lahko starši zagotovijo otroku.
Nekaj se jih ukvarja s preprodajo orožja in drog ter posojanjem z oderuškimi obrestmi. Približno polovica prebivališč je nelegalnih. Veliko je sprtosti med posameznimi družinami. Nekateri med njimi se zavedajo situacije in si prizadevajo za izboljšanje. Ti so vredni vse podpore.
Precejšen del okoliškega prebivalstva vidi edino rešitev le v tem, da se jih preseli daleč stran. Nasprotujejo pozitivni diskriminaciji, ukrepom, ki bi dolgoročno izboljšali situacijo, in zagovarjajo le stališče, "naj gredo delat in naj za vse veljajo enaka pravila".
Pečen odojek zadoščal nekaterim županom
Razen dogajanja izpred nekaj let je bil zadnji večji premik na romskem področju v novomeški občini leta 1984, ko so s skupnimi močmi v naselju Brezje postavili nekaj manjših zidanih hiš, katerih večina je ostala do danes neometana. Od takrat so se župani – pri tem izvzemam sedanjega – večinoma zadovoljili s sprotnim reševanjem nastalih težav in svojo dejavnost na tem področju prilagajali pridobivanju volilnih glasov. Za romske glasove je bil dovolj pečen vol pred volitvami ali le odojek. Za glasove okoliškega prebivalstva pa je bilo bistveno, da se kaj ne premakne, da ne bi prišlo do očitkov, da "bodo Romi spet nekaj dobili". Posledica tega je stalno slabšanje razmer, ki niso ugodne ne za Rome in ne za okoliško prebivalstvo.
Rojevanje otrok kot socialni korektiv
Socialne transferje dobijo Romi po zakonu, ki velja za vse državljane. Žal jih veliko ne uporablja za tisto, čemur so namenjeni. Pozitivna dediščina mojega delovanja je bila tudi ta, da je po enoletnem usklajevanju novomeški Center za socialno delo dobil kadrovsko okrepitev, zadolženo predvsem za funkcionalno usmerjanje socialnih transferjev – neposredno za vodo, elektriko, hrano, najem kontejnerja, zemljišča …
To orodje je pomembno tudi zaradi velike medsebojne zadolženosti z oderuškimi obrestmi in dejstva, da se socialni transfer mnogokrat uporabi neustrezno (za alkohol, vozila, igre na srečo …). Z neposrednim usmerjanjem socialnih transferjev se strinjajo vsi vpleteni – Romi, Center za socialno delo, policija, zdravstvo, nevladne organizacije …
Razmere bi bile še slabše brez pomembnega strokovnega dela, ki ga na tem področju že vrsto let zagotavlja novomeško Društvo za razvijanje prostovoljnega dela.
Največ, kar lahko starši dajo otroku poleg ljubezni, je izobrazba
Leta 1564 je Primož Trubar v svojem delu Cerkvena ordnunga pisal o nujnosti šolanja vseh otrok. Skoraj 500 let je od takrat in danes nekateri še vedno niso povsem prepričani, ali bi naredili nekaj bistvenih korakov k uresničitvi tega.
Izobrazba je osrednja točka reševanja težav. Z njo je povezano vse drugo. Jugovzhodni župani predlagajo vezavo dela socialnih transferjev na obiskovanje šole. Ob neupravičenem izostanku bi se del izplačal v materialni obliki. Morda je treba predlog dopolniti, a ta usmeritev je prava. Situacija na terenu, ki je resda oddaljen od Ljubljane, je vse slabša.
Kaj na to pravi Duško Smajek, romski svetnik Mestne občine Novo mesto?
"Romi si zaslužimo kvalitetnejše življenje. Žal vse premalo naših otrok redno obiskuje šolo. Menim, da bi predlog dolenjskih županov bistveno pripomogel k obiskovanju šole. Tudi sam sem podpisal njihovo pobudo."
In kaj na to pravijo na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti?
"S kaznovalno politiko na področju socialnih transferjev ne bomo dosegli večje vključenosti pripadnikov romske skupnosti v družbo, ampak ravno nasprotno, še dodatno bomo prispevali k njihovi izključenosti, marginaliziranosti in še dodatno okrepili nezaupanje v državne institucije in javne uslužbence."
Napaka! Zgodilo bi se nasprotno. Prišlo bi do večje vključenosti. Bojazen, da bi prihajalo do masovnega neizplačevanja socialnih transferjev, je neupravičena. Rezultat bi zagotovo bil le en: obiskovanje šole in s tem boljša integracija in ne nasprotno. Tudi tu bi namreč sledili toku denarja in se odzvali tako, kot bi se jim finančno izplačalo.
To ve povedati vsak, ki je na terenu dejaven na tem področju. Izkušnja ravnateljice novomeškega vrtca: "Ko je lani proti koncu poletja samo završalo, da bo neobiskovanje šole vplivalo na socialni transfer, smo z lahkoto opravili postopek za vpis prvošolčkov v šolo. Za razliko od prejšnjih let."
Glede obveznega šolanja je jasen tudi kazenski zakonik
Za pridobitev socialnega transferja morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. V Sloveniji imamo zakonsko določeno obvezno osnovno šolanje. Če otrok ne obiskuje osnovne šole, so za to odgovorni starši in gre lahko tudi za zanemarjanje mladoletne osebe (192. člen KZ-1).
Z vključevanjem otrok v vrtce je treba otroke ustrezno pripraviti na prihod v šolo. Na tem področju je že sprejet ustrezen ukrep, da tisti, ki nima otroka v vrtcu, ne dobi finančnega nadomestila, kot je bila praksa nekoč. Finančno nadomestilo pa še vedno pripada tistim, ki obiskujejo večerno šolo, zato prihaja do predčasnega prenehanja obiskovanja redne šole.
Izjemnega pomena je vloga romskega pomočnika
Pomemben člen pri izobraževanju je romski pomočnik, ki zdaj deluje preko javnih del in razpisov. Dela se nekako priuči, nakar mu pogodba poteče. Moral bi biti sistemsko umeščen v šolski sistem, tako kot na primer socialni delavec. Potrebujemo ustrezno izobražen kader za dolgoročno delovanje.
Sedanji romski pomočniki v večini primerov niso sposobni razbremeniti učiteljice, da bi ta imela dovolj energije in časa za ostale učence. Zato mnogokrat raje vidi, da malega Roma ni v razredu.
Omenja se tudi uvedba t. i. družinskega pomočnika. Imamo že romskega pomočnika, le razširi naj se mu delokrog z delovanjem tudi v naselju.
Na vseh področjih je bistveno takojšnje ukrepanje
Ko ima nekdo 300 evrov kazni, je še mogoče kaj narediti, ko jih je za nekaj tisoč, je zgodba zavožena. Nekdo, ki ima na plečih zajetno vsoto neplačanih kazni, mu teh ni treba plačati, dokler je nezaposlen in nima lastnine.
Te dni gledamo Rome, ki so brez vode. Žalostno. Je pa še en vidik – hišo so si zgradili na kmetijskem zemljišču, katerega lastnik je nekdo drug. Kje so bile ustrezne službe, ko je bila prva lopata zasajena?! Ne sme se gledati stran, ko nekdo dve leti trudoma gradi svoj dom. Ne bo zadovoljen, ko bo po teh dolgotrajnih vloženih naporih prišel nekdo in rekel: "Gospod, tole bo treba pa porušiti!"
Zdravemu človeku se mora splačati delati
Pozitivna diskriminacija je nujna, saj zgolj stališče "za vse enak zakon, pa bo, delat naj grejo" ni dovolj. Pri tem je pri vseh izboljšavah nujna participacija Romov. Njihovo sodelovanje je nujno zaradi njihovega odnosa do lastnine. Do tistega, kar so ustvarili, in izničenja mišljenja preostalega prebivalstva – "občina spet Romom nekaj daje".
Potrebna je ureditev, ko se bo zdravemu človeku splačalo delati in bodo urejena lastniška oziroma najemniška razmerja. Ko bodo z zakonom določene sankcije takojšnje. In kar je bistveno – potrebujemo sistem, zaradi katerega bodo otroci hodili v šolo. Jugovzhodni župani so ga predlagali. Za lepšo prihodnost Romov in strpno sobivanje.
Občasni Siolov kolumnist Franci Kek, znan slovenski satirik, pa tudi režiser, producent, igralec, košarkar ... Tudi bivši poslanec, predvsem pa avtor številnih skritih kamer. In seveda organizator ene najbolj priljubljenih glasbenih prireditev v Sloveniji – festivala Rock Otočec, ki je med letoma 1997 in 2013 potekal v 17 izvedbah.
